Refleksije vojne izpod peresa ukrajinskih avtoric

Danes v varnem zavetju doma razmišljam o oddaljenem mestu, v katerem sem se pred leti za dlje časa znašla precej naključno. Bilo je to mesto Lviv z ulico Šeptitskih, bila je porušena sinagoga, bili so povečini poljski turisti. Bili so mimobežni prizori, ki jih leta kasneje nosim s sabo v svoj vsakdan. Bila je literatura in bil je čas, obilica časa za literaturo. Tega časa sedaj ni več.

Bila je kavarna Svet kave, kjer smo proslavljali najine prevode, in bila je obljuba, da se ob novem prevodu vrnem. Izpolnila sem jo, ko sem letošnje zimske počitnice preživela v Lvivu. Vse je v tem mestu – vojni navkljub – ostalo nespremenjeno. Navidezna navajenost na vojno? Morda, četudi si to le stežka predstavljam. Zato je pričujoči esej preplet oddaljenega in bližnjega. Lasten uvid, lasten pogled na življenje, ki dostikrat iz različnih razlogov omrtviči sanje in zamegli razum. Življenje, ki kruto in na prenekatere načine zareže v dušo in telo ter se v obojem zatakne za nedoločen čas. Izkušnja vojne je posegla tudi v pisavo številnih ukrajinskih pisateljic in pesnic, žensk, ki so s svojim peresom pričele pisati v času vojne in z dokumentarnostjo ter subjektivnostjo pričajo o grozljivosti svojega vsakdana.

Misliti o drugih, misliti o sebi

Mlada ukrajinska novinarka Polina Litvinova je vojna poročevalka za ameriški NPR. Iz časopisa Delo (27. 2. 2024) izvem, da je pred vojno v svoji domovini sanjala o stanovanju v luksuznem predelu v Kijevu, a si ga ni mogla privoščiti. Ta kompleks je bil kasneje večkrat raketiran, v napadih je bilo ubitih in ranjenih več ljudi. Danes se vsak dan zaveda, da so ji neuresničene sanje morda rešile življenje.

»Kje ste bili tistega jutra, ko se je začela velika vojna?« sprašuje bralce in bralke ukrajinski pesnik in pisatelj Andrij Ljubka v svoji kolumni »Vojna je v dveh letih tako ali drugače ubila vse nas«, 19. februarja letos objavljeni na portalu AirBeletrina v prevodu Nikodema Szczygłowskega. Bila sem doma, Andrij, bližale so se zimske počitnice in le nekaj dni prej smo načrtovali pot v Lviv, mimo tvojega mesta Užgorod bi se peljali, prosila bi te za podpis v tvoj prevedeni roman.

A tistega jutra sem premogla le tišino, ki se je, naseljena vame, zasidrala v nemo bolečino. Pišeš o več kot sedemstotih jutrih, o strahotnih vsakdanjih jutrih, ki so zarezala v vaša življenja. Pišeš o pomenu literature v teh groznih časih, ki pomaga in rešuje. Pišeš o domačih knjižnicah, ki ob raketnem napadu povzročijo hitrejši izbruh ognja kot v domovanjih, ki knjig nimajo. So podobe, ki se ti zarežejo v spomin. So kraji, ki jih nikoli ne pozabiš. Ne nujno zato, ker bi te navdajali z upanjem.

Sofija Andruhovič se v svoji kolumni »Narediti več, kot je mogoče«, objavljeni na portalu AirBeletrina 12. marca leta 2022 v prevodu Nikodema Szczygłowskega, sprašuje: »Kaj vzameš s seboj, če se morda ne boš nikoli vrnil domov, če boš umrl?« Na to vprašanje v resnici ne znam odgovoriti in nanj nimam odgovora. Ker tudi sama v literaturi vidim globlji smisel, ker je literatura odgovorila na prenekatera moja vprašanja in ker je postavila mnogo novih, bo namesto mene odgovorila tudi tokrat. Serhij Žadan v romanu Internat (2017; slo. prev. Primož Lubej in Janja Vollmaier Lubej, Beletrina, 2024), v katerem tematizira občutenje vojne leta 2015 v Donbasu, vzdušje (ne)doma popisuje takole:

Premišljevanje o domu bržkone ni novo. Vzpostavi se takrat, ko je ogrožen. V skrajnih situacijah je misel, da dom pomeni nekaj več kot objekt, da so dom ljudje, srhljiva. Onkraj doma morebiti ni ničesar, le surovi svet, ki komentira in sodi. Ta svet, ki protestira proti namestitvi ukrajinskih mater in otrok v eni od slovenskih občin, ne premore dovolj sočutja. Je sovražen. Zdi se, da tem, ki dom imajo, neka nevidna sila sporoča, da jim dom pripada, tistim drugim, ki ga iščejo, ki so pripotovali v neko tujo državo, pa ne. Ali jim nemara ne pripada niti nadomestni dom? Kdo to pripadnost v resnici določa? Mislim, da prenekateri ne zmorejo pogledati drugega in se uzreti v njem. Sicer bi namreč premogli sočutje.

20 dni v Mariupolu (2023) je strašljiv dokumentarni film o podobah vojne v tem mestu. Režiser Mstislav Černov je v zahvalnem govoru ob prejetju oskarja dejal, da tega filma nikoli ne bi želel režirati. Po koncu filma se gledalcu_ki utrne misel, da si takšnega filma nikdar ne želi videti. Susan Sontag v knjigi esejev Pogled na bolečino drugega (slo. prev. Seta Knop, Založba Sophia, 2006) poudari naslednje: »Fotografije grozodejstev lahko spodbudijo povsem nasprotne odgovore. Poziv k miru. Klic k maščevanju.«

Želela bi si, da spodbudijo samo mir, a idealizem človeka vselej pusti na cedilu.

Susan Sontag v omenjeni knjigi piše o podobah vojne in nasilja ter o družbeni navajenosti na nasilje. Uvodoma se nasloni na premišljevanje Virginie Woolf o vzrokih za vojno, ki ga lahko beremo v njenem delu Tri gvineje iz leta 1938 (slo. prev. Alvina Žuraj, Založba /*cf., 2001).

Tam avtorica poglobljeno in iz feministične perspektive odgovarja na pismo odvetnika, ki jo je vprašal, kako lahko po njenem mnenju preprečimo vojno. Pravi, da to lahko dosežemo, ko »vsi delujejo v skladu s skupnim ciljem. Zagotoviti vsem, moškim in ženskam, pravico do načel Pravice, Enakosti in Svobode.« Danes, se zdi, je takšne pravice najti le še na smetišču zgodovine.

Resnična pričevanja

Zgodovinarka Marta Verginella v članku »Ženske v vojni in o veliki vojni«, leta 2015 objavljenem v reviji Prispevki za novejšo zgodovino, piše o položaju žensk v času prve svetovne vojne. Bile so tiste, ki so jo doživele kot matere, delavke, dobrotnice, nekatere so bile humanitarke, se bojevale, postale vojne reporterke. O prvi svetovni vojni so med drugimi pisale izobraženke Marija Kmet, Ilka Vašte, Marica Nadlišek ter Pavla Hočevar. Hudo stisko in pomanjkanje popisuje Marica Nadlišek Bartol, saj je kot mati petih otrok enega od sinov oddala v Varaždin. A Verginella ugotavlja, da je vse omenjene avtorice močno travmatiziral povojni čas, kajti v njihovih pripovedih »prva svetovna vojna izpade kot uvertura v prihodnje katastrofe, ki so zajele Evropo, slovenski narod in njih same«. Vojna je vanje zarezala z vso močjo, saj so se morale umakniti iz javne sfere.

Refleksije o vojni, pisane z ženskim peresom, pa zasledimo tudi danes. Pravzaprav je teh refleksij toliko, da presegajo moj čas, namenjen branju in pisanju. Pričevanja o vojni je suvereno in odločno popisala Nobelova nagrajenka Svetlana Aleksijevič v knjigi Vojna nima ženskega obraza (1985; slo. prev. Jani Rebec, Goga, 2020). Gre za izpovedi žensk o njihovih izkušnjah iz druge svetovne vojne. Aleksijevič je rojena v Stanislavu, danes imenovanem Ivano-Frankivsk (po ukrajinskem pesniku in pisatelju Ivanu Franku), od koder prihajata tudi priznani ukrajinski pisatelj, pesnik in esejist Jurij Andruhovič ter prav tako uveljavljena ukrajinska pisateljica mlajše generacije Tanja Maljarčuk. Oba omenjena sta se v času vojne nanjo odzvala v knjigi esejev – poleg drugih vidnejših in manj znanih avtorjev in avtoric.

