Potovanje skozi prostranost

»Tujcu na poti preti polno nevarnosti in preizkušenj, vendar ni slajšega kot vživljanje v Tuje. Enkrat se dokoplješ do spoznanja, da bi, brez pretiravanja, lahko tu živel. In nič ni nenavadnega, če že naslednji dan želiš ostati in živeti samo tu.«

Tako je premišljeval Karl Joseph Zumbrunnen v romanu Dvanajst krogov ukrajinskega pisatelja Jurija Andruhoviča. Odslikava resnico o našem odnosu do Ukrajine, njene kulture, literature, a potem ko jo pobliže spoznamo, si želimo o njej izvedeti še več. Sama sem imela zaradi večletnega bivanja v Lvovu priložnost spoznati en majhen drobec te kulturno izredno bogate države, obenem pa mi je to Tuje tako priraslo k srcu, da je postalo del mene.

»Pred vojno sem bila pisateljica. Napisala sem roman o drugi svetovni vojni, holokavstu, stalinističnem terorju v tridesetih letih in vojni, ki jo je Rusija začela proti Ukrajini leta 2014. […] Ne vem, ali bom po vojni spet pisateljica. Besede so spremenile svojo naravo.« Tako je zapisala Sofija Andruhovič v besedilu, ki ga lahko beremo na portalu AirBeletrina v prevodu Nikodema Szczyglowskega. Ravno njo sem leta 2014 spoznala na festivalu v Lvovu, kjer je predstavljala svoj izjemni roman Feliks Avstrija. Ker sva se s Primožem Lubejem zaradi njega pričela ukvarjati s prevajanjem in ker je to povsem osebno pisanje, je prav, da stoji v njegovem uvodnem delu. Gre namreč za umetniško dovršeno literarno delo uveljavljene mlajše ukrajinske pisateljice, in sicer za zgodovinski roman, ki se dogaja na začetku 20. stoletja, avtorica pa z natančnim, psihološkim opisovanjem plasti literarne osebe, in sicer so to Adela, njen mož Peter ter služkinja Stefanija, v to omenjeno časovno določnico pa je postavljen literarni topos Stanislav (današnje mesto Ivano-Frankivsk na vzhodu Ukrajine).

Ni minilo veliko časa, da sva se odločila prevesti prvo poglavje. Navdušeno sva ga predlagala založbi z željo, da knjiga v celoti nekega dne, kot bi rekli tudi Ukrajinci sami, ugleda luč sveta. Založba se je zaradi slabe zastopanosti ukrajinske književnosti na naših tleh – kot je nekoč duhovito, a povsem resnično zapisal Aleš Debeljak, lahko prevode ukrajinske književnosti preštejemo na prste ene mizarjeve roke, v mislih je namreč imel Ševčenkovo pesniško zbirko Kobzar in pesniško zbirko Nepričakovani verzi Oleksandra Irvaneca – raje odločila za reprezentativnejšega avtorja, njenega očeta Jurija Andruhoviča, in kmalu po izidu Dvanajstih krogov je pisatelj, pesnik, esejist in prevajalec prejel tudi nagrado vilenica, s tem pa prevod še enega romana, Moskoviade. Oba sta bila v slovenskem literarnem prostoru zasluženo deležna odlične kritiške recepcije.

Upam, da čas prevoda in s tem dobre literarnokritiške recepcije literature Sofije Andruhovič še pride, za občutek, da je vredna branja, pa dodajam prevod iz dela uvodnega poglavja:

Tako zunaj kot v notranjosti, v foajeju, je slišati samo domišljijske pripovedi o magiji viteza Torna: o tem, kako v zraku razblinja stvari, kako primora ljudi in predmete k letenju, jih razreže na kose in jih potem znova spoji, kako v nekaj sekundah iz drobnega zrnca na odru zraste drevo, kako že začenja roditi, iz ogledal plamenov sveč in vode v prozornih posodah pa se pojavljajo gibljive sence, ki plešejo grozljive plese in odgovarjajo na vprašanja občinstva.

