Nadlegovanje v literaturi
Petra Vidali
Senat Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je novembra zaradi očitkov o spolnem nadlegovanju študentk zavrnil habilitacijo izrednega profesorja Igorja Pribca. Februarja je prijavo spolnega nadlegovanja zoper profesorja Matjaža Tribušona na AGRFT najprej naznanila, kmalu pa tudi vložila nekdanja študentka Mia Skrbinac. Igralec je izgubil predavateljsko mesto in tudi nekaj vlog. Konec marca so po anonimni prijavi zoper profesorja na AGRFT in režiserja Jerneja Lorencija prestavili premiero predstave Odiseja. Prijava je bila ovržena kot neutemeljena, vseeno pa Odiseje in še kakšne druge režiserjeve predstave za zdaj ne bo. (Da sem prišla do tega mesta, sem kar nekajkrat izbrisala imena profesorjev, pa tudi igralke. Vendar moje prikritje ne bi ničesar spremenilo, ker so mediji že opravili svoje.) V začetku aprila je letošnjo Grumovo nagrado za dramo Tega okusa še niste poskusili dobila Maja Šorli. Ko sem v drami naletela na motiv, ki je sinhrono eskaliral v realnosti, sem pomislila, da me je na kulminacijo – medijsko posredovane – resničnosti že nekaj časa pripravljalo literarno posredovanje. Ne samo slovensko, med tujimi najbolj Oleanna Davida Mameta (1992, slovenska prevod in uprizoritev 1995) in Sramota J. M. Coetzeeja (1999, slovenski prevod 2004), ampak za ta pregled literarnih obdelav sem izbrala postaje moje slovenske vzgoje. Skoraj gotovo jih je še več in morda sem se tudi jaz ustavila še na kakšni, pa se zdaj ne spomnim, a že ta seznam se zdi za »majhno književnost« kar spodoben.
Pot se začne z Grenkim medom (1999) Andreja E. Skubica. Jana, prevajalka v prevajalski agenciji, sodelavki in prijateljici Jenny razkrije, da jo je pred skoraj desetimi leti kot študentko nadlegoval profesor angleške književnosti. Med izpitom se ji je »kot kakšen obupan nedohranjen dojenček« prisesal na vrat, in ko je rekla, da ji to ni všeč, ji je postavil še eno vprašanje. Takšno, da ni imela šans. »On pa pravi samo: no, se vidiva pa še enkrat, kolegica. Ne verjamem, sem si mislila, ko sem šla ven, in to je bilo to.«
In to je bilo res to. Žrtev je rešila problem, k njemu se ni več hotela vrniti, ampak to je lahko naredila samo tako, da se dobesedno ni več vrnila na faks. Izbris težave je izbrisal tudi Janino načrtovano prihodnost. »Faks sem poslala nekam.« Resda »ne samo zaradi njega. Mislim, ni bilo vredno. Takrat mi je vse skupaj že itak precej dol viselo, Shakespeare in Dickens in tako dalje, zakaj bi morala prenašati še taka sranja.« Ni ga prijavila, ker »samo še takega cirkusa bi se mi manjkalo«, in tudi nič drugega ni naredila. Jenny, ki se ji zdi to nedoumljivo, pa pravi: »Ampak to se mora vseeno nekje nehati […]. Kaj, se ti ne zdi? Mislim, on takole … prav, dobro, tebi je bilo mogoče vseeno, ampak druge? Kakšne take, ki bi rade študirale, pa se jim nekdo slini po vratu?«
Jennyjina reakcija je obudila Janino potlačeno in zdaj, po desetih letih, bi rada nekaj naredila. Kar punci naredita, ni družbeno dejanje, ampak osebno maščevanje. Prismojena, otročja ideja pravzaprav, ki se temu primerno sfiži. Ko na koncu besna Jana nabrca profesorja Mirka Hrčka v rit, se vseeno sprosti nekaj energije in bralec/bralka si morda lahko predstavlja, da bo vsaj malo premislil, preden bo naslednjič pritisnil slinast poljub. Ampak v resnici bodo vsi drugi hrčki to še naprej počeli in najbrž bo slej ali prej spet poskusil tudi Hrček, ker bo pač ostal profesor.
Iz prve zgodbe razberem tri reči. Prvič, zakasnelo razreševanje je pri tovrstnih travmah normalno in legitimno. (Mia Skrbinac je to naredila nekaj let po faksu.) Drugič, nadlegovalec, sploh pa serijski nadlegovalec, mora izgubiti službo. Ker bo to počel, dokler bo lahko, in je odvzem službe vsaj toliko kot kazen tudi preventiva. Pa tudi kaznovanje za storjeno dobi prav v takšni konstelaciji neovrgljive argumente: študentke zaradi njega ne morejo opravljati svojega dela, torej je prav, da ga ne more tudi on. Študentkam je vzel eksistenco, torej je prav, da jo vzamejo tudi njemu. Tretja in morda najbolj očitna: Slovenki pomaga pri reakciji na spolno nadlegovanje Škotinja. Na prvo žogo bi rekli, da smo za ozavestitev problematike potrebovali tuje zglede, da smo potrebovali pomoč (jezikovnih, kulturnih) tujcev. Že mogoče, ampak v tem raje vidim samo malo bolj plastično demonstracijo dejstva, da žrtev spolnega nadlegovanja potrebuje razumevanje in podporo drugega, drugih.
Komaj štiri leta pozneje spolne nadlegovalce že kurijo na grmadah. V kratki zgodbi Draga Jančarja »Zapeljivec« (leta 2003 objavljeni v Literaturi, leto pozneje pa v zbirki Človek, ki je pogledal v tolmun) smo tako ekskluzivno na terenu profesorskega spolnega nadlegovanja, kot najbrž nismo bili ne prej ne pozneje. (Seveda pa je v kratki zgodbi to lažje kot v daljših formah.) Osrednja perspektiva ni perspektiva žrtve in tudi ne nadlegovalca, temveč priče oziroma poslušalca, profesorjevega asistenta. Ta noče biti tudi asistent njegovih dejanj, ali pa vsaj ne njegovih brezsramnih hvalisanj. Zdi se namreč, da ga bolj moti, da mora za ta dejanja vedeti, kot ga motijo dejanja sama. Na koncu svojega nadrejenega z mešanimi motivi in občutki – gnus ni večji od občudovanja in zgražanje ne od zavisti – vendarle prijavi.
»Zapeljivec« vsekakor priča o svetu, v katerem je postalo spolno nadlegovanje študentk problem, oziroma o svetu, ki je začel ta problem reševati. »Lahko bi bilo še huje, dekle bi lahko stvar prijavilo Moralni komisiji, kakor smo popularno imenovali Komisijo za preprečevanje zlorabe položaja pedagoških in znanstvenih delavcev. In ta komisija je dobila zadnji čas hudičevo resne pristojnosti,« pravi nadlegovalec. No, ko to namesto študentke oziroma nebroja študentk naredi asistent, se zgodi naslednje: »Po nekajurnem razpravljanju je bila, v skladu s pristojnostmi urada, odločitev sprejeta. Moj predstojnik je bil obsojen na javni sežig na pločniku pred humanistično fakulteto, autodafé se je imel zgoditi še to noč, brez odlašanja.« Relativno realistična oziroma verjetna pripoved – gotovo tudi malo pretirana, a to pač spada k žanru izpovedi zapeljivcev – dobi naenkrat nerealistično dimenzijo in tudi metafikcijski citat. Goreči zapeljivec ponovi po slovensko besede Jana Husa (da ga bo lahko razumela tudi študentka, ena od teh, ki jih je položil, ona pa je doložila poleno na njegovo grmado): »O sveta, o nedolžna preproščina.« Univerzitetna komisija dobi tako status inkvizicije, nadlegovalci pa sloves heretikov. Ali morda čarovnic. Sintagma »lov na čarovnice« je zadnje čase ponovno v obtoku, kritiki jo uporabljajo za obsodbo aktualne faze (oziroma vsaj nekaterih njenih manifestacij) gibanja #jaztudi, od hollywoodskih do univerzitetnih okolij.
Kaj bi se torej lahko naučila iz zgodbe Draga Jančarja? Da bomo priča javnim linčanjem (javna naj bi bila zato, da bi lahko opravila svarilno funkcijo), da bodo priložnost za maščevanja izkoriščali tudi ljudje, ki sploh niso žrtve oziroma ne želijo zaščititi žrtev, in da bodo torej verjetno nastradali tudi nedolžni. Marsikdaj bo marsikdo upravičeno rekel »O sveta, o nedolžna preproščina!«. Ampak oprostite, ne ta profesor. On je res kriv. Ne moremo reči, da nam pripovedovalec nadlegovalca sicer ne bi dobro priskutil, vendar se zdi, da tudi v »Zapeljivcu« avtor ohranja svoj temeljni fokus: ker ga vedno zanima usoda posameznika v kolesju (pogosto revolucionarnih) silnic zgodovine, je to najbrž bolj kot obsodba nadlegovalca svarilo pred tem, v kaj se lahko sprevrže tudi pravično gibanje.
Potem po mojem štetju preskočimo v leto 2016, v dramo to jabolko, zlato Simone Semenič. Študentka Vesna je zaljubljena v »najlepšega tiča na svetu«, a ji hkrati hodijo po glavi še drugi ljubi ji udi, žal pa tudi profesorjev, ki se ji gnusi, in res noče, da bi ji hodil še kje drugje, vendar ga ne zna, ne zmore, si ga ne upa zavrniti. »rada bi pač končala ta faks, bojim se mu zamerit, ne upam si kar odmaknit kolena, zamrznem s tistim svojim sluzastim nasmeškom na frisu in ne rečem nič takega, kar bi rekla sanja, pristanem na tak način komunikacije, kaj pa naj …« Ampak profesor pa njo na izpitu je zavrnil in zdaj ga seveda ne more tožiti za spolno nadlegovanje, če ga ni prej, saj bi ji očitali, da ga je prijavila, ker jo je vrgel … In tako ne ve, kaj bi: »ne vem, bojim se, in zakaj bi sploh kaj, še eno leto potrpim in bo mimo, zakaj bi se zdaj s tem ukvarjala.« Prijateljica Sanja pa odreagira, kot je Jenny v Grenkem medu: »ja, in potem bo kaki drugi probal uvalit svojega smrdljivega kurca v usta, to pa ni tvoj problem, ne.« In ker jo spodbuja ne samo prijateljica, ampak tudi fant, na koncu sklene, da bo našla še druge punce, ki jih je profesor zlorabljal, zato ker hoče, da bi imele ženske v ustih samo to, kar hočejo, in bi se smehljale samo tistim, ki se jim hočejo. »Nič, sem filipu povedala, da sem se odločila in da bom naredila tako, kot sta vidva rekla, se bom zmenila še z drugimi puncami, vem vsaj za dve, pa da se to neha, mislim, a veš, ta popoln popoln kurac špricne v moja usta, začutim njegovo toplo spermo, sladko, joj, a sem ti že rekla, kako slastna je filipova sperma? […] to je tako lepo, tako lepo, tako to mora bit, ne morem ga jaz enemu graužu fafat samo zato, da mi da dobro oceno, ma ne samo to, ne morem se jaz enemu mlahavokurčnemu pofuklju smejčkat in mu dovolit, da flirta z mano, samo zato, ker je nad mano. naj si ga vtakne med vrata in podboj, če ga že mora nekam tlačiti, in žbam!, tako sem se odločila.«
Zdi se, da je moralo miniti res veliko časa, da je naslednja študentka nadaljevala, kar je Jana začela. Vendar je lahko nadaljevala in zaključila misijo v bistveno drugačnih razmerah. To je svet, napisan po pravilih ženskega avtorja, »spolnosti, kot jo poznajo ženske, odnosov, kot jih vidijo ženske, in realnosti, v kateri danes živijo svoje fantazije in v kateri tudi sicer živijo sodobne ženske« (opis drame na portalu Sigledal). Ne gre le za upiranje nadrejeni moški želji, temveč za ukrepanje v imenu ženske želje. In zdaj ima študentka že veliko širšo podporo, spodbujata jo fant in (tudi seksualna) prijateljica, ki ji lahko priskrbi tudi pravno pomoč. Zdaj bi ji, se zdi, moralo uspeti.
In še nekaj obliterarnega. Uprizoritev drame v režiji Primoža Ekarta (koprodukcija zavoda Imaginarni, Cankarjevega doma, Drame SNG Ljubljana in MGL) je lušten, ampak niti malo problemski kabaret. Tudi motiva spolnega nadlegovanja ni prezentirala tako, da bi se diskurz o zlorabah okrepil. A mogoče je vseeno naredila svoje. Študentko Vesno je igrala Mia Skrbinac. Premiera je bila, dobro leto preden je spregovorila, in rada si predstavljam, da jo je na to vlogo pripravila tudi vloga Vesne.
Leta 2017 je izšel roman Sarivala Sosiča Starec in jaz. Čeprav je ves posvečen odnosu med profesorjem in učencem in čeprav je v odnosu tudi spolnost, ob sestavljanju tega seznama nanj dolgo nisem pomislila, ker izrazito izstopa iz prevladujočega konteksta. Proti toku ne gre samo formalno, z monolitno, obsesivno, »bralcu neprijazno« pisavo, temveč tudi sporočilno. Ko so se začele oglašati žrtve in je postajala toleranca do spolnega nadlegovanja ničelna, smo dobili delo, v katerem homoerotično spolno nadlegovanje srednješolskega profesorja ne le ni definirano, ampak tudi ni razumljeno kot problem. Fantu je zadovoljevanje telesnih želja sicer neprijetno – opisi ogabnega starčevega slinjenja in mlaskanja so neprekosljivi –, vendar ne tudi travmatično. Spolnost je neločljiv člen pogodbe, telesni eros je tako rekoč integralni del celostnega pedagoškega erosa in erosa do glasbe. In starec je, v nasprotju z univerzitetnimi profesorji, ki smo jih srečali doslej, karizmatična figura, umetnik in humanist, ki z mladimi fanti noče izmenjevati samo sokov, ampak tudi ideje.
Koordinate sicer niso konkretne, a ker gre za retrospektivno pripoved zdaj odraslega moškega, sklepamo, da je zgodba umeščena nekaj desetletij nazaj, vsekakor pred druge zgodbe v tem popisu. Ne gre za institucionalno okolje, profesor je že upokojen, fant pa tudi ni več njegov dijak, profesorjevo stanovanje ima status nekakšnega zasebnega, ne pa ravno prikritega zatočišča za iščoče se mladostnike. Čeprav gre torej formalno za zasebno sfero, v sedanjem času pripovedi zgodba ne bi bila mogoča, a tudi danes pripovedovalec ne obžaluje, da je nekoč bila mogoča. Prepričan je, da mu je starčeva predana vzgoja v umetnost in za umetnost pomagala najti mesto v svetu.
Ta slovenska malomestna variacija pregovorno starogrškega ideala ni idealizirana, vendar tudi ne obravnavana v skladu z realnostnimi silnicami. Zdi se celo, kot bi jim namerno nasprotovala. Profesorjeva popolna posvečenost in vzgoja za življenje sta postavljeni nasproti brezdušnemu vzgajanju za sistem, učenčeva popolna podreditev neusmiljenemu treningu pa nasproti principu, ki pred dolžnosti postavlja pravice. Seveda je naše stališče, da je vzgoja za vrednote mogoča, nujna, dovoljena samo brez zlorabljanja. Na srečo smo postali družba, ki zagovarja ničelno toleranco do zlorab. Na srečo pa (še) nismo družba, ki bi brisala (dobra) literarna dela, ki eksplicitno ne ponavljajo njenega dominantnega diskurza.
Tudi v sveži drami iz univerzitetnega življenja, Tega okusa še niste poskusili Maje Šorli, je na delu vzgoja mimo sistema oziroma proti sistemu. Študenti na »Fakulteti za praktično humanistiko in družboslovje« se uprejo načrtovani privatizaciji in s tem plačljivosti ter komercializaciji študija. Profesorico, ki je v študentih zanetila iskro upora, sistem pokliče na zagovor, vendar – vsaj ne neposredno – ne zaradi vzgajanja upornih državljanov. Prijavila jo je slaba in zato slabo ocenjena študentka. Profesorica naj ne bi bila spolno nadlegovala nje, temveč naj bi bila konkurenčno študijsko skupino zaradi spolnih apetitov do študentke iz te skupine ocenila bolje. Fakultetna komisija se sestane, natančno ugotovi, kaj naj bi sploh bil problem, preuči pravilnike, izpraša vse vpletene in sklene, da se pritožba zavrže, ker sploh ni obtožba o spolnem nadlegovanju, temveč (nepopolna) pritožba nad oceno.
Je to prihodnost ali že sedanjost? Razmerja moči med spoloma (med spoli pravzaprav) so se spremenila, in ker imajo ženske moč, jo lahko tudi zlorabljajo. Drama je torej LGTB afirmativna in subverzivna hkrati. Ob tem res enakopravnem odnosu do pravic in dolžnosti vseh spolov in seveda ob primarnem dramskem fokusu, boju za ohranitev kakovostnega visokega šolstva, daje upanje tudi obravnava obtožbe. Po pravilih, po občutku in po pameti. Brez škandalov, brez medijev in javnosti. Ne, to nikakor ni lov na čarovnice.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.