LUD Literatura

O tapisonu, smučanju in manifestih

kolumna

Ajda Bračič

»Kam pa greš ti letos na smučanje?« me je pred nekaj tedni nedolžno vprašala znanka in si okroglega, prijaznega pogleda zapenjala plašč.

Nekje v začetku dvajsetih sem – pravkar strtega srca – začela pisati svoj prvi roman. Pripoveduje, kajpak, o mladi ženski pravkar strtega srca v začetku dvajsetih, ki jo splet okoliščin ter številnost možnosti in izbir, ki se razprostirajo pred njo, privedeta do tega, da postane skrajno pasivna. Nekega usodnega januarskega večera sprejme zadnjo odločitev v svojem življenju: da se ne bo več odločala. Večino romana zato bralci preležimo z njo na mehkem tapisonu najete sobe v stavbi z imenom Svoboda (genialno, kajne), kjer pretresa, kaj popolna pasivnost pomeni v praksi, in se potaplja v reminiscence o svojem dotedanjem življenju. Roman ima naslov Manifest hrepenenja in ga nikdar ne bom dokončala. Ob protagonistkinih neskončnih razmislekih o odnehanju in hrepenenju se je nazadnje še meni sami začelo zehati, pa tudi strto srce sem zacelila. 

(Kljub vsemu pa še vedno kdaj ležem na tla svoje najete sobe in razmišljam. Poskusite, ni slabo.)

Odločanje med ponujenimi izbirami (in včasih izven njih) gradi našo identiteto, za to pa se zdi, da je v času identitetnih politik in socialnih omrežij naša najdragocenejša valuta in najsmrtonosnejša municija. Kdo ob tem – naj prvi vrže kamen – ne bi bil povsem paraliziran, povsem preplašen pred dejstvom, da se bo odločil narobe? V času, ko za svoj uspeh ali neuspeh, za svojo pozicijo v svetu, ki se neprestano spreminja in ves čas ostaja enak, po prevladujoči ideologiji ni mogoče obdolžiti nikogar drugega kot samega sebe? In ko dokončno prepozna brezkončni teror izbire, kdo ne bi v znamenje ultimativnega odpora sklenil, da se enostavno ne bo več odločal? 

Prvi korak odpora je torej odnehanje.

A tisti roman sprva ni hotel govoriti o tem, vsaj ne predvsem o tem. Predvsem je hotel govoriti o tem, da se človeku lahko marsikaj zgodi tudi takrat, kadar se mu na videz nič ne dogaja. Da je bogato notranje življenje mogoče tudi brez zunanjih dražljajev. Se vam je kdaj zgodilo, da si neke želje niste mogli izpolniti, pa ste se ji potem nalašč odrekli? Da ste del nujnosti nazadnje pretopili v načelno odločitev, prisilo maskirali v izbiro? Se vam ni? Mnogo moje mladostniške identitete je temeljilo na tem. Kadar si česa nisem mogla privoščiti, sem to kar nehala marati. Kadar so si prijateljice ogledovale drage kavbojke v izložbi, sem se namrdnila ob njihovi barvi ali kroju. Tudi ponujene izkušnje, piškote ali darila (seveda ni šlo za miloščino, pa sem jih v svoji zavesti vseeno tako razumela) sem začela zavračati: Ne hvala, imam vsega dovolj, ne potrebujem nikakršne pomoči. Obiskovala sem eno izmed »boljših« ljubljanskih gimnazij – medtem ko so moji sošolci, vsi po vrsti potomci premožnih družin in uglednih intelektualcev, katerih priimki mi takrat niso pomenili prav nič, zato razlike med nami nisem prav dobro razumela smučali v Dolomitih, se na Kubi potapljali na dah ali jadrali med otoki Sredozemlja, sem jaz čemela doma in pisala poezijo. V neomejeni domišljiji je bilo moč doživeti vse, a sčasoma sta jeza in zavist opustošili tudi mojo notranjost. Sčasoma so se odklanjanje, občutek manjvrednosti in naučena nemoč široko razrasli čez moj značaj, novoodkriti koncept pasivnosti pa je čez nekaj let svoj izraz našel v tistem romanu.

Zato ni nič čudnega, da mi je J. (katerega priimek bi bržkone tudi zlahka prepoznali), s katerim sva hodila nekaj več kot ušiva dva meseca, hladne aprilske noči na klopci ob Ljubljanici očital:

neambicioznost,

neodločnost,

nespontanost,

konformizem,

bojazljivost

itd.

in me s tem porinil še nekoliko globlje, še malce bolj na rob, ne da bi bil zmožen prepoznati temeljne razlike med nama: 

da je izbira zanj prijetna muka, zame pa privilegij, zato nalašč izbiram neizbiro,

da moja neodločnost izvira iz prepričanja, da ne smem napraviti napake, saj je od mojega uspeha odvisno moje preživetje, to pa mi odreka vsakršen eksperiment ali igrivost,

da je neambicioznost posledica naučene nemoči, ki jo v zavest vceplja nezmožnost sodelovanja pri raznih povsem običajnih meščanskih aktivnostih, kot so denimo smučanje, igranje klavirja ali sobotni obiski teatra,

da pišem namesto slikam zato, ker je papir cenejši od platna,

da z njim in z njegovimi prijatelji za prvomajske ne morem v London zato, ker si tega ne morem privoščiti, in ne zato, ker bi bila strašansko dolgočasna. 

Ko boste naslednjič koga želeli povprašati o tem, kam se odpravlja na smučanje, vam zato svetujem, da se ugriznete v jezik. Za vsako človeško izbiro namreč ne stoji prostovoljna odločitev. Za prav vse, kar nas kot ljudi oblikuje, nam ni treba prevzeti odgovornosti – nekatere stvari se nam enostavno zgodijo. Kljub temu da morda iz dneva v dan meditiramo, mantramo in manifestiramo, našo resničnost oblikujejo predvsem okoliščine, ne pa nujno tudi to, kako vztrajno si skrivaj ponavljamo Ustvarjam življenje svojih sanj; kamorkoli grem, živim v neizmernem obilju. In ne glede na to, o čem nas prepričujejo družbena omrežja – naša identiteta ni povsem odvisna od nas samih. 

Roman Manifest hrepenenja naj bi uvedlo kratko »najdeno« besedilo z istim naslovom. Naša brezimna protagonistka nekaj mesecev pred svojo usodno zadnjo odločitvijo spozna nenavadno staro žensko po imenu Marta, ki je v vseh pogledih njeno čisto nasprotje. Marta je objestna, živahna svetovljanka, ki prebiva neznano kje (večkrat se zazdi, da morda vsakič drugje), je štirikratna ločenka, v sedemdesetih je bila članica enega prvih jugoslovanskih pank bendov, patološko laže in občasno govori v klasični grščini ali latinščini. Listič, na katerem je zapisan Manifest hrepenenja, zdrsne iz ene izmed knjig, ki jih naši protagonistki posodi Marta (gre seveda za dotrajan izvod Melvillovega Bartlebyja). Marta predstavlja lik, ki je v nasprotju z našo protagonistko življenju ves čas odgovarjal z glasnim ja!, predstavlja slikovito, a zdolgočaseno obilje. Šele dosti kasneje sem pomislila, da je morda tudi to, da sprejmeš vse, kar ti življenje prinese na pot, in se pustiš nositi s tokom, neke vrste pasivnost. Šele dosti kasneje sem pomislila, da sta obe, tako Marta kot protagonistka romana, pravzaprav produkt iste misli, iste ideologije, ki sem ji nehote podlegla tudi sama. Takrat sem roman nehala pisati. 

Prvi korak je odnehanje. Drugi je preseganje razlik, je empatija, je vztrajanje in kljubovanje. Tretji korak je vstajanje s tapisona – do tja morda nekoč še pridem.

Želim si, da bi znanki, ki me je povprašala o smučanju, tistikrat lahko odgovorila z ljubeznivim, a čvrstim Veš, ne hodijo vsi ljudje na smučanje; številni si tega ne moremo privoščiti, potem pa bi ji razložila osnove razrednih razlik. Toda namesto tega sem, iz ljubega miru in bojazljivosti (morda pa je imel J. navsezadnje prav), skomignila in odvrnila: »Ah, meni pa sploh ni toliko do smučanja. Je prevelika gneča.«

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

 

O avtorju. Ajda Bračič, rojena zgodaj zjutraj na veliki šmaren. Oscilira med publicistiko, arhitekturo, pisanjem, iskanjem kovancev v kavču in gospodinjskimi opravili. Leta 2022 je pri Literaturi izšel njen kratkoprozni prvenec Leteči ljudje, ki je bil nominiran za najboljši literarni prvenec in nagrado novo mesto ter nagrajen s kritiškim sitom.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tekst in tekst(il)

    Iztok Ilc

    Šivanje na roke, tudi pletenje, kvačkanje, vezenje, zlahka primerjamo s pisanjem na roke.

  • Apologija prostega teka

    Sašo Puljarević

    Skratka, delal sem se, da me vse to prav malo gane, ker oh, itak ne morejo razumeti.

  • Morda bikini

    Ana Schnabl

    Filter, hiter scroll, to je pa lepo, klik v košarico, klik – z mastercardom na blagajno.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.