V gledališčni dvorani gospoduje zatohlost. Komaj zaznaven vonj nafte iz plinskih lestencev, pomešan z močno aromo lasne pomade, osladnim pudrom in parfumi. Šelest svile in atlasa, ki mehko ovija vznemirjen človeški šepet. Rdeč pliš, s katerim so oblazinjeni sedeži, je trd in hkrati nežen na dotik. Navdušenje draži živce: zaripla lica pri gospeh, gospodje so, nasprotno, zadržani in zbrani.

Že Jurij Andruhovič poudarja, da se o Ukrajincih ter njihovi literaturi in kulturi premalo piše in govori. Branko Soban je v Delu v svoji oceni Dvanajstih krogov zapisal, da je Zahod oziroma Bruselj Galicijo, to pozabljeno središče Evrope, že zdavnaj odrinil nekam na rob pozabe.

Ukrajina je kot nekakšna bela lisa na zemljevidu Evrope, toda pisatelji in pisateljice, ki sem jih brala, pričajo o nasprotnem: če bi jih brali, bi v njihovih zrcaljenjih vselej uzrli tudi sebe, spoznavali podobnosti in razlike med kulturama, predvsem pa bi spoznali, da plastijo podobo svoje domovine večperspektivno in zlasti kritično. Ukrajinska literatura reflektira prepričanje, da je Evropa do države nadvse ignorantska, toda tudi njihova domovina se v postsovjetskem času težko znajde (eseji Mikole Rjabčuka, Katerine Miščenko, romani Jurija Andruhoviča, Andrija Ljubke itd.). Preteklega, ruševinastega sveta nočejo in ga docela zavračajo, kar so pripravljeni plačati tudi s krvjo. Postsovjetski čas, kot ga lahko beremo v romanih Andruhoviča in Serhija Žadana, pa ni obremenjen le s svojo preteklostjo in neposredno sedanjostjo (oligarhi, lokalna mafija itd.), temveč vanj prodira tudi nova doba, doba kapitalizma.

Zgroženosti nad ugajanjem potrošniškemu nareku se zoperstavlja esejistka Katerina Miščenko in s tem dopolnjuje in nadgrajuje Andruhovičev ironično-tragični uvid v obdobje potrošništva, kot ga najbolj izrazito poosebljajo Lilija, Marlena in Varcabič v Dvanajstih krogih. Omenjena avtorica se v svojih esejih poglablja v politično in kulturno zavest svojega naroda ter v knjigi Ukrajinska noč opisuje življenje ljudi z roba v sodobni Ukrajini tik pred majdanom, s slednjim pa so se v esejistiki ukvarjali tudi drugi vidnejši avtorji ukrajinske književnosti, mdr. Andruhovič in Žadan. Katerina Miščenko obenem poudari, da je bilo na protestih veliko različnih jezikov, identitet, a Evropa znova ni slišala ali vsaj zaznala nikogar med njimi. Kot bi v svoji andruhovičevski maniri zapisal vileniški nagrajenec, je bila Ukrajina ponovno nezaželena in odvečna sirota.

V kavarni Svet kave v središču mesta Lvov, ki je med letoma 2011 in 2017 postalo moj drugi dom, s Primožem neko novembrsko popoldne s kavo in makronom proslavljava svoj prvi zaključeni prevod. Tam se čas vedno malce ustavi in zdaj se ga spominjam z nostalgijo in obenem hvaležnostjo. Od mesta se nisem nikoli čisto zares poslovila.

Zdaj se je zgodila vojna, ki ubija, straši, uničuje že osem let, a se je Evropa komaj zdaj zganila, se prebudila in se vsaj malce s sramom ozrla tudi vase. A po drugi strani bi bilo nepravično reči, da se v slovenskem literarnokritiškem prostoru ni pisalo o njej že prej, saj so avtorji in avtorice vendarle dobili besedo z redkimi prevodi bodisi romanov (ob že omenjenih denimo tudi Andrij Bečinski) bodisi izbranih pesmi (ob Ljubku tudi Katerina Kalitko, Oksana Zabužko, Miroslav Lajuk itd.), z vileniškimi štipendijami in prisotnostjo na tem pomembnem festivalu, njihov pesniški glas se je slišal tudi na Dnevih poezije in vina. Prav tako sem s pozornostjo spremljala kritiške odzive v uglednih slovenskih časopisih in revijah, in prav vsi so v sodobni ukrajinski književnosti opazili veličino, hermetičnost, mnoštvo raznolikih tem in motivnih razplastenosti. Seveda bi si želela več prevodov iz ukrajinščine, in sicer ne le proze, temveč tudi poezije in esejistike. Pa ne zato, ker na tem področju še vedno zeva velika vrzel, tudi ne zaradi vojne, temveč zaradi njene umetniške vrednosti in zavesti, da je ukrajinska književnost z raznolikimi avtorskimi pisavami, svojskimi avtorji in avtoricami, ki niso le predstavniki ukrajinske, marveč tudi evropske književnosti, vendarle privlačna tudi za slovenskega bralca.

Nekoč sem v Lvov potovala s polnim kovčkom knjig in dojenčkom v naročju. Vse ukrajinske potnice so mi hotele pomagati, mi pripovedovati o svojem življenju, svojih sinovih, hčerah, vnukih. Zanima jih Slovenija in zanimajo jih knjige, ki potujejo z mano. Ko v nekem drugem prostoru neke druge ženske svojim otrokom in mojima deklicama delijo piškote ob peskovniku, jih prav tako zanimajo iste teme. Na tržnici mi gospa podrobno in z radostjo v očeh opisuje jabolka, ki jih prodaja. In tu so še Marijana, Natalija, Olena, Ala, Ljudmila. Le kako bi jih lahko pozabila?

Katerina Kalitko, prejemnica velikega vileniškega kristalnega globusa, v nekaterih svojih pesmih tematizira vojno, ki v življenja poseže z vso svojo brutalnostjo. V pesmi »Šesti april« v prevodu Andreje Kalc piše takole:

Ne spiš samo s tem moškim,

ampak z vsem njegovim življenjem.

Včasih vaju moti med spanjem ali že samo pri objemanju.

Povejmo, pogosto pride vojna in leže med vaju

kot otrok,

ki ga je strah ostati sam v temni sosednji sobi.

Gledanje smrti v oči in opozarjanje na vojno zlo ter sovraštvo pa tematizira tudi pesem Miroslava Lajuka z naslovom »Začeli so se vračati in pripovedovati«:

Nekoč je vrgel brzostrelko v travo, vzel iz kovčka violino –

in zaigral na vso moč, kot Bog. In sovražniki so pričeli padati,

kakor da od krogel …

Na vzhodu Ukrajine, v Lugansku, nekoč pa Vorošilovgradu, se dogaja roman Serhija Žadana, ukrajinskega pesnika in pisatelja iz Harkova, kjer so še nedavno dvojezičje dojemali kot nekaj normalnega, spojili so se z obema jezikoma, prehajali iz enega v drugega, v pomajdanskem času in v času vojne pa je ukrajinščina vse pogostejša in ruščine nihče ne dojema več kot življenjsko sopotnico. Preplet večkulturnosti in večjezičja ter kulturne strpnosti je poudarjen v omenjenem romanu, kjer je sicer glavna tema iskanje samega sebe v postsovjetski eri; odstira nam jo triintridesetletni Herman na svoji poti k iskanju resnice in reševanju bratove črpalke. Da mora nujno priti v svoje rojstno mesto, mu sporoči starejši kolega Koča.

Na našem lvovskem parkirišču na avte gleda in jih pazi potepuški pes. Včasih jih je več, a le eden je glavni. Včasih je glavni na verigi in takrat se mi zasmili. Gospod stražar živi v kontejnerju in opazuje avte, Primoža pa spominja na Kočo iz Vorošilovgrada.

Herman se zato, ker mu Kočev telefonski klic spremeni tok življenja, na svoji poti spominja preteklosti v Sovjetski zvezi in otroštva, v katero sta zaradi smrti prijatelja vstopili tudi huda bolečina in travma:

Most je bil razmajan in lesen, stopali smo na njegovo ograjo in skakali v od peska motno rumeno vodo. In to smo počeli v nedogled. In ko je tema pod mostom postala že lila in gosta kot črnilo, smo se začeli odpravljati in na mokra telesa vleči oblačila. In ko smo se vsi uredili, se stresali in med hojo obuvali superge, je Gija, ki je bil naš sošolec šele eno leto, rekel, počakajte, še enkrat in gremo. Nihče ni ugovarjal. […] Reka je tekla mimo nas, valovi so izginjali v temi. In nekje tam, pod vodo, je lebdel Gija in njegovo telo se je kot vodorastje obračalo proti toku.

Pripoved v Vorošilovgradu bogatijo lirični ekskurzi, absurdi, avtentični dialogi, melanholični opisi narave, komične scene, poetičnost, elegičnost in magični realizem. Nasploh je treba reči, da so romani, ki sem jih soprevajala (Andruhovič, Žadan, Ljubka) in brala oziroma se z njimi ukvarjala (Oksana Zabužko, Sofija Andruhovič, Tanja Maljarčuk itd.), podani iz različnih pripovednih perspektiv, slogov, žanrov in z jezikovno pluralnostjo. Mimogrede, vse omenjene pisateljice so seveda avtorice, ki bi jim morali posvetiti posebno pozornost, saj so znatno pripomogle k razvoju sodobne ukrajinske književnosti. Roman Terenska raziskava ukrajinskega seksa Oksane Zabužko je bil razglašen za najvplivnejšo knjigo v petnajstih letih ukrajinske neodvisnosti, napisala pa je tudi sodobno družinsko sago o sodobni Ukrajini Muzej zapuščenih skrivnosti, ki se osredotoča na obdobje druge svetovne vojne ter leti 1970 in 2000. Pripoved se usmerja v zgodbo treh generacij in bogatijo jo notranji monologi, intervjuji, spomini ter sanje. Tudi mlajši avtorici sta svoje upravičeno mesto v ukrajinski literaturi dosegli z romanom, čeprav je izvrstna tudi kratka proza Tanje Maljarčuk. Za Žabe v morju je pisateljica prejela nagrado Ingeborg Bachmann in s selitvijo na Dunaj svojo ukrajinščino zamenjala za nemščino. Veselim se časa, ko bomo lahko v slovenščini brali tudi prozo omenjenih pisateljic.

Vorošilovgrad je današnji Lugansk in je mesto, ki ga ni več, kot ga simbolno opiše prej omenjeni Herman. Leži v pokrajini Doneck na vzhodu Ukrajine, od leta 2014 pa je pod vodstvom ruskih separatistov.

Leta 2013 je na Trgu neodvisnosti v Kijevu umrlo več sto ljudi, ki so protestirali proti približevanju Rusiji, za kar se je zavzemal tedanji ukrajinski predsednik Viktor Janukovič, in tako želeli svobodno izraziti željo po približevanju Evropi. Kmalu po tem se je začela vojna na vzhodu in moja tedanja frizerka je z družino v Lvov prišla iz Donecka. Bila je prijazna, samozavestna in kljub notranji izseljenosti je bila videti srečna, njeni otroci, njen mož in ona sama pa so protestno izstopili iz svoje materinščine, ruščine, ter pričeli uporabljati ukrajinščino. Kdo ve, kje so zdaj?

Hermanovim spominom ob bok dodajam še izrazito lirično avtobiografsko pripoved Olega Sencova, ki so ga ruske oblasti obsodile na dvajset let zapora zaradi protestiranja proti priključitvi Krima. Objavljena je bila v njegovi kratkoprozni zbirki Življenje:

Nakar gresta skupaj domov, vodiš ga za povodec in vsi psi v ulici planejo v strašanski lajež, tvoj pes odgovarja z lajanjem in komaj ga zadržiš, pot nadaljujeta utrujena in zadovoljna; potem psu iz vrča naliješ vodo v posodo, mu prineseš večerjo. Zaspita srečna, zjutraj pa greš v šolo, pes žvenketa z verigo, te spremlja do vrat in oba vesta, da bo zvečer znova sprehod in znova bosta skupaj in znova bosta srečna.

Nasploh odnos do živali tako v literaturi kot seveda v življenju pove veliko o človeku, in avtobiografska kratka zgodba Sencova me je med prevajanjem v resnici ganila, tudi zato, ker je bil v času prevajanja še vedno po krivem zaprt.

In v vseh teh spominjanjih na čas, ki ga ni več, ne pozabim stare gospe, naše sosede, ki mi zmeraj znova pripoveduje o istih zdravstvenih težavah. Ne vem, morda začuti, da jo resnično poslušam, ko nenadoma in iskreno pomislim, da bi bilo dobro nekaj reči. Spomnim se na njeno ostarelo belo mačko, to je najina skupna tema, obe srečujeva iste brezdomne mačke, ki so nama prirasle k srcu. Ko sem odšla iz Lvova, gospe že ni bilo več na tem svetu.

»Tako malo nas je namreč in tako majhni smo v primerjavi z mrzlo kozmično puščo, da si nikakor ne moremo dovoliti razkošnega obojestranskega sovraštva ali teritorialnih pretenzij. Še najmanj zaradi partijskih, nacionalnih ali rasističnih razlogov.«

Kako živa je misel iz Moskoviade – čeprav je roman izšel leta 1993, je aktualen še danes. Moskva kot literarna oseba v njem se v svoji superiornosti ne zmeni za druge in s svojo omejenostjo in nesprejetostjo v resnici največ pove prav o sebi. V Dvanajstih krogih in še prej v Andruhovičevem eseju »Carpathologia Cosmophilica« pa se bralec seznani s huculskim izročilom, ukrajinsko folkloro in Romi ter zlasti sožitjem in bogatenjem v različnosti. Kulturno strpnost lahko razbiramo tudi v Vorošilovgradu, kjer Hermanu pomagajo srčni Romi.

Ko sem na ukrajinsko-poljski meji mnogokrat videla dolge vrste čakajočih Ukrajincev, ki so na Poljsko hodili po nakupih ali v službo, so bili videti kot drugorazredni državljani Neevrope, da bi vstopili v obljubljeno deželo, kjer naj bi se cedila med in mleko in kjer veljata pravo in pravičnost. In na vseh teh poteh sta hčerki poslušali slovenske ljudske in narodne pesmi, sama pa sem se v množici zmedenih, do tedaj nepoznanih čustvenih prepletanj lovila in se utapljala v lastni pretresenosti. Sram me je bilo vsakič, ko smo v toplem avtu nestrpno in včasih jezno čakali tudi po šest ur, da bi se vrnili v domovino ali pa iz nje v naš drugi dom. 

Vprašanje meje in določevanje ločnic med Vzhodom in Zahodom je tema romana Karbid Andrija Ljubke. Ukrajinci seveda stremijo k evropskim vrednotam, pravu in pravičnosti, kar zelo humorno, a trpko in tragično predstavi omenjeni družbenokritični in kriminalni roman o stereotipih in tihotapstvu. Glavna literarna oseba je zgodovinar Tis, ki si zaradi želje po boljšem življenju, prihodnosti zamisli podzemni rov, saj bi rad brezskrbno prehajal mejo in tudi tihotapil. Verjame, da je v Evropi bolje in da tam deluje pravna država. Vendar je zaradi naivne želje pripravljen prestopiti mejo moralnega, to pa še bolj zavržno, brez kančka slabe vesti, ves čas dela zdravnica Uljana, prav tako protagonistka v Karbidu.

»To je krog večnosti, začetek in konec v enem, alfa in omega, vsi mi in vsak od nas …«

Tako je razvozlan še zadnji pomen dvanajstega kroga v istoimenskem Andruhovičevem romanu. Imela sem neverjetno priložnost in srečo, da sem lahko vstopila v krog ukrajinske književnosti, in to ne le kot bralka.

Ko se bom lahko vrnila tja, kjer se je vse začelo, bom v kavarni Svet kave brala novo knjigo iz knjigarne in v mislih sestavljala nov prevod. 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS