Binkošti

sobota

Ko pridem v apartma, najprej prižgem elektriko in odvijem ventil za vodo. Ugotovim, da se je v pipah nabral vodni kamen. Na internetu sem videla finto, kako se to odstrani. V vrečko daš kis, jo zavežeš na šobo in kamen se raztopi.

Razpakiram kufer in grem v trgovino. Kupim kis za vlaganje, z njim se dobro očisti tudi frižider. Nekoč so lastniki apartmaja v njem pozabili sir. Ugasnili so elektriko in po pol leta, ko sem prišla, je bil hladilnik poln črvov.

V kafiču pri trgovini je skupina gasilcev. Pijejo pivo za dolgo mizo in eden mi je še posebej všeč. Kosmat mucek je, s temnimi očmi in dolgimi trepalnicami. Ustavim se, razvežem superge in si jih počasi zavezujem bolj na trdno. Oblečena sem v kratko poletno obleko, modrčka si nisem dala gor. Ko se sklonim, se mora videti skoraj vse.

Pred spanjem v postelji berem knjigo, ampak sploh ne vem, o čem. Razgreta sem.

nedelja

Čudno, zmanjkalo je prila. Ali ga nisem zadnjič kupila en cel liter? Odkar so me najeli, pridem dvakrat na leto, spomladi in jeseni. Zaupajo mi. Z mano se sezona odpre in zapre. Tudi doma jim pospravljam flet in s prilom se da očistiti vse. Najboljši je moder, na teveju niso zastonj vsa čistila modra.

Ko pometam, pride mimo gasilec od včeraj. Nekaj časa kukam skozi priprta polkna. Servisira hidrant, ki stoji ob cesti. Odvija in privija ventile, vroče mu je v uniformi, da ga kar povabim na teraso. Tega ne bi smela, lastniki ne dovolijo obiskov. Spije skoraj celo radensko in se smehlja z belimi zobmi. Danes je dežuren, zjutraj pa je bil že zgodaj pri maši. Mudi se mu, in ko gre, me zaliže. Skoraj padem v nezavest.

Potem spet primem za metlo. Mravelj je ogromno, počasi bodo izdolble vse zidove. To sem lastnikom omenila že lani in rekli so, naj ne norim. Pometam kot nora, ampak mravlje lezejo nazaj, zato jih pošpricam s pipsom. Ko operem še kopalnico, grem na plažo. Čudi me, zakaj je toliko ljudi, saj se sezona še ni začela. Ko poguglam praznike, so to binkošti, ki se praznujejo petdeseti dan po veliki noči in Avstrijci imajo takrat počitnice. V morju pa ni gneče, nihče ne plava, razen mene.

Nenadoma ga zagledam. V rdečih kopalkah ves svetleč se in nabildan v popolni tehniki zakravla proti meni. Na roki ima tetovažo s križem in še nečim. Plavava do bližnjega otočka, kjer se valjava po vroči mivki. Nazaj grede zaradi juga goltam slano vodo in ne slišim, kaj mi govori.

Zvečer nadaljujem z branjem. Težko se fokusiram.

ponedeljek

Vhodna vrata v apartma se ves čas zapirajo, zato jih zagozdim s školjko. Potrebovala bi trikoten košček lesa, prizmo, in spomnim se zgodbe, kjer si glavni junak na koncu zagozdo iz lesa potisne v rit. Čakam ga pozno v noč. Prosila bi ga, da mi izdela zagozdo. Vprašala bi, ali je z otoka, kaj pomeni njegov tatu na nadlahtnici in ali ima otroke. Vem, da je poročen, saj nosi poročni prstan.

Ne morem spati, vroče mi je, zato odprem vsa okna. Premišljujem, s kom vse sem se že dala dol na tem jogiju. Pojem tableto, in še eno. Ob pol petih zjutraj začne kikirikati petelin. Zaradi prepiha se modre zavese v spalnici dvigujejo in šelestijo. Leže v postelji jih fotografiram, potem pa spet zaspim.

torek

Deževalo je in tla na terasi so polna temnih mastnih madežev. Lansko leto so lastniki zamenjali tlak. Na začetku je bil bel, zdaj pa so ploščice porumenele. Moram jih zdrgniti, čeprav se mi ne da.

Ampak za to sem plačana, še napotnice ne potrebujem, denar dobim na roko. Sreča zame, ker pavziram.

Njega pa ni.

Spet pometam mravlje. Potem grem na plažo in oprezam za njim.

sreda

Potrebujem posebne vrečke za smeti, tukajšnja snaga blazno komplicira. Vsako jutro me zbudi smetarski kamionet, danes je pod oknom že ob šestih. Odprem polknice in berem. Ugotovim, da konec ne bo srečen. To me razžalosti. Po zajtrku grem po nakupih. Kafič je prazen, dobim pa rumene vreče, da lahko zrecikliram plastiko. Zdrgnem ploščice na terasi in jih spiram do čistega. Zdaj se bleščijo.

Kličejo me lastniki in povejo, da pridejo že konec tega tedna. To pomeni, da moram pohiteti, danes ne bo časa za kopanje.

Pozno zvečer zaslišim pod oknom meketanje, ki postaja vse glasnejše. Odškrnem polknice in zunaj stoji on, oblečen samo v ovčjo kožo. Ko jo odvrže, vidim, da je na gladko obrit, tudi po prsih in hrbtu. Tatu se mu blešči pod ulično svetilko.

Celo noč in še naslednji dan si želim ostati z njim v postelji in ga božati po pikajočih jajcih. Petelina ni slišati, niti smetarjev. Modre zavese delajo prevale in skušam si jih zapomniti. Čez dva dni je spet dežuren.

četrtek

Sanja se mi, da sem v kuhinji, gola. Ribam ploščice, štedilnik in pult in pena mi teče po prsih in trebuhu. Vedno več je je, kar raste in se napihuje pod mojimi rokami. Šprica po stenah, sega mi do vratu, zaliva grlo, polni ušesa.

Popoldne greva na nudistično plažo. Krasen občutek je plavati nag, še lepše pa se je sončiti z nogami narazen. Skozi sončna očala si gledava v posamezne dele telesa. Pripoveduje mi, kako je nekoč doživel brodolom. Med hudo nevihto ga je vrglo iz čolna in valovi so ga nasedli na otok, kjer so bile samo ovce. Po nekaj dneh samote je eni z zobmi pretrgal vratno arterijo, sicer bi umrl od lakote. Našli so ga šele po enem tednu in takrat si je dal narediti tisti tatu. Seveda mu ne verjamem vsega.

petek

Vstanem zelo zgodaj, še petelina prehitim, in finiširam kuhinjo. Kava je še, tudi sladkor, sol in začimbe. Morda je kje potekel rok trajanja, ampak je vse v zaprtih kozarcih, tako da tega ne morem vedeti. Zato pa iz shrambe pomečem stare špagete, riž in arašide in si jih spakiram za domov. Treba bo prinesti še sveže olje, radensko in pivo. Tudi posode za led ne najdem. Še danes bom morala lastnikom predati ključ in seznam stvari, ki manjkajo.

Opoldne imam trajekt. Preden štartamo, v morje zabrišem ovčjo kožo. Nisem jaz taka, mene zanimajo zgolj in samo resne zveze.

Ko izplujemo iz pristanišča, nas trikrat obkroži gasilski gliser, potem pa v morju ostanejo samo še vrtinci in na telefonu fotografije modre zavese iz spalnice.