Pasja sreča

Iz istoimenske zbirke, ki bo v kratkem izšla pri založbi Litera

Nataša Skušek

Nizki odmerki

 

 

Danes je pust in potrebujem en dober kostum. Že nekaj dni premišljujem, kaj bi bil, zdaj sem se pa odločil, da bom mušnica. Uporabil bom to, kar imam doma, da mi ni treba še po trgovinah letati, zdaj res ne veš več, kje imajo kaj. Šivati pa ne znam in se mi tudi ne bi dalo. Hočem imeti še tiste male papirnate krogce različnih barv, ki jih zajameš v dlan in vržeš v zrak. Najlepše izpadejo naslednji dan, ko se na snegu razmočijo in se barva raztopi. To me spominja na čase, ko sem bil še majhen in mi je mami s tem napolnila žepe, potem pa me je na sankah odpeljala v vrtec. Ogromno snega je bilo. Ponavadi sem bil indijanc ali kavbojc, ona si je pa dala gor umetne brke in očala brez stekel. Kakor da je moški, lahko bi bila tudi moj oči, čeprav ga ne poznam. Sem se pa vso pot do vrtca delal, kot da ga. Medtem ko me je peljala, sem metal tiste pisane papirčke na tla, da bi znal priti domov; tako sta delala tudi Janko in Metka. Ko sva šla z mami popoldne iz vrtca, je bil sneg že čisto mavričen od njih.

Pomislil sem, da lahko konfete tudi sam izdelam. Poskusil sem z luknjačem, ampak gre prepočasi. Za to bi potreboval pravo mašino, noter bi dal papir od reklam, pritisnil na gumb in imel hitro celo vrečko tega stafa. Lahko bi ga prodajal. Ampak sem opustil idejo in se rajši lotil preobleke. Itak tudi od snega ni letos nič.

V mamini omari sem našel bele žabe, mogoče jih je imela še od poroke, ker poročena je nekoč bila, to mi je povedala in tudi pokazala čb fotko. Torej je moral moj oče res obstajati, in baje da še vedno, samo noben ne ve, kje.

Potem sem v omari našel še njen smučarski puli, malo kremaste barve, ampak kar v redu. Tudi potrebuje ga ne več, ker nima niti smučk niti palic, pa tudi denarja za žičnico ne. Manjkalo mi je samo še nekaj za na glavo in za pobarvati obraz. Mami bi mi gotovo lahko dobro svetovala, samo je v službi. Dela na novih linijah in jo bolj malo vidim. Cel čas ima nočne, sploh zdaj, ko so v firmi izumili sokovnik za zamrznjeno sadje in ga promovirajo kot kremaste sanje. Tega se zagotovo ni ona spomnila, ker to bi bilo pa res že čudno. Tudi sicer je že dolgo, odkar je nehala s pustnim rajanjem, s tistimi brki in očali vred. Še krofa ne poje, ker pravi, da je to isto, kot bi si ga nalepila na rit.

Znajdem se torej po svoje. Zmešam moko in vodo in se namažem po obrazu. Nekaj časa izgleda dobro, potem pa začne pasta pokati in mi kožo vleči skupaj, da postajam kot kakšen aborigin, ampak glede tega mi je vseeno. S stene snamem še slamnik za na morje. Tudi ta ne služi več svojemu namenu, je samo še za spomin. Nanj z dvostranskim selotejpom nalepim rdeče pike, ki sem jih izrezal iz drugega maminega pulija, po mojem tudi tega ne bo več pogrešala. Z elastiko si klobuk tesno pritrdim pod brado. Krogi so malo nepravilni, ker so škarje skrhane, ampak kljub temu kar dobro izgleda. Všeč sem si in tudi precej nerazpoznaven. Potem pomislim, da je mogoče ravno obratno, da ima mušnica rdeč klobuk in bele pike, samo ne kompliciram. Usedem se in potegnem črtico belega praška, ki sem ga nabavil prav za to priložnost. Takoj me naspidira in oči se mi začnejo vrteti v vse smeri. To se mi zmeraj zgodi, ko malo preveč posnifam. Precej mi gre na jetra, čeprav sem lahko samo hvaležen, da se mi zraven še ne zvrti, ker se tudi to lahko zgodi. Te oči levo-desno zdaj samo še izboljšujejo moj stajling, in če mi bo začelo še zategovati čeljust, ne bo nič narobe. Malo mi je sicer vroče v teh žabah in predvsem žal, da se nisem že prej zmenil s kom. S kakšno bejbo na primer, da mi ga potegne, preden grem u lajf. Pokličem par številk, pa se nobena ne javi. Verjetno so že vse na žurki, ki je letos na gradu. Hudi didžeji, več plesišč in šankov. Take obljubljajo.

Odpravim se torej z doma, imam presežek energije in tečem vso pot do gradu. Ni tako daleč, živim blizu centra, grad je pa itak na sredi. Pa tudi ne prav visoko.
Zazdi se mi, da na poti nekdo vpije za mano, verjetno me pozdravlja in hvali mojo preobleko. Nič se ne ustavljam in hitro sem na vrhu. Tudi vratar je goba, mislim, da jurček, izgleda pa precej bolj pičen od mene. Pritisne mi štempelj na roko in me potreplja po riti. Glede na to, da je tudi on iz družine gliv, mu oprostim. Navsezadnje živimo v sožitju in moramo držati skupaj.

Prostor, v katerega vstopim, me zelo navduši. Vse je v praproti in drugem rastlinju, verjetno umetnem, izgleda pa kot pravo. Skale so vgrajene v tla, in čim zahodim proti šanku, se ob eno spotaknem. Hitro se poberem in se delam, kot da ni nič. Zdaj sem bolj previden in buljim v tla vso pot do bifeja. Naročim dvakrat dvojni viski. S kozarcema, vsakim v eni roki, lovim ravnotežje proti plesišču, ki visi postrani. Veliko ljudi pleše, nobenega ne poznam, verjetno zato, ker so zamaskirani. Med njimi je kar nekaj gob. Vse imam rad in to jim tudi nakazujem z migajočimi očmi, ki se kar ne umirijo. Tudi sam se ne morem, plešem kot utrgan in grem vsake toliko po drink. Sicer se vsakič spotaknem ob kakšno drugo skalo, ampak sem že vajen. Vmes posnifam preostanek spida na sekretu, potem pa nekaj časa ne morem ven. Nemogoče je razbrati sistem odpiranja zapaha. Tudi po tem, ko mi to uspe, porabim precej časa, da pogruntam, v katero smer se odpirajo vrata. Ugotovim, da so drsna, in to si splača zapomniti. Res veliko dela imam s to jebeno prostorsko zasnovo. Še najbolj varnega se počutim na plesišču, kljub temu da rahlo visi. Zato me toliko bolj preseneti, ko se prižgejo luči, kot da smo v kakšnem teatru in je konec predstave. Na odru ostanem samo še jaz in plešem, čeprav ni več muzike. Zdaj tudi jurček z vhoda ni več tako prijazen. Pristanem na tlaku pred lokalom in preseneti me dnevna svetloba, še bolj pa turisti, ki neotesano strmijo vame. Zvijem se v kepo in se odkotalim navzdol po grajskem hribu, čez travnik in naprej čez praprot, mah in podrastje. Zaletavam se ob drevesna debla in se z glavo navzdol ustavim ob vznožju vzpetine. Čisto sem prešvican in umazan, na vseh koncih se me držijo suhe vejice in listje, verjetno ni na meni niti malo bele barve več. Prej rdeča od ran, tako kot pike na klobuku, če jih je še kaj ostalo.

Spodaj na glavnem trgu srečam pustni sprevod. Celo mesto koraka v slavnostni povorki. Mogoče so vse to moji frendi, pa jih zaradi mask ne spoznam. Malo so sicer počasni, so se pa zdaj stabilizirale tudi moje oči, in kar zapogrešam tisto mežikanje od prej.
Na srečo v žepu najdem ovitek od belega prahca. Prežvečim ga, požrem, in še isti trenutek ugotovim, da so v sprevodu same gobe. Kukmaki, štorovke, karžlji. Trobente, lisičke, sirovke. Kljub temu da so vse užitne, se jim kar pridružim. Prav z veseljem me sprejmejo, saj vse vejo, da sem tudi jaz, samo če se me jemlje v dovolj nizkih odmerkih.

 

 

 

 

Sladica

 

 

Kruh moram kupit, da ne pozabim, na koncu trgovine ga imajo. Pa rogljičke za zjutraj. Marmeladne in tiste z vaniljo, ne preveč zapečene, da niso trdi. Najraje bi kar zbezljala tja, ampak se obvladujem. Najprej bom nabavila banane. Vsebujejo kalij in druge elektrolite, čeprav zdaj stojim pri modrcih. Te velike štacune, perilo, copati, pečice, telefoni. Vse to pustim za sabo in prispem do mesnin. Pečeno šunko imajo, lahko si jo privoščim, čeprav bi raje poli. Tudi paštet je v izobilju. Gosjo mi odrežejo v debelem kosu, ovita je v mast, verjetno gosjo. Saj niti ne vem, ali jo odstranim ali pojem. Roke imam potne in srce mi razbija. Vzela bom še bakalar in kaviar, oboje rahlo zaudarja, ampak saj ni zame, razen v skrajnem primeru. Jaz imam raje sladko. Za danes se je napovedala moja mama, usekana je na drago hrano, ki ni nujno dobra. Upam, da bo tokrat zadovoljna.

Doma imam v hladilniku še nekaj masla in majoneze, ki je skoraj že do konca stisnjena, zato vzamem novo tubo. Osredotočim se na olive. Ene so polnjene s papriko, te bodo za v martini, pa s česnom, panirane … Vse vzamem, in še pollitrske kalamate. Sovražim tako njihovo malo zavaljeno obliko kot tudi okus, ampak se obvladujem. Hrana mora biti raznolika.

Mimo stoterih vrst vložene zelenjave pridrsam do alkohola, kjer imam dilemo. Vermut za koktajl, to že vem, mama ga obožuje. Še tiste posebne kozarce bi morala kupiti, ker sem bila malomarna in sem vse razbila. Ampak jih je preveč. Veliki, mali in še manjši, na dolgih in kratkih pecljih, nimam volje, da bi izbirala. Tudi za vino ne vem, rdeče ali belo, najbolje kar oboje. Jaz itak pijem samo mleko in vodo.

Voziček se polni, to pomeni, da bom večkrat nesla gor v stanovanje, ker se je danes pokvaril lift, ampak tako ali tako ga nikoli ne uporabljam. Mama vedno govori, da je med hojo po stopnicah najlaže porabiti kakšno kalorijo. Kljub vsemu bo ona ostala debeluška, čeprav se verjetno še vedno vsako jutro tehta in zraven jezi. Vsak pač najde svoj način.

Zdaj se spomnim še na sir, na sire pravzaprav, ker iz hladilnika že jemljem grojerja, pekorino, tolminca in boschetto al tartufo. Ta naj bi bil dober, gomoljike so pa tudi afrodiziak. Moja mama veliko da na to, in odkar živim sama, mi stalno vozi neke moške in mi jih predstavlja. Zahteva, da sem srečna.

Močno me stisne v žlički, ko pomislim, da se bom morala spet s kom spoznavati. Kot bi mi želodec silil v prsni koš. V meni raste napetost in želim si, da bi imeli v trgovinah malo bolj enotno ponudbo, nevtralno, kot sta na primer jogurt in skuta. Tako pa bezljam med vsemi temi siri, ki po vrhu vsega zvišujejo libido, toda mama pravi, da mi ga očitno primanjkuje.

Včasih kateri od teh tipov prespi. Zjutraj pojeva rogljiče, skupaj z mlekom, potem pa se ga čim prej odkrižam. Ljubezen gre skozi želodec in mama je nekaj časa zadovoljna. Ampak nočem misliti na to, ker sem zdaj končno pri pecivu. Izberem veliko škatlo barvastih makronov, baje so domači, narejeni po izvirnem belgijskem receptu. Še preden pridem ven, v dveh sekundah pojem rumenega … nato zelenega … rdečega in vijoličnega, vsega skupaj osem sekund, čeprav bi morala vsakega po dvaintridesetkrat prežvečiti.

Boli me grlo, ker sem požirala cele kose, zato sklenem, da ne bom več podlegla. In vendar mi fokus spet in spet uhaja k makronom, ali kot jih tukaj prav trapasto imenujejo makaroni, in kot da verjamem, da so domači. Še preden pridem iz trgovine, zgoltam celo škatlo. Hitro gre, ker sproti poplakujem.

Topa bolečina v trebuhu nezadržno raste, in čim sem zunaj, se sklonim nad pločnik, potisnem v žrelo štiri prste, se nekajkrat napnem in gladko izbruham vse pojedeno. Prav lepo je spet videti te pisane piškote na asfaltu, čeprav je šla sladica zdaj po zlu. Ampak ta vloga itak pripada meni. Češnja na torti sem jaz.

Zaskelijo me zobje, res niso več taki biserčki, kot so bili nekdaj, pa jih moški še vedno na vse pretege hvalijo. Ampak zanje mi je res vseeno, samo da mama ne opazi. Zdaj me začenja boleti glava in šibko se počutim, a še vedno nabasano. Čim prej moram domov in vzeti odvajalo, to je edina stvar, ki me očisti. Šele potem se bom stehtala in vpisala težo v tabelo. Merim tudi kožno gubo, mama jo nadzoruje, tako kot moje kile, ki pa za razliko od njenih že nekaj časa upadajo.

 

Voziček, iz katerega štrlijo preveč zapečene francoske štruce, počasi odvlečem čez parkirišče. Zgodaj je in imam še nekaj časa, da se pripravim.

O avtorju. Nataša Skušek je vizualna umetnica, zanima jo raziskovanje kulturne paradigme zahodnega človeka, zlasti teme, kot so razmerje med spoloma, erotika, spolnost, telo, materinstvo, prehranjevanje, prosti čas … V svojih delih pogosto problematizira zakoreninjene samoumevnosti, norme in vloge, ki jih družba pripisuje in predpisuje ženskam. Ukvarja se s skulpturo, videom, fotografijo, performansom in novimi mediji. Zadnjih šest … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vinjeta, Kalemegdan

    Samo Bardutzky

    Čustva, ki so se mešala v meni na poti iz Ljubljane, so preglasila enoličnost Avtoceste bratstva in enotnosti. »Dobrodošli v Republiki Srbiji,« sta namrščeno voščili orlovi glavi. Na zadnjih stotih kilometrih moje poti se je sonce že začelo plaziti za motele z napisi v turščini.

  • Ali inceli sanjajo more pravih moških?

    Sergej Harlamov

    Nasmeh diskretno naličenih ustnic se skrči v črto in roka z rdeče nalakiranimi nohti seže po vrvici, s pomočjo katere izpod stropa razgrne projekcijsko platno – čebljanje, ki je še malo prej zapolnjevalo predavalnico, se zlagoma umiri in potihne.

  • Tržaška pravljica

    Mojca Petaros

    V Trstu predvsem v zimskem času nastopi nekaj, čemur pravimo burjini dnevi. Od nekod se prikrade značilna burja in prevetri mesto. Ga »spuca«, kot bi temu rekli po domače. Tako silovito piha, da je v burjinih dneh hoja po najbolj izpostavljenih krajih nevarna, saj te lahko dobesedno odpihne. Po mestu se nenadzorovano sprehajajo zabojniki za smeti in še marsikaj, kar ostri nevidni gospodični ne zmore kljubovati.

Izdelava: Pika vejica