Šepetalec

Vsi, prav vsi te bodo gledali! Kaj si le misliš? Iti takšna, razgaljena, vpadljiva? Ena rama ven, druga le za silo pokrita. Kaj, misliš, si bodo mislili? In krilo? Videti je, kot bi ga izmaknila kakšnemu kostumografu. Ekscentrično je, kričeče, kot pav si. Včasih si bila tako ljubka, oblečena v preprosta, vsakdanja oblačila, in tudi tvoja osebnost je bila … sprejemljiva. Običajna, nič ji ni manjkalo.

Zdaj pa to – takšno razkazovanje! Za vsako ceno bi bila rada opažena, izstopala bi –

Ah, pojdi že zdaj, no, mudi se ti vendar. Saj si krasna. Manjka ti samozavesti, to je bil vedno tvoj problem.

Še torbica, tako. In šminka, čeprav mislim, da bi bila prikupnejša brez ličil.

–

Taksisti. Dandanes ne veš več, h komu se usedeš v avtomobil. In resnično ti ne bi bilo treba oditi še na bankomat, saj že tako hitiš.

Vendarle, zdaj si končno tu in pravkar boš izstopila, zato pazi. Pazi na vse. Kako boš stopila, kakšen širok nasmeh jim boš poklonila. Ah, tepka, do tistih stopnic morava, si pozabila? Poglej, koliko ljudi postopa tam naokoli, kot bi vsi čakali tebe. Edina si, ki si prišla sama, veš? Ženska, sama, pa še tako oblečena?

Napni vrat kot labod, privzdigni glavo, naj te vidijo naravnost v bistvo, opazujejo naj spekter tvojih barv, oblik in vonjev, mešaš jih s svojim telesom in dušo.

Vedno vžge. Kar poglej, se že ozirajo! Moški malce prikrito, a z velikim zanimanjem, zato naenkrat ne vedo, kam bi obrnili svoje begajoče oči. Ženske, ki opazijo te oči, a se brž zatečejo k opravljanju. Koga? Tebe, seveda. Takoj so se šušljice ozrle za tabo in pričele tveziti in napletati. Kar naj, za dobrim konjem se kadi.

Hodiš, kot bi nosila ogrinjalo večne samozavesti. Pa vendar – jo imaš res? Se ti ne zgodi kdaj, da stopaš po svoji rdeči preprogi, a se ta hipoma izmakne, ti pa padeš, padeš globoko na dno, v podzemlje svojih strahov? Ali čutiš pritisk, neznosno tiščanje neštetih pogledov ljudi, ki se jim moraš kazati, kazati jim moraš svojo sijajno, bleščečo plat, in če samo za tren ne privihaš pristno kotičkov ustnic, te nemi obrazi nemudoma spregledajo!

Provokativna si v svoji samoti, kot bi hrepenela po tem, da se ljudje vprašujejo, kdo si, kaj si, kakšne vrste je tvoja osamljenost in ali si jo sploh želiš. Misliš, da ti privoščijo spremljevalca, vsaj za takšne primere, ko greš med ljudi? Se morda raje naslajajo nad tvojim grenko-sladkim čarom individualnosti? Če bi te spregledali, zares pogledali v dušo, odstrli tvojo fasado, kaj bi videli? Kdo bi bila?

Kdo bi bila?

–

Vstopi, čas je.

Naj te ne bo sram. Če kaj, bodi vzvišena, šopiri se, nosi se kot paradni konj, vzravnaj se in elegantno polagaj eno nogo pred drugo, mimogrede s pogledom narahlo ošini skupino žensk, ki so prišle, da bi si privoščile drobtinico kulturnega užitka, katerega del si tudi ti. Pospremi naj te lahna sapa, ki za seboj pušča komaj zaznaven vonj po svežem – in še po nečem. Po posebni vrsti neobvladljivosti.

Ne, ti nisi prišla zato, da bi zobala te iste drobtinice, ti sama si ta drobtinica, predstava za druge. Zate je vse to igra, tista neobvezujoča, ki niza kombinacije efektov, ocenjenih skozi oči gledajočih. A že ob najmanjšem dvomu tvoja samozavest izhlapi kot eter, nikjer je več ni, ti pa se obupana sklanjaš, da bi jo pobrala, da bi jo našla, da bi se sploh spomnila, kakšna je!

Kdo pravzaprav zares si?

Tvoj sedež je tu, v eni izmed prednjih vrst. Graciozno se spusti v njegov objem in počakaj, da se predstava začne. Veš, da so te opazili in nekateri, sposobni bolj subtilnega dojemanja, so ugotavljali, kaj na tebi te tako neusmiljeno razdvaja od množice ostalih. Je to pričeska, s katero se ti nikoli ni bilo treba ukvarjati, pa je vedno popolno padla na tvoje lice? Ali je to domišljen izbor oblačil? Redki opazijo, da gre za nekaj več in da videz ne igra vidnejše vloge.

Kako znan je ta sedež, pa vendar veš, da bo sčasoma postajal vse trši, in tudi mimobežen pogled na ostale obiskovalce ti pove, da že zdaj ne uživajo v sedenju, ki se bo, tako pač je, razvleklo na več dolgih ur. Vendar je vredno, ah, kako je vredno. Te vrste so bile oblikovane za manjše ljudi, za neko drugo stoletje, še vedno pa združujejo enako misleče, elito, smetano.

Smetano.

Hipoma pozabiš tisti banalni sedež; starodavnost prostora te osupne. Oder, ne katerikoli, le tisti veličastni, ki diši po stoletjih prepotenih teles med neštetimi predstavami, polnimi treme in prehitrih utripov srca, in tudi zmagoslavnih priklonov, bučnih aplavzov in v zrak odvrženih šopkov cvetja. Premnogi so bili že kdaj namenjeni tudi tebi, posebni vrsti ljudi, ki se zmore in se vsakič znova mora kazati in prikazovati v tisočerih odtenkih predstav.

Še malo.

Vljudno ošini gospo, ki sedi poleg tebe. Boš lahko zdrsnila mimo, ko bo čas? Videti je drobna in prijazna in ne bo komplicirala.

Ah, pa se je začelo. Nič ti ni treba, pogrezni se v sedež. Tema je tvoja zaveznica, sprosti obraz, raztegni noge. Ni še čas, nikomur nisi na očeh, trenutek počitka naj prevzame tvoja ramena, ti zmasira mišice, tako napete, že dolgo zakrčene. Zaspi, naslonjena na podobe, ki se prekopicavajo na odru, zadremaj za trenutek, pusti svetu naokoli, da naredi svoje. Kot v akvariju so, igralke in igralci, ti pa jih opazuješ, nemo, zevajoče.

Vem, da te zdaj že stiska v grlu. Ne odrivaj te misli, saj znaš, že neštetokrat si šla čez vse. Prepusti se neizogibnosti trenutka, veš, da te bo zadrgnilo okoli vratu, vzelo ti bo sapo in občutek boš imela, kot da doživljaš srčni zastoj. Prepusti se, bolj ko se boriš, slabše bo.

Še malo.

Vdihni, izdihni. Popolna si. Čudovita. Nihče ne zna tega bolje kot ti.

Vstani.

Neopazno zdrsni mimo drobne gospe.

Po prstih lahno oddrobencljaj do roba dvorane in v enem skoku zalučaj svoje gibko telo na oder.

Napni vrat kot labod, privzdigni glavo, naj te vidijo naravnost v bistvo, opazujejo naj spekter tvojih barv, oblik in vonjev, mešaš jih s svojim telesom in dušo.

Zdaj si vsem na pogled, vsem na ogled. Ponavljaj naučene gibe in govori besedilo, a na vse to kapljaj svoje odtenke, primešaj svojo čud.

Čudovita si.