Živela je …

Privzdigne žaro in začudeno skremži obraz. V hipu se ima spet pod kontrolo, njegova faca je brezizrazna. V črnem fraku, s črnim cilindrom stopi na čelo povorke in dostojanstveno odkoraka. Množica mu sledi tik za petami. Grob je blizu. Ustavimo se, pogrebnik nekaj zažebra in spusti žaro v temo. Za mano neutolažljiv jok mladenke. Bojim se, da bo omedlela, zato jo potrepljam. Skozi solze se mi kislo nasmehne. Fotr me dregne v ramo, za njim stopim naprej do groba in izvlečem zavojček Filter 57, ki sem jih kupila posebej za to priložnost. Odvijem škatlico in vržem en čik v grob. Tetka za mano se namršči in me pogleda izpod čela. Dol mi visi za zgražanje, ona zgoraj se gotovo hahlja.

Vedno, ko sem prišla na obisk, sem najprej na stežaj odprla okno, četudi je iz piranskih ulic takoj zavel v sobo vonj po mačji ali pasji scalnici. Ona je začela v hipu na vse pretege kašljati in kričati name: »Zapri, zapri, svež zrak me bo še ugonobil!« Zavila sem z očmi in pri priči zaprla okno. Namignila sem, da bi znižanje kvote pokajenih cigaret, denimo s treh škatlic na dve dnevno, lahko prispevalo k malo manj meglenemu ozračju v njenem stanovanju. Seveda je bilo pojasnilo takoj na dlani: »Ljubica, dr. Pivec me je opozoril, da bi zmanjšanje ali celo opustitev kajenja po vseh mojih kadilskih letih lahko drastično vplivala na moje zdravje ali celo moje preživetje. Sicer se pa tako ali tako počasi poslavljam, zakaj bi si oteževala še ta čas, ki mi je ostal.« Ja, poslavljala se je že kar nekaj let. Kadar se človek dolgo poslavlja, dejanskega slovesa niti ne pričakuješ več. Za odhod bo vedno čas, sem ji po navadi oponesla. Vedela sem tudi, da je doktor Pivec, njen osebni zdravnik in zvesti oboževalec, že veliko let po malem zaljubljen vanjo in prav gotovo ne bi oporekal ničemur, kar si je zamislila. Ko jebe Hipokratovo zaobljubo, če mogoče lahko dobi ljubezensko. 

Odkorakam stran in naredim prostor starejšemu bledemu gospodu za mano, s podočnjaki do sredine lic, ki se zgrbi ob grobu. Ne more ustaviti debelih solz, ki se mu trkljajo po licih in padajo na vence žalujočih. »Taka izguba, ta obup, ta bolečina …«, potarna. Skoraj bi se še meni usulo iz oči. Počasi se začnemo kotaliti proti stanovanju njene sestre. Tetka, ji rečem, čeprav mi v resnici ni to. Objame me okrog ramen in navrže, kako sem ji podobna, če bi se vsaj uredila kot prava dama, ne pa kot kakšen potepuh. Skomignem, kot vedno na tovrstne opazke. »Ampak kurbarija!« nenadoma vzklikne tetka, kar me ne vrže iz tira, saj sem navajena tovrstnega družinskega vokabularja: »Dama je pa bila, dama! V celem Pirančku najlepša, pa še nositi se je znala, ni čudno, da so padali kot pokošeni.« Kdo je padal, tetka?« se delam, kot da me stvar zanima. »Saj veš, no. Vsi ti moški. Še mojega Stevota bi mi skoraj odpeljala, če se ne bi jaz hitro zbrihtala.« »Ampak tetka, Stevo je bil najprej njen, potem si ga pa ti odpeljala.« »Ne! Kateri kurbeži so ti spet prodajali take klobasarije? Moj ljubi Stevo, bog mu daj večni pokoj, se je prišel pač samo potolažit k meni, ko ga je ona zabrisala ven. Saj ni imel kam drugam, ubožec.« »Ja, moški so včasih res ubožci,« ji veselo pritrdim, saj mi je jasno, da takle pogovor seže približno do sem in nič dlje. Prispemo do nizkega bloka. Tetka nas posede v svoji lično urejeni kuhinji, ki je prav tako kot stanovanje njene sestre prepojeno z vonjem postanega cigaretnega dima.

Vsi njeni prostori so bili ne samo namenjeni, ampak posvečeni kajenju. Na sekretu, denimo, te je na okenski polički tik zraven školjke pričakal ljubek rozast porcelanast pepelnik. Nanj je lahko odstavila točno eno cigareto in nič več. Povsod naokrog razne cigaretnice: moderne s poslikavami pin up deklet ali, če je bil vaš okus bolj konvencionalen, tiste starinske, posrebrene. Enkrat, ko sem iz nočne poletne lumparije prijadrala k njej ob petih zjutraj, sem jo zalotila, kako popolnoma urejena, namazana, v svoji rožnati jutranji halji polaga pasjanso. Vsake toliko se je zamislila in s svojimi dolgimi rdeče nalakiranimi nohti potrkala po mali stekleni mizici. Pozdravila me je: »O, pridni hodijo zgodaj domov.« Nikoli ni spala prav dolgo. No, mogoče samo na stara leta, ko potrebuješ manj spanca, ker ti počasi zmanjkuje časa. Ali pa se morda že dovolj naspiš med vsem življenjem. Kakorkoli, odkar pomnim, je vstajala ob petih. Včasih pa se je zbudila že ob treh, predvsem zato, ker jo je zaskrbelo, da ji bo zmanjkalo čikov. Če sta bila samo še dva, je vstala, se oblekla, brezhibno naličila in odpravila do bližnje črpalke. Nikdar je nisem videla nenaličene. Kdaj pa kdaj, kadar sploh ni mogla zaspati, je vzela uspavala. Ampak to ji ni bilo všeč, ker je bila potem naslednji dan vsa matasta. In potem je vzela tiste najmočnejše antidepresive, ker je najbrž mislila, da bo pomagalo. Ko jih doktor Pivec ni hotel več predpisovati, zdelo se mu je, da pretirava, jih je dobila na vogalu pri punti od lokalnega dilerja. Zraven je dobila še strokoven nasvet, da najbolj zadenejo, če se jih poplakne z vodko. Občasno se je tega navodila držala, drugič spet je vzela samo vodko. 

Tetka odpre vitrino, v kateri hrani kristal in alkohol za posebne priložnosti. In ta priložnost je posebna. Umreš in rodiš se samo enkrat. No, vsaj v enem življenju. Pred nami se znajde jugokristal in domača šljivovica. Zdi se mi zgodaj. Niti ena še ni, navadno ob tej uri zvračam skodelice kave, ne pa šnopca. »A daj, daj,« se obregne tetka, »a se boš delala fino al kaj? Kako bi se pa bolj primerno poslovili od nje kot z ene par ta kratkih, a?« Zbranim natoči vsakemu za prst, sebi v kavno skodelico, ker zmanjka kristala. Jeruša, neutolažljiva žalovalka s pokopališča, se usede tik zraven mene. Rdeč nos ima, še vedno po malem pohlipava in se vsake toliko usekne v rožnat vezen robec. Vezenega robca nisem videla že celo stoletje, zato zvedavo opazujem, kako ga prepogiba, da ji vedno znova uspe najti še tisti mali suhi košček, v katerega potem pihne. Take banalnosti me znajo že od nekdaj obsedati do onemoglosti. Fotr izvleče iz žepa tarot karte in ji jih poda: »Vzemi, Jeruša, ti jih boš še najbolj vesela.« Jeruša od sreče ne ve, kako bi se zahvalila: »Joj,« zajeclja, »saj ne bi bilo treba.« Stisne karte k sebi z obema rokama, spet se ji utrne solza. 

Pri njej so neprestano zvonili telefoni. Imela je dva. Domačega in službenega, čeprav sploh ni imela službe, ampak je bila že lepo v penziji, ki jo je dobila po svojem šestem možu. Na stara leta je le odkrila svoj dar. Ne vem točno, kdaj in kako je prišlo do tega, ampak naenkrat so jo množično klicarili in prihajali na seanse iz cele Slovenije. Včasih je gledala karte, drugič so pili kavo in je potem gledala v zoc. Rada je videla, da sem se javljala na telefon, ko sem bila pri njej. »Tajništvo gospe Aurore, želite?« sem navdušeno ponavljala. In potem je pogovor prevzela ona. Jeruša je bila njena ljubljenka, njena hči, ki je nikoli ni imela. Spremljala jo je od njenega petnajstega leta naprej, od takrat, ko ji je umrla mama in se je tudi očetovo življenje ustavilo. 

Gledam Jerušo zraven sebe, ki še zmeraj vsake toliko potihem pohlipava in se sprašujem, kdo jo bo zdaj vodil skozi življenje. Sicer pa ni več otrok, zdaj je ženska. Vsekakor pa se zdi med vsemi nami najbolj iz sebe. Pogledam očeta, ki je tak kot po navadi. Zna biti v šoku. Spomnim se njenih pogostih spraševanj, no, bolj zatrjevanj, namenjenih mojemu očetu in njegovemu bratu: »Ampak sem bila dobra mama. Dobra mama sem vama bila!« Moj oče je vedno z že utečeno frazo pritrjeval: »Ja mati, veš, da, mati.« Bratranec mi pomigne, naj pridem na hodnik, kjer prižgeva vsak svoj čik. Premeteno se hahlja in me boksne v ramo kot vsakič, kadar se ima s čim pohvaliti. »Uspelo je, veš. Stari je še ta pravi cajt odpeljal žaro, potem smo pa pretresli v njenem stanovanju. Še manj kot pol smo pustili v žari, ostalo smo vzeli,« od navdušenja skoraj na mestu poskakuje. »A si vidla nosača, kakšen fris je naredu?! Ja, saj jaz bi tud, če bi bla žara skor prazna.« »Tetka gre,« ga sunem pod rebra, da utihne. Tetka ne sme izvedeti, nikakor. Tetka je vedno hotela, da je njena sestra pokopana tukaj. Pa tudi ona ji je rekla, da hoče biti tukaj. No, samo njej. Ker nam je naročila, da jo raztrosimo v morje.

Z majhnim ribiškim čolnom se peljemo po piranskem zalivu proti Strunjanu. Ona je z nami v steklenem kozarcu s pokrovom na navoj. Moj stric, njen sin, sedi na krmi in na svojem malem tranzistorčku nažiga Boccellijevo Time to Say Goodbye. Ustavimo motor, stric odvije pokrovček in z enim sunkom raztrosi vsebino v morje. Veter piha v pravo smer. Na srečo. V morje vržem svoj šopek marjetic. Gledam ga, ko se oddaljuje, in razmišljam, koliko časa od smrti mora preteči, da postane človek lik in njegovo življenje zgodba.