pripadam telesu, večjemu od svojega

Smeti se zajedajo v zemljo: stari čevlji, gume, železo, orodje, par ženskih škornjev, rumena žogica.

Ko ustvarjam, sledim spremembam, beležim trenutke, ko je pesem napisana, jo »spustim iz rok«, ob tem pa opustim tudi eno od svojih identitet. Umetnost je molitev. Ko ustvarjam, raziskujem svojo prisotnost v svetu, stopam v stik z »božanskim«, presegam svojo individualnost in parcialnost časa.

So-čutiti ne pomeni popolnoma razumeti drugega, se vživljati v njegove občutke brez zavedanja lastne integritete, ali se »stapljati« z njegovo bolečino. V aktu so-čutenja vznikajo različni doživljajski pomeni, se približujejo drug drugemu tako kot kreativne ideje v umetniškem procesu.

Že ves dan me spremlja ta čuden občutek, da se mi nekaj izmika, kar je že skoraj na dosegu, a potem izgine, kot lepota, kot breze, skrite zadaj za smrekami.

Zdelo se mi je, da me je tišina, ki se je zgoščala okoli mene, iztrgala iz domačega okolja, vrveža, projektov, dogajanja. »Kaj če mi ne bo uspelo sprejeti tega miru?« me je prešinilo.

Ženska s svojo seksualnostjo ščiti moškega pred soočenjem z lastno smrtnostjo, hkrati pa mu zbuja strah, ga opominja na njegov lastni konec – prav ta se namreč zrcali v njenem pogledu.

Od jutra čakam, da se jezero naseli vame. Presedam se s stola na stol, mrcvarim negotovost kot travno bilko med prsti. Počasi pospravim zadnji kos čokoladne torte s skuto. Arja mi na zemljevid vriše sprehajalne poti. Označi mi majhno pristanišče in vas, ki se nahaja nekaj kilomentrov stran od umetniške rezidence Jarvillina, kamor sem pripotovala včeraj. Pomislim na ptico, morda je odletela v Jyuvaskulo, mesto, ki je oddaljeno 15 km od rezidence.

Neverjetno srečo imam, da premorem dve roki,
dve nogi in na sredini prsnega koša rdečo, utripajočo mišico,
da poznega avgusta hodim ob severni obali
in se čudim kopalcem, ki se pri pičlih osemnajstih stopinjah
namakajo v vodi,
da lahko na koži občutim toploto perja
v katerega je raca zarila svoj kljun,
medtem ko se morje kot debel šal ovija okoli otoka.Preberi

Za S.

Lepo našminkan moški,
ki ni moški in tudi ni ženska,
ima predstavitev svojega referata
zjutraj ob osmih, ko je
po srednjeevropski uri šele sedem
in se pretegujem v postelji kot mačka.

Ti praviš, da si sova,
ko se ponoči spreletavaš
po nepoznanih ulicah in premlevaš,
zakaj nas tisto vmesno,
česar ne moremo določiti,
tako zelo moti.Preberi