LUD Literatura

Čajanka

Luna J. Šribar

»Ja, kar za mano ljubice, kar za mano, hopla … gremo, gremo,« jima je pomahal in se čutno odzibal naprej. Bok v levo, bok v desno, pogled nazaj, zapeljiv nasmešek, pomežik Frideriku. Ariana ga je bila vajena in se sploh ni pustila motiti, samo pohvalila je njegovo izbiro toalete za to popoldne. Ozka roza majica s kratkimi rokavi, spredaj pa poslikana z mačkami. Lepo se je prilegala na njegovo mišičasto postavo, poleg tega je roza tako lepo poudarila modrino oči in se ujemala z blond kodri, ki si jih je ves čas zapeljivo navijal med prsti.

Friderik je kot po navadi zaničljivo prhnil, vseeno pa je na skrivaj motril njegovo zadnjico, ki se je zibala pred njimi.

»In kje je Jaro, a spet zamuja?«

»Rekel je, da bo prek video konference …«

»Hudiča!«

»Pa saj veš, njegova mantra … nižanje stroškov, večanje koristi,« je pojasnila Ariana. »Prihranil bo potne stroške in svoj dragoceni čas, medtem ko ga bodo soborci nepremišljeno tratili s premikanjem od točke A do točke B pod hrastom in spet nazaj od točke B do točke A, od koderkoli so že prišli. On bo medtem počel kaj veliko bolj produktivnega, razmišljal je celo o tem, da bi na virtualno dolžnost poslal svojega novega tujega pomočnika. Indijca, ki ga je za smešno nizko urno postavko najel prejšnji teden in zdaj vestno izpolnjuje njegove poslovne in osebne naloge. Nič lepšega. Zdaj dela celo, ko spi.«

Friderik je zamahnil z roko: »Samo zato, da se počuti pomembnega.«

»Pa zakaj rinemo po tej divjini?« je Friderik čemerno spraševal po poti. »Zato, ker je tam senca,« mu je potrpežljivo razložila Ariana. »Pa ne, zakaj moramo imeti to čajanko? Sestanke bi morali imeti lepo v pisarni kot vsi normalni ljudje.« Čajanka je bila po Arianinem mnenju neobvezna, zato jo je precej zbodlo, ko je Friderik uporabil »moramo«. »Zato, ker sem jaz tako rekla,« mu je naveličano odvrnila.

Zato pa mu je Elim spredaj navdušeno začel razlagati globlji pomen čajanke in zraven krilil z rokami. Čajanka je upor proti pritiskajočim strukturam in vzorcem družbenega reda. Čajanke so edina pot, kako se lahko dandanes učinkovito upiramo. Za ekonomski sistem pomenijo tratenje časa, nižanje vsakodnevne produktivnosti, in to opoldan, ko naj bi bile delavke na vrhuncu moči. Me pa se družimo takole na čajanki, brez dnevnega reda, brez vodje in hierarhične strukture, brez časovne omejitve in storilnostne norme.

Elim je med razlago ljubko mežikal s trepalnicami, privlačen je bil in tega se je dobro zavedal. Tako moškim kot ženskam. Tudi mačo tipom, ki bi ga, ko so to ugotovili, najraje na gobec.

Pa saj so ga zmeraj tepli. Že ko je bil majhen. V šoli, doma, na cesti. Pa kaj, če je pomerjal sestrine obleke, saj mu je barva povsem pristajala, pa naj kličejo modno policijo. Da ne govorimo o tistem sestrinem vijoličastem črtalu za oči. Joj, kako lepo je poudarilo modrino njegovih oči. Zakaj pa bi bil užitek ličenja samo privilegij žensk, tudi moški morajo biti urejeni. Saj mu je to ravno včeraj razložila Ariana, ki je vedno nasprotovala vsakršni diskriminaciji na podlagi spola in je Elima tudi edina povsem sprejemala. Vedno. Uh, kako je podkurila tistim pretepačem s sosednje vasi, ko sta bili še mali smrklji. No, on je bil pač smrkavec, čeprav v sestrinem miniču.

 

Elim je priskakljal do hrasta in razprostrl svojo rožnato dekico, ki jo je imel vedno s sabo za nujne primere. »Jaz ne mislim sedeti na tem!« se je uprl Friderik. »Potem se pa lahko uležeš, ljubica,« ga je takoj povabil Elim. Friderik je pripomnil, da bo enkrat nekoga res kar na gobec in se kujavo usedel na rožnato dekico. Ariana se je naslonila ob stari hrast. Z drevesom ob hrbtu je vedno začutila svojo moč in nekakšno povezanost. Po modrem nebu je nad hrastom tri kroge poletel kragulj in nekajkrat zavreščal. Ariana ga je z občudovanjem opazovala.

»A nismo rekli, da imamo sestanek?« jo je zdramil Friderik. »Kaj pa Jaro?« je spet rahlo obupano vprašal. »Pa on bo prek video konference,« je dobil v odgovor. »Pa kakšne fucking video konference!? A se bo prežarčil na nebo al kaj?« »Saj res!« je vzkliknila Ariana, zraven pa pomežiknila Elimu. Prenosnik je pozabila doma. »Kako pozabila?!« je nejeverno vprašal Friderik. »Haha, saj pri reševanju sveta je pa edino prav, da smo ekonomista pustile doma,« je Elim prekinil njegovo poizvedovanje. »Upam samo, da Jaro danes ne bo naredil preveč škode,« je prišepnil Ariani. »Čeprav … pogrešam ga.« Ariana ga je zaupno pogledala. Vedela je za Elimovo že dolgo trajajočo dilemo. Jaro ga je privlačil, ni pa mu bilo všeč, kaj dela. »Eh, ti ambivalentni odnosi so vedno tako težavni. Ni čudno, da so revolucionarjem vedno prepovedovali globlje čustvene navezanosti,« je rada modrovala Ariana, kadarkoli sta prišla na to temo.

Friderik je začel zavijati z očmi in rentačiti, če je moral res nujno jemati dopust zato, da tu v neki prekleti divjini posluša ljubezenske izlive … in a niso rekli, da bodo imeli sestanek! »Ja, res sem zaljubljena,« je zavzdihnil Elim. »Nič nisi zaljubljen,« je zarentačil Friderik. »Kaj, da ne,« se je ujezila Ariana, »a naj čaka na družbeni konsenz al kaj!«

Elim se je obrnil, saj ga tovrstne debate pravzaprav niso toliko zanimale in začel iz svojega cekarja zlagati vse za čajanko. Drobne delikatne skodelice njegove babice, vrček za mleko, sladkornico in domače pirine piškote s koščki temne čokolade. Vse skupaj je zložil na bel ročno vezen čipkast prt, ki ga je razprostrl in mu skrbno pogladil robove. Iz termovke je začel v vsako skodelico posebej počasi točiti kavo. »Ja pa kaj je zdaj to? A nismo rekli, da bomo imeli čajanko!« se je pritožil Friderik. »Točno, še čaj, čaaaajček,« je poskočil Elim. Iz žepa je potegnil majhno ploščato steklenico in vsakemu malo prilil v kavo. Zadovoljno je srknil in prikimal; to je to. »A nismo rekli,da bomo imeli sestanek?!« je že močno obupano spet poskusil Friderik, »Svet drvi v ponor, časa je vedno manj. Moramo se pogovoriti o vzpostavljanju mikroskupnosti, Jaro nam mora vpeljati lokalne valute, odstraniti moramo plastiko iz oceanov, ustaviti uničevanje staroselskih skupnosti, zasaditi moramo …«

Zajel je sapo in pogledal zbrano druščino. Elim je s prekrižanimi nogami sedel na deki in počasi, z užitkom srkal iz porcelanaste skodelice svoje babice. Ariana je napol ležala v travi pod drevesom in vzneseno zrla v nebo, po katerem so vsake toliko prijadrale ujede. »Danes ne bomo reševali planeta,« je očem vidna dejstva povezal Friderik. »Smanji doživljaj, ga vsaj nismo uničevali, a ne,« mu je zasanjano izpod starega hrasta odvrnila Ariana. »Umetnost nedelovanja,« je pripomnil Elim in uživaško srknil iz skodelice.

O avtorju. Luna Jurančič Šribar (1981) je doktorirala iz antropologije, med letoma 2005 in 2019 je delovala v nevladnem sektorju, predvsem pri društvu Kralji ulice, kjer so skupaj z brezdomnimi ustvarjali prvi slovenski cestni časopis in v praksi preizkušali alternativne ekonomske skupnosti, kot je zadruga Stara roba, nova raba. Svoje pisateljske sanje … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kilo belega mladega

    Katarina Majerhold

    Ob zaključku večera se dolgo objemajo in poljubljajo.

  • Kako bizarno, da ljudje umremo

    Aljoša Toplak

    Zdi se mi, da se mi nekam mudi, opravilo me čaka.

  • Beležnica

    Helena Šuklje

    Ponoči sem ti nekaj povedala, nekaj sem izrekla.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.