Nikoli se ne počutiš tako živega, kot ko si mrtev za svet

Pobeg postaja vse bolj pogost način spopadanja s preveč – stanjem, ki je postalo modus vivendi sodobne družbe. Naj bo to pobeg v meditacijo, na počitnice, v fitnes ali pod odejo, težava ostaja v tem, da težava ostaja. Obenem pa na koncu, v večini primerov, vsakemu pobegu neizbežno sledi tudi vrnitev in soočenje s tistim, od česar si bežal. Tudi v primeru Sylvaina Tessona je.

Knjigo V sibirskih gozdovih sem začela po naključju brati prav na enem svojih umikov, ko sem se na morju v hiški pred računalnikom brez interneta skrivala pred kopico mailov in pričakovanj, ki jim nisem znala zadostiti. Iskala sem mir in tišino, da sem lahko dala prostor mislim, ki so mi brnele v glavi in z iskanjem pozornosti kratile preljubi spanec. In tako me je za tistih nekaj dni Tesson popeljal v svojo tri krat tri metre veliko kočo, njegovi meseci osame na bregu Bajkalskega jezera pa so začasno postali tudi moji.

Tesson se je v sibirske gozdove odpravil, ker je bil »v zaostanku z branjem«, kot humorno pripomni sam. Tam je bolj po naključju kot nalašč ostal brez računalnika in telefona, živel je sam s svojimi 60 knjigami, cigarami in vodko. Nastala knjiga je napisana kot dnevnik, ki ga je avtor vztrajno izpolnjeval vsak dan svojega bivanja v osami, poglavja, poimenovana po mesecih, pa podnaslavljal s stanji, ki so ga takrat prevevala. Od februarja do julija 2010 med njim in izkušnjo ni bilo več posrednika. Ona je diktirala čas in on ji je sledil.

Občasno je mimo prineslo kakšne ribiče ali pa čuvaje rezervata, ki so ga ob odhodu brez izjeme pustili samega z mačkom, ki ga je nato »ljubeče sprehajal« po zasneženih bregovih jezera. Živel je, kot mu je narekovala narava, zavedajoč se lastne majhnosti. Pozimi je bral, hiberniral in spal, tu in tam se je odpravil na šesturen »sprehod« do najbližjih sosedov, kar je skrbno mapiral v svojih zapisih. Pomlad je naravo prebudila, impulzov je bilo mnogo več, obiskovali so ga prijatelji, ki so predstavljali veznike med trenutno realnostjo in tisto, h kateri se bo moral kmalu vrniti. S prihodom pomladi si je postavil mizo, od koder je nato opazoval svet okoli sebe, ki je začel s prvimi žarki sonca neumorno mrgoleti. Prišli so trenutki, ko prvič v življenju ni škodil ničemur.

»Nikoli se ne počutiš tako živega, kot ko si mrtev za svet,« je zapisal v knjigi. Stavek, ki je nekakšna gonilna sila njegovega umika v osamo, s sabo prinese tudi tisto, česar se ob sprejetju odločitve morda ni zares zavedal, to je, da vsako odločitev neizogibno spremlja tudi določena izguba. Življenje želi, da prevzamemo odgovornost, zahteva soočenje s tistim, na kar nismo pripravljeni. Ironično je prav soočenje pogosto povod za pobeg, saj nam sprejemanje neugodne situacije predstavlja neke vrste predajo. Ampak soočenje je potrpežljivo, nikamor se mu ne mudi. Čaka, da se vrnemo, in če je milostljivo, nam do neke mere tudi prizanese. A ne prav pogosto.

Tesson je na bregovih Bajkalskega jezera izgubil marsikaj, med drugim tudi ljubljeno osebo, obenem pa je dobil mir, ki ga je tako vztrajno iskal. Zgodba ni nova, njegov bitniški pobeg v naravo z enakim razmerjem zalog vodke in knjig kar kriči po Richardu Brautiganu in njegovih večerih, preživetih na verandi, s kozarcem v eni in pisalom v drugi roki, v pogovoru z nevihto. Seveda so tu še V divjini Jona Krakauerja, Tišina v času hrupa Erlinga Kaggeja in nešteto drugih primerov (bi bilo zelo cinično dodati Jej, moli, ljubi?), a Tesson se lastnega umika loti na nekoliko svojski, rahlo ideološko obarvan, vendar še zmeraj oseben način.

Vse naštete avtorje z izjemo Richarda Brautigana najbrž povezuje to, da so se s svojim dejanjem uprli duhu časa, obenem pa iskali lastno odrešitev. A če sta bila protagonista prvih dveh knjig svoji samoti zvesta, je Tessonova resničnost nekakšna kombinacija Brautiganove literarno-alkoholne osame ter pobega Elizabeth Gilbert, ki pa v izkušnji, ki je časovno omejena, še zdaleč ne izključuje novih prijateljstev in starih poznanstev. Četudi je bil avtor sam, so ga redno obiskovali ribiči, drugi varuhi rezervata in celo prijatelji iz domovine, obenem pa je vedel, da se bo po šestih mesecih vrnil.

Pripovedovalčev pogled se skozi čas spreminja; sprva je do svojih sosedov vzvišen, potem pa jih sčasoma sprejme kot del izkušnje, četudi s svojo robato prisotnostjo pogosto zmotijo njegov dolgo iskani mir.

Avtor je na tej točki življenja star že skoraj 40 let, za sabo ima ogromno odprav in prijateljstev, ki jih je pričel na poti. V svoji prvi knjigi S kolesom okoli sveta (On a roulé sur la terre) iz leta 1996 opisuje, kako je z Alexandrom Poussinom na kolesu obkrožil svet, nato v Sprehodu v nebo (La Marche dans le ciel, 1998) pripoveduje, kako sta peš prehodila Himalajo. Leta 2001 je nastala Vožnja po stepah (La Chevauchée des steppes), v kateri s Priscillo Telmon na konju potujeta čez azijske stepe, tri leta kasneje pa Volčja os (L’Axe du loup), knjiga o odpravi, v kateri je sledil poti Sławomirja Rawicza, opisani v delu Dolga pot (Długi marsz, 1956).

A kot je zapisal sam, mu to ni več prinašalo iskanega miru. Ugotovil je, da si mora za slednjega vzeti čas. Če je prej za njim tekel, ga neumorno iskal, se je tokrat odločil, da nanj počaka. »Postavil sem se v vlogo volka, zdaj igram medveda. Želim pognati korenine, postati zemlja, potem ko sem bil veter,« zapiše. Ostati pri miru; in takrat se zgodi.

Če se ne, opozori večkrat, moraš v svojem življenju nekaj spremeniti. »Sami smo odgovorni za čemernost svoje eksistence,« poudari s citatom Rousseauja. »Samotar mora biti zadovoljen sam s sabo, sicer je življenje neznosno.« In vendarle ne opusti trditve, da je svoboden človek tisti, ki »ima čas«, pogoj, ki že od industrijske revolucije dalje predstavlja redko dobrino, privilegij tistih, ki si to lahko privoščijo.

Če knjiga moralizira, počne to z razlogom. Če romantizira, pa stori to na sočasno surov, neposreden način življenja, ki se odvija prav tam pred avtorjem. »Čudovit kraj za samomor,« je ob prihodu Tessona na jezero komentiral šef nadzornikov rezervata. Lepota ni nikoli izključevala surovosti. A to človeku ne daje pravice, da v naravo posega.

Kljub neskončnim opisom za civiliziranega posameznika sicer bežnih trenutkov, kot rad reče cinično, se pisatelj v knjigi ne vzdrži političnega komentarja. Umik zanj predstavlja upor. »Osamiti se pomeni vzeti slovo od soljudi. Puščavnik zanika pomen civilizacije in predstavlja njeno živo kritiko. […] Umik za vlado predstavlja primanjkljaj v zaslužku,« pravi. »Postati primanjkljaj v zaslužku bi moralo predstavljati cilj revolucionarjev.« Na obrežjih jezera so skozi leta našle zatočišče vse vrste »odpadnikov« – prostovoljnih in izgnancev. Tam niso bili nikomur ničesar dolžni in nihče ni bil dolžan poskrbeti zanje.

Tega pa ne more storiti vsakdo. Na tej točki je kljub vsemu treba omeniti, da je delo nastalo v času, ko je bila Rusija država v fokusu francoskega knjižnega sejma, kar je bil tudi vir njegovega financiranja. A to ne zmanjša teže Tessonovih ugotovitev. »Ko množice zavzamejo gozdove, jih zato, da bi jih podrle s sekiro,« zapiše. Biti v tovrstni osami je stvar izbrancev, česar se avtor zaveda. Pustiti naravo pri miru je pristop, ki ga sam ubira na vseh svojih kasnejših potovanjih in o katerem bi se verjetno strinjali, da je tudi edini pravilen – čeprav je to danes vse prej kot lahko.

Da deluje, se je izkazalo tudi v iskanju snežnega leoparda, na odpravi s fotografom Vincentom Munierjem, o kateri je Marie Amiguet posnela dokumentarni film. Leopard je prišel, ko nanj nista več čakala; in vendar lahko tudi ne bi. »Želel sem poravnati star spor s časom,« je v knjigi zapisal Tesson. »Način, kako ga upočasnim, sem našel v hoji.« In tako je pot postala pomembnejša od cilja.

Pogosto pričakujemo, da mora imeti v življenju vsaka večja odločitev tudi neki zaključek, nauk, ki jo utemelji, katarzo, ki prepreči obžalovanje. Tesson nam s svojo knjigo daje vedeti, da to ni nujno res; da je življenje tam v trenutku sedanjosti, četudi zaznamovane s preteklostjo in prihodnostjo, pa vendarle tukaj in zdaj.