Aleksijevič v uvodu knjige Vojna nima ženskega obraza zapiše takole: »Vas mojega otroštva je po vojni pripadla ženskam. Postala je vas kmečkih žensk. Ne pomnim moških glasov. In zame je še vedno tako: o vojni pripovedujejo ženske. Jokajo. Med jokom pojejo.« In dalje: »Ne pišem o vojni, ampak o človeku v vojni. Ne pišem zgodovine vojne, ampak zgodovino čustev.« Prepričana sem, da je s svojim delom k zapisovanju krutega časa vzpodbudila številne avtorice.

Ukrajinska pravljica »Morske deklice«, ki je v prevodu Jane Unuk izšla v knjigi Svetovne pravljice (Nova revija, 2008), gre takole: morske deklice lepo pojejo in k morju prihajajo ljudje, ki znajo pisati. Zapisujejo si petje morskih deklic in nato iz tega naredijo pesem. Ob svitu deklice odidejo nazaj v vodo. Zapisovalci pa pesmi dopolnijo ter jih pošljejo v svet. Mislim, da pravljica priča o tem, da so bili glasovi deklic simbolično prikazani kot prezrti in zamolčani, da so si avtorstvo ali vsaj navdih pripisovali zapisovalci. Sprašujem se, ali bi poznali toliko pesmi, če si jih ne bi izmislile prav one?

Tako zdaj razmišljam, da tragične teme, ki se vrtijo okrog vojne, v svet pošiljajo ukrajinske ženske. In pri tem počnejo nekaj zares pomembnega. A če so bile morske deklice v pravljici le delno aktivne, dandanes najrazličnejše avtorice pišejo najpomembnejša, najintimnejša pričevanja o času, ki jim je vzel sanje. Pišejo tudi tiste, ki pred vojno niso pisale oziroma se ukvarjale s pisateljevanjem. Pišejo o času vojne, katerekoli že: četudi se pričujoči esej zaradi osebne prizadetosti ob ukrajinski vojni osredotoča le nanjo, opominja tudi na druga vojna žarišča, ki smo jim priča. In prosi za mir.

V nadaljevanju podajam nekaj izbranih odzivov na vojno tistih pogumnih žensk, ki so spregovorile, izstopile iz zasebnosti, da bi z nami delile svoje izkušnje. Pisateljica Oksana Zabužko je v govoru v Evropskem parlamentu ob 8. marcu leta 2023 opozorila na pomen in vlogo žensk v času vojne. Poudarila je , da so običajno ženske tiste, ki skrbijo za otroke in starejše, na ta način pa pripomorejo tudi k dojemanju vojne na drug način: da v nesreči in gorju niso sami.

Od leta 2022 je izšlo tudi mnogo knjig, ki tematizirajo vojno v Ukrajini. Če se osredotočim na ženske glasove, se mi zdi zanimiva zbirka Ženske in vojna. Pisma iz Ukrajine svobodnemu svetu (Жінки та війна. Листи з України до вільного світу/упорядкувала Орелі Брос. Бостон, Academic Studies Press, 2024) urednice Aurelie Bros.

Izhodišče pričevanj je vprašanje, kakšno bi bilo pismo, ki bi ga napisali tistim, ki živijo v miru in svobodi, torej tistim, ki nimajo izkušnje vojne oziroma ne vedo, kako je preživeti vsak dan v vojni. Te refleksije so podale ženske, osemintrideset jih je bilo. Novinarka Marija Grinevič v svojem zapisu »Neizrečene zgodbe: pisma ukrajinskih žensk svobodnemu svetu« na spletnem portalu socportal.info izpostavi, da pisma, zbrana v omenjeni knjigi, pripovedujejo o preživetju, borbi in neuklonljivosti naroda. Navdih za to knjigo so bile, izvemo iz omenjenega zapisa in intervjuja, močne vezi urednice Aurelie Bros z ukrajinskimi novinarkami. V ženskih pismih lahko beremo o usodah žensk, o njihovih odločitvah za boj, za beg in ločitev od bližnjih. Ženske v pismih pripovedujejo o vsakodnevnem življenju; kaj storiti, če se zgodi vojna? Ostaneš, se boriš, zbežiš, si ustvariš novo življenje? Na takšna vprašanja je v pismih, objavljenih v omenjeni knjigi, odgovarjalo 38 Ukrajink. Iz nekaterih od njih, povzetih po omenjenem članku, navajam v nadaljevanju:

»Nočem graditi naše prihodnosti z zvokom siren za zračni napad« – Sofija.

»Zaradi raketnih napadov so pšenična polja uničena in pšenice ni mogoče požeti« – Irina.

»Včasih me preveva občutek krivde, ker sem zapustila svojo družino v državi, kjer je vojna« – Marija.

Olha, Kijevčanka, moja vrstnica, zapiše, da ob vojnah nihče ni in ne more biti ravnodušen. Kajti vojna vsakomur v sekundi vzame vse – za vedno. Bili so srečna družina. Poročena je bila trinajst let, ima dve hčeri, njihov dom je bil poln harmonije. Uživali so v vsakdanjih, preprostih rečeh. Uspešna je bila v službi in imela je lepo kariero. Za to sta zaslužna tudi mož in njegova podpora. A on je zdaj umrl v vojni. Moja vrstnica, Kijevčanka Olha, piše, da je ponosna na svojega moža, ki je umrl za njuno deželo, žal je ponosna nanj s solzami žalosti in ogromno rano v srcu. Zelo si želim, da takšnega pisma ne bi nikdar prebrala, da ga v resnici ne bi bilo.

Druga knjiga, ki se prav tako posveča ženskim glasovom in ki čaka na podrobnejše branje, je Kijev. Ženske. Vojna (Київ. Жінки. Війна, Креативна агенція «Артіль», 2023). Tudi tu gre za zbirko spominjanj ter osebnoizpovednih refleksij žensk, ki so pripovedovale o svojih strahovih, bolečinah, veseljih in upanjih, in sicer so avtorice znane oziroma uveljavljene pisateljice, a tudi take, ki so se prvič lotile pisanja. Zapise družijo spomini dvajsetih žensk o vojni v Kijevu, ki imajo dokumentarni namen. Avtorica uvodne besede in urednica Mila Ivancova zapiše, da gre za iskrene zgodbe žensk, ki skrbijo za svoje bližnje in druge, prostovoljk, tistih, ki se skrivajo pred napadi, pišejo pesmi, ustvarjajo ter svetu podajajo resnico o Ukrajini.

Omenjam še eno knjigo, ki tematizira refleksijo vojne, in sicer nosi naslov 77 dni februarja (77 днів лютого, ured. Anastasija Levkova in Stanislav Ostapenko, Лабораторія, 2022). Priča o vojni stvarnosti med 24. februarjem, ko se je vojna pričela, in 9. majem, reportaže in refleksije je napisalo 24 novinark ukrajinske izdaje Reutersa. Tudi v teh zapisih je seveda v ospredju dokumentarnost, vendarle pa tudi in zlasti subjektivnost.

Ta del svojega eseja zaključujem s pesnico Katerino Kalitko, ki je leta 2016 prejela kristal Vilenice. V svoji pesniški zbirki Mučilnica. Vinograd. Dom (Катівня. Виноградник. Дім, Видавництво Старого Лева, 2014) piše o tragičnosti vojne v Ukrajini. V »Šestem aprilu« (slo. prev. Andreja Kalc, v: Literatura in etika: programski katalog Vilenica 2016, Društvo slovenskih pisateljev, 2016) podaja surovost vojne in zlo, ki ga ta povzroča, ter neizbrisljivo travmo.

Izza tišine senc

Pisma bi pisala tudi sama. Ne vem, kaj bi mi napisale tiste, ki doživljajo tragiko vojne. V Lvivu sem srečevala številne ljudi, najbolj se mi je vtisnila v spomin ženska, ki je bila brez doma že v času miru. Tavala je po ulici, mojih let je bila. Presunilo me je, kako lepo so domačini skrbeli zanjo. V njen vsakdan, kakor tudi v vsakdan številnih drugih Ukrajincev in Ukrajink, je posegla vojna. Njej bi najprej napisala pismo.

Številne ženske morajo v času vojne poskrbeti za normalnost vsakdana. Poskrbeti morajo za svojo družino, za bližnje in seveda tudi zase. Imajo frizerske salone, v katerih s strankami kramljajo o vsakodnevnih rečeh. Varčujejo za prostovoljce, za vojake. In številne v svojih pričevanjih pišejo o navajenosti strahu, o hrupu bomb, o nepredstavljivem. Avtorice, pisateljice in pesnice, so začele pisati drugače.

Nekatere so svoje zapise pripravljene deliti z nami, z bralci in bralkami. Ženske, ki opisujejo svoja doživljanja v zanje grozljivem času, medtem ko ostali brezskrbno živimo, so pogumne in odločne. Same so zapisale zgodbe svojega življenja v upanju, da se take strahote nikdar več ne zgodijo. In upanje, čeprav neznatno, v ljudeh lahko vzpostavi vzporedno resničnost, ki – najbrž – pomaga preživeti.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.