Življenje je, kar iz njega napravimo. Potovanje je popotnik. Kar vidimo, ni to, kar vidimo, temveč to, kar smo.« Vse to pravi sijajni Pessoa, pravi osamljeni Bernardo Soares. Prav lahko torej, da sem si vse skupaj izmislila in da tale povezanost raste iz mojih oči, korenini v moji subjektivnosti. Pa vseeno: ko pridem v Lizbono, je topel večer, lahko sedem na nabrežje reke Tajo in opazujem mimoidoče.

V želji po avtentičnosti, iskreni izkušnji in preseganju neenakosti posegamo po neleposlovju, ki sebe-pripovedovalca enači z avtorjem, ki sebe zvaja na prvoosebno ednino, na edino mogočo izkušnjo, s tem pa poglablja jarek med sebe in svetom. Fikcija pa sebe razteguje in širi, povezne sebe čez mnogotera obličja vsakogar izmed nas, čez nasprotujoča si stališča, čez bližje in daljne, čez druge vrste in neživi svet, čez ves planet, čez vse, kar je, in vse, kar bi lahko obstajalo.

Ko boste naslednjič koga želeli povprašati o tem, kam se odpravlja na smučanje, vam zato svetujem, da se ugriznete v jezik. Za vsako človeško izbiro namreč ne stoji prostovoljna odločitev. Za prav vse, kar nas kot ljudi oblikuje, nam ni treba prevzeti odgovornosti – nekatere stvari se nam enostavno zgodijo.

»Moral si bom poiskati novo stanovanje, bil sem trdno odločen, da bo tokrat takšno, v katerem bom lahko gostil kogar koli in kadar koli, v katerem bom lahko kadil in poslušal glasbo in telefoniral,« (1) piše Jurij Hudolin v romanu Ljubljanske ulice iz leta 2018 in s tem povzema najemniške sanje neke mladosti, ki so presegle rok trajanja, se razvlekle in razplodile v sanje drugih mladosti in drugih generacij – tudi v moje sanje in mojo generacijo, in to je vredno omeniti že na začetku.

Kratke zgodbe v zbirki Leteči ljudje druži stikanje s tujimi in neizživetimi življenji: preslikave se dogajajo tako znotraj zgodb kot v druge, že napisane zgodbe, pa tudi v resnično življenje.

To si nekoč rekel, da bi mi polaskal, kot rečejo zaljubljenci v filmih. Vendar sem že takrat vedela, da se motiš. Vsakdo je nekomu podoben in vsakomur je podoben kdo drug. Pravijo celo, da ima vsakdo na svetu vsaj enega dvojnika, in jaz zagotovo vem, da jih imam: srečala sem namreč tri. 

čokoladni sladoled // in sicer jesti ga / kar tako, z žlico iz banjice / pri odprtih vratih zamrzovalnika: / višek drznosti.

js grem z baklo v tvojo učko, ti v mojo / svetiva drug drugemu v oči nič ni tam zadaj

v vsem, kar sem, je ta ena hiša in jaz sem v njej.

Ajda Bračič, rojena zgodaj zjutraj na veliki šmaren. Oscilira med publicistiko, arhitekturo, pisanjem, iskanjem kovancev v kavču in gospodinjskimi opravili. Leta 2022 je pri Literaturi izšel njen kratkoprozni prvenec Leteči ljudje, ki je bil nominiran za najboljši literarni prvenec in nagrado novo mesto ter nagrajen s kritiškim sitom.Preberi