Pogovor v parku

»Vas nič ne zebe?« zaslišim nekoga za sabo, ko si sezuvam drugo supergo in noge držim nad tlemi, preden potegnem dol še nogavice.

»Ne, vroče mi je,« se probam pohecati nazaj, ampak me zven glasu izdaja. Sobota je, skuhati moram kosilo in popoldne imam službo. Bil sem v trgovini, knjižnici, hotel pa sem se še malo zrelaksirati, preden se dobim z ženo, s katero nisva več skupaj. Pogovoriti se morava o najini hčerki, ki ima v šoli hude težave. Šprica, cveki, ukor pred izključitvijo. Močno upam, da ne še kaj drugega. In zdaj ta pametnjakovič.

»Saj meni je to všeč, dihanje z naravo. Človeku pomaga, da se odpre,« mi odgovori in posede psa, ki ga ima na vrvici.

Pogledam ga, zdi se mi znan.

»Točke na stopalih reagirajo v stiku z zemljo in tole je bilo nekoč pokopališče. Še trije so baje spodaj, ostale so že zlifrali drugam. Vseeno je dobro pognojeno …«

Tip govoriči, vsaj za moj okus.

»Hiša tamle se prodaja, a to veste? Lep vrtiček, ni kaj.«

Bose noge položim v vlažno travo, on pa kar stoji zraven klopce in se smehlja.

»Letos je vse prej pognalo, poglejte, kot da smo že sredi poletja. Rad imam drevesa, včasih kar kakšnega objamem.«

»Ja, drevesa so res lepa.«

»Ste iz Ljubljane, kajne? Tam imate Tivoli.«

»Kako pa veste?«

»Mislite za Tivoli? Se hecate?«

Zdaj se tudi jaz zasmejim. Še enkrat ga pogledam: lasje v čopu, bradica, očala. Premišljujem, kje sem ga že videl, in kot bi bral moje misli, reče: »Modrostni zob.«

Zdaj se spomnim, pri meni je bil kakšen mesec tega. Enostranski križni griz, predlagal sem ekstrakcijo osmice in funkcionalni aparat. Za začetek. Takrat je rekel, da mora še premisliti.

»Oho, kako pa gre, ste se že kaj odločili?«

»Pustiva zdaj to, danes niste v beli halji, pa še bosi za povrh.«

Mimo pride razdrobljena gručica ljudi z beležkami in zavije proti samostanskemu delu knjižnjice. Za trenutek mi pade v glavo misel o tem, kako neki so seksali menihi. Domislico v kali zatrem.

V nakupovalni torbi mi zacinglja esemes. Pobrodim med kaneloni, paradižnikom in baziliko in vidim, da moja bivša žena odpoveduje kosilo.

Pokličem nazaj, »Ampak morava se pogovoriti o Kiari …«, pa mi zabrusi samo, naj pridem v Ljubljano, in – klik. Pa še prav ima. Jaz sem tisti, ki je šel, zapustil njo in Kiaro.

»Ne morem, popoldne dežuram,« zatarnam v nemi telefon, modrostnik pa že sedi zraven mene in se začne sezuvati. Cucek se uleže poleg naju in pobožam ga po šekastem kožuhu.

»Mešanček?«

»Ah, kje pa. Velš korgi kardigan.«

»Ti so pa od angleške kraljice, mislim, so bili.«

»Ona je imela pembrouke.«

V roki mi ostane kosem dlake, ne vem, kam naj ga dam, moj sogovornik pa se spet zasmeje: »Niste imeli doma nikoli psa? To je poddlaka, pred poletjem mu bo vsa izpadla.«

Res ga nismo imeli, čeprav si ga je Kiara blazno želela. Zdaj mi je žal, mogoče bi se drugače obrnilo, če bi bil pri hiši pes.

»Vsi so ga hoteli, samo jaz sem bil proti,« rečem pobito in se zavem, da zdaj oba božava psa, in ko se najini roki slučajno dotakneta, nadaljujeva.

Pa saj sem si vendar obljubil, da nobenih afer več. Sploh pa ne s svojimi pacienti in v tako majhnem kraju. Potem pomislim, da kraj niti ni tako majhen, o tem sem nekaj malega prebral, ko sem se na hitro odločil, da pridem sem v službo.

»Psa lahko še vedno nabavite. Ampak najprej mi povejte, kaj se vam dogaja v življenju.«

Ne morem verjeti, da kar začnem. Vpliv zemlje že deluje.