Namen pelerine

Kdaj se resnično zaveš, da si ostal popolnoma sam. Ko ni več nikogar, ki bi te popravljal. Ana je bila tista, ki me je popravljala, dokler ni končno dojela, da popravlja tisto, česar se popraviti ne da. Koliko let je zapravila z nekom, ki je bil od samega začetka nepopravljiv, se gotovo sprašuje še danes. 

Kadar je zunaj deževalo, tako kot danes, in sem po stanovanju iskal perelino, me je nenehno opozarjala, da ni perelina, temveč pelerina. Res ni popuščala in to mi je sčasoma postalo celo všeč, tako da sem bil na koncu resnično razočaran, ko je končno obupala. Kaj pa sem pričakoval. Lahko bi se pogovoril s terapevtom, našel vzroke, ki so bili pred nosom, a sem kar naprej trmaril. Perelina! Freud bi znal poiskati metaforo, recimo čist na površini! Ponavljanje je posledica utaje; ponavljaš in ne uspevaš in zato ponavljaš naprej, dokler v tem ne najdeš užitka, ali kot bi dejal Beckett: moral bi bolje neuspeti. 

Zunaj lije, že tretji dan, jaz pa nimam več nobene pelerine. Še dobro, pomislim. Spet bi me spomnila na to napako, ki me spremlja vse tja od otroštva, napako, za katero sem bil prepričan, da sem jo utopil v tistih lužah, tam spodaj, na zdelanem košarkarskem igrišču. Kar seveda ni bilo res. Saj sem bil vendar nepopravljiv. Tako kot tisti, zaradi katerega sem delal napake. Vseeno grem do omare, kjer so bile nekoč naše pelerine, in začnem brskati med papirji, ki so ostali na dnu že vse od očetove smrti. Že nekaj dni iščem prvo pesniško zbirko Kavala, pravzaprav mojo edino pesniško zbirko, v kateri je posvetilo zanj. Rad bi videl, kaj sem mu napisal. Kako ponosen sem bil na svojo knjižico, ki jo je izdala Založba Lipa iz Kopra. Čeprav je bila tako tenka, da so jo izdali skupaj s še tremi pesniškimi zbirkami, prav tako tenkimi, kot je bil moj prvenec. Skupaj so tvorile paket, dovoljšen za eno malce debelejšo knjigo. Ne bom pozabil, kako jo je dvignil proti luči, kot bi hotel pogledati skoznjo, in ne da bi jo odprl, z rahlim nasmeškom, pripomnil: »Nekam tenka ti je knjiga, sine!« To je bil in ostal edini komentar moje poezije, ki je seveda ni nikoli prebral. Paradoks je, da mi je s tem še kako pomagal, saj si po tistem nisem več delal prevelikih utvar. Drugi komentar je bil tisti Tarasa Kermaunerja po objavi pesmi Golovec na naslovnici študentskega časopisa Tribuna leta 1982. V bistvu je bil to poskus začetka neke druge, debelejše knjige, ki je do danes nisem spravil skupaj. Mustafa in Taras sta me odvrnila od tega, pa čeprav me je Kermauner v svojem pikrem in povsem umestnem komentarju, verjetno tudi malce cinično, razglasil za talentiranega pisca (usodno za mladeniča, ki misli, da drži za jajca cel svet, v resnici pa je le navaden nastopač, ki mu na Vodmatu pravijo pjevač). No, usodno bi bilo, če ne bi nastopil moj stari, ki me je rešil odvečnega napuha. Berem ta zapis in se čudim, kako naiven sem moral biti, ko sem objavljal takšne bedastoče. In ja, kako pijan. Taras je zgolj razkril vso bedo mojega mladostniškega uporništva, ki je tako zelo sovpadalo s tistim, čemur so takrat rekli punk gibanje. Punk in alkohol sta bila sploh dobra prijatelja, kar je razvidno iz bogatega pesniškega opusa nekaterih piscev punk besedil. Koliko navdiha je prišlo iz slabega šnopsa in še slabšega vina, ki smo ga pili v potokih. 

Ko te začno preganjati lastne pesmi, takrat je čas, da se zapreš v muzej in tam ostaneš, sam, v tišini. Tako je bolje, zate in za druge. Še dobro, da obstajajo ustanove, kot so muzeji. A kaj se zgodi, ko imaš muzej tudi doma, ko se nenehno seliš iz enega v drugega in si le še eksponat, ki živi nekakšno dvojno življenje, za povrh pa je za to še plačan. Slabo sicer, a nič drugače ni z vsemi ostalimi, ki so še vedno prepričani, da niso v muzeju in imajo še vedno realne možnosti, da ostanejo zunaj njega, tudi ko jih ne bo več oziroma se bodo predali, tako kot sem se predal jaz. Nič slabega ni v tem, ljudje, samo muzej potrebujete, ali vsaj mavzolej. Na koncu bomo tako vsi šli v spomeniško varstvo. Zdaj v kamen vklesan si, proleter. 

Iz gmote listkov na dnu omare potegnem še enega, že malce porumenelega, na katerem je besedilo za naš punk bend Via Ofenziva.

Zjutraj se pripelje mimo mojega okna,

mi vrže časopis 

in me ubije do naslednjega jutra.

Danes bi takšna pesem izgledala nekoliko drugače. Recimo takole:

Zjutraj prižgem svoj pametni telefon

In se ubijem do naslednjega jutra.  

Tiste čase, v začetku osemdesetih, je bil časopis trobilo enoumja. Zdelo se je, da moja pesem govori o tem, vendar je bilo tako le na videz. Kajti tudi tu se je vmešal veliki ON, brez katerega ne bi bilo te pesmi. Mustafa je namreč nekaj časa raznašal časopis in bil temu primerno nesrečen. 

Nekoč je imel posebej slab dan, saj je že nekaj dni lilo kot iz škafa. Vedel je, da mora vseeno ven, na cesto, tako kot vsako jutro. Prekleto, res škoda, bi cinično dodal B. B.. In je šel. Za to, da bi bilo vse še težje, je poskrbel šef izmene, ki mu je pred odhodom zabičal, da mora biti časopis suh in da je njemu vseeno, kam ga bo vrgel; samo da se ne zmoči. Za povrh ga je bolel hrbet, zato se ni mogel sklanjati; motor je moral parkirati pred hišo in se sprehoditi do vrat, kjer je lahko v miru oddal sveže novice. Nemalokrat se je zgodilo, da ga je na ograji ustavil pobesneli pes, ki ga je že željno pričakoval; takrat se je samo obrnil in sploh ni vedel, kaj naj stori: nekaj časa je čakal zunaj, nakar je pošiljko preprosto zalučal čez ograjo. Enostavno ni videl izhoda, zato se je samo odpeljal naprej … a jeza je ostala, jeza je šla z njim, do doma, do nas, ki smo jo morali sprejeti, brez ugovarjanja, vsak božji dan. Najprej je s svojim starim, zgaranim motorjem zbudil celo sosesko, na koncu je nase opozoril še nas, ki smo že vedeli, kaj nas čaka. Operi tu perelinu, je dejal stari. Mama jo je vzela in zabrisala v banjo, jaz pa sem si mislil, kako lahko daš prat perelino? Mokro perelino, ki se nenehno pere z dežjem? Seveda lahko, če je ta perelina v resnici tvoja duša, s tem pa tudi duša vseh nas, ki smo morali prenašati njegove žalostne izlete z motorjem, s katerim je vsako jutro zbujal celotno sosesko, ki je preklinjala časopis, še preden ga je sploh odprla. Je kaj čudnega, da sem napisal takšno pesem, ki je povsem nehote končala v punk komadu. In zakaj še danes delam napake. 

Kako vem, da poezija ne pomaga? Vem. V omari imam tudi pesniško zbirko Tomaža Šalamuna, ki je moj oče po nekem čudežu ni vrgel stran, naslov pa je Namen pelerine. Vedno jo lahko vzamem v roke in se prepričam, kako se prav izgovarja Pelerina. Zbirka je ovita v debel celofan, kakršen se uporablja za zavijanje knjig v knjižnicah; kot nalašč je ta še posebej debel, kot bi bil kakšna pelerina, zdaj že malo strgana od pogostega prijemanja in odpiranja. Spet jo držim in poskušam izgovoriti besedo, ki me vedno znova zmoči, kot ta neusmiljen dež.   

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS