Kresničke

magic isn’t something you should pay attention to

magic you should be

 

so we were

 

(Katja Plut)

 

 

 

moji sestri

 

 

Utrujeni sva od lovljenja metuljev. Zato počivava v visoki travi, kjer zvenijo črički. Kraška tla dišijo po pečenem kruhu in poletju. Gledava v nebo. Čeprav je Lili stara štiri, se še vedno dere kot dojenček, če mi ni do tega, da sva cele dneve skupaj. Greva se »oblake«. To je igra, v kateri Lili kaže v nebo na bele kosme goste vate, ki lebdijo mimo, jaz pa ugibam, čemu so podobni.

»Sladoledna kupa.«

»Triglav januarja.«

»Bacek.«

Bacek je, seveda. Ponavadi je bacek. Njena najljubša pravljica je pravljica o backu, ki ji jo prebiram iz knjige Mali princ. Še malo gledava v nebo in od strani si ogledujem njen prifrknjeni nos. Nenadoma zavpije: »Juuuuhaaa!« in poženeva se v tek čez polje, vse do rožnate ograje Juretove hiše, kjer v atriju cvetijo fige in velika oljka. Pod veliko marmornato mizo na sredini atrija se kuha najina »vilinska juha«. To pomeni gosto čorbo vejic, zemlje, trave in različnih rož, ki jih nabereva v okolici in na potepanjih z Matejo in Melino. V juhi je še nekaj kavnih usedlin in malo mojega otroškega parfuma Barbie z vonjem po sandalovini, ki zdaj buta v vroč zrak. Poklekneva pod mizo k loncu, ki sva ga prikotalili iz kleti v pritličju, in pomešava z odsluženo kuhalnico, ki jo je Mateja, Juretova žena, žrtvovala prav za ta »projekt«.

Iz hiše pride še Melina, ki je še v pižami. Melina je starejša od obeh. Ker sva že tretji razred, nama dovolijo, da zvečer v dnevni gledava nadaljevanke, Lili pa prisiliva, da hodi spat v temen kabinet na drugi strani hiše, ker je v najinih očeh samo otrok. V tej hiši sva kraljici midve. Lili joka, kadar mora spat, ker bi hotela biti z nama. V kabinetu jo je strah, ker je temno. Vseeno se ne omehčava, ampak se iz njenega strahu celo norčujeva. Vsakič ko se vračamo domov s Kostanjevice, pride Lili z dvema plavo-roza podočnjakoma, kot slivama, zmečkanima pod očesi, nato pa spi dva dneva v kosu.

Vsako jutro v pižami čaka spodaj na zelenici v atriju, da se prebudim in pridem dol. Sedi obkrožena z vsemi svojimi medvedki in igračami. Zato še raje poležavam kakšno uro dlje. Včasih pa skoz okno kukam dol in vidim njen osamljeni pogled, kako me išče.

 

***

 

»Je pravi datum na vozovnici, preveri raje zdaj,« mi reče mami, ko se usedemo v avto. Peljemo se na železniško postajo. Grem na izmenjavo v Brno, od septembra pa vse do valentinovega. Lili je z menoj na zadnjih sedežih, debelo je naličena in dolge noge ji bingljajo skozi okno. »Noge dol!« zavpije mami in odpeljemo se po Dolenjki.

Na železniški postaji jokam. Lili je povsem vseeno, s slušalkami v ušesih podrsava skozi Instagram. Mami mi pomaga s kovčki, ko se vzpnem na vlak. Edina Lilijina skrb je to, da si bo zdaj lahko preuredila sobo, ki si jo deliva že sedemnajst let. Usedem se ob okno in počakam, da pomaham s potnimi dlanmi. Ujamem Lilijin pogled. Šele ko grem po malico v kupe na koncu vlaka, najdem v žepu potovalke majhno pismo. V njem sta najina fotografija z mamine obletnice in majhna risbica. Na njej sva z Lili, v naročju pa drživa backa.

 

***

 

V dnevniku poiščem dan začetka karantene. Bil je ponedeljek. Torej smo v karanteni že devetnajst dni. Predolgo, skratka. Lili je pri fantu v Želimljah (težko verjamem, da je stara že sedemnajst), mami je pri svojih starših. Sama sem v stanovanju. Polovico dni samo ležim v postelji. V petek so mi napisali, da sem odpuščena. Skoraj sem že spila viski, ki mi ga je z Japonske za maturo v lični škatlici prinesel oči. Vsak dan mi telefonirata s svojo punco, ki je medicinska sestra. Zdaj pa mi grozi, da mi bodo izklopili telefon. Večere presedim v viseči mreži na balkonu. Poročil ne gledam več, čeprav me spričo tega grize vest. Veliko pa visim na telefonu, tudi kadar delam. Hvala bogu, da pomagam v maminem računovodstvu. Naredila sem seznam prijateljic, ki so kot jaz že izgubile službo: Teja, Aja, Lana, Nora, Maja, Marta, Sara, Vanja. Vse, da bi mi bilo laže. Pa se res tolažim s stisko drugih? Tik pred karanteno bi se morala preseliti. Sobo sem imela izbrano in vse že zmenjeno z lastniki. Mislim na prozorno padanje prahu, ki se bo zdaj nabiral v njej.

 

***

 

Na Krasu so kresničke. V Ljubljani jih še nisva videli. Zato zvečer z Lili odhajava na bližnje polje, da bi jih nabrali v kozarce, na katerih je nalepka z majhnimi čebulicami in napisom Droga, kar nama je pri osmih in dvanajstih še resnično smešno. Vzameva svetilke in odeje in odideva po makadamu. Lili se boji kobilic, ki jih je na milijone. Včasih jo zato držim za roko, ko prodirava skoz mrak na drugo stran poraščenega gozda, kjer je jasa, na kateri je največ utripajočih lučk. »Drži me za roko, da me ne bo strah.« Ker se v kozarcih kresničke zadušijo, jih seveda spuščava. Skoz gost opojen mrak loviva drobcene žuželke in prepevava šansone, ki nama jih ob zajtrkih predvaja Jure. Lili pa je tista, ki kresničke obožuje najbolj od vseh treh. Kar sije, ko jih vidi. »Leja, Leja, Leja, glej!!!« navdušeno vpije skoz škrbaste zobe. Potem leživa na odejah in se pogovarjamo o vsem mogočem. Lili me sprašuje po imenih zvezd, ki jih seveda ne poznam. Zato si vsakič kakšno izmislim. »Tista tamle pa je Lili.« »Ne pa ne!« »Ja pa ja, poimenovana je po grški boginji Lili.« »A je res, a je res?« Seveda ni. Seveda lažem. Ampak za hip se mi zazdi, da Lili potrebuje takšno laž, da potrebuje svojo, čisto svojo zvezdo.

 

***

 

Tistega dne, ko izvemo, da si je vlada kar čez noč povišala plače, umre Štefan. O tem me obvesti sošolka Katja, ki živi v bližini Drame. Štefan je vedno posedal pred Mercatorjem v svoji napihnjeni rumeni bundi in s povezanimi nogami, zaradi gangrene. Najraje je imel vrabčke. Vedno kadar sva mu šli po žemljice, je rekel: »Pa še eno mejhno za moje vrabčke.« Na pamet je recitiral Krst pri Savici, ker se ga je naučil v šoli in ker je bila šola njegovo najljubše obdobje življenja in njegov najljubši spomin. V tednih karantene sem velikokrat pomislila, kam hodi spat in kam se hodi umivat. Nisem pa se šla o tem prepričat. Zvečer dolgo strmim v odprt hladilnik, ko si grem po jogurt za večerjo. Štefanov najljubši jogurt je bil Mu malina. V Mercatorju je stal približno dva evra, ali pa manj, ne spomnim se – saj se mi v nasprotju z nekaterimi ni treba. Razmišljam, koliko jogurtov na leto bi pokrila ena vladna plača. Ali pa moj račun za telefon. Pa ne grem preračunavat. Ne vem, kako bodo Štefana pokopali. Saj ga trenutno tudi ne morejo. Zaradi virusa.

Čeprav nisem verna, pred spanjem zmolim rožni venec, ki me ga je naučila Edita.

 

***

 

Z Edito se spoznava v Balah, kjer skupaj streževa v lokalnem jazz klubu. Podnevi tudi pomagava v kuhinji, jaz pa prevzamem še čiščenje apartmajev. Najprej opazim njeno brezhibno polt in dolge noge, ki jih še podaljšajo njene vrtoglave roza pete, v katerih streže, čeprav je veliko hoje po stopnicah, ker je klub v štirih nadstropjih in so tla kamnita. Pa nikoli ne pade. Flirta z vsemi moškimi in vsi flirtajo z njo. Je kronično nespečna. Prve tedne še gre, potem pa začne uspavala zalivati z belim vinom. Vrhunec poletja je in vročina nabija. Moje krčne žile se zaradi strežbe le poslabšajo. Z Edito spiva v isti hiši, kjer naju nastani lastnik, zato mi posodi svoj hladilni gel za bolečine. Delava izmene od desetih do pol petih in od sedmih pa do štirih zjutraj. Nekega dne dobiva prosto in se z majhnim lokalnim vlakcem odpeljeva kopat v bližnji kamp. Ker sva tako sestradani, si na plaži najprej naročiva vsaka dva hamburgerja s krompirčkom in popijeva liter ledene kave. Potem se kopava v morju, ki se blešči. Edita mi pripoveduje o svojem zakonu, ki se je končal, ko jo je mož prevaral z deset let mlajšo. Ko Edita joče, izgleda kot otrok. »In otroci?« »O, angelček, nimam otrok, saj veš, zdaj je v vsakem primeru prepozno zame, imam jih triinštirideset.« Z Edito se zbližava in si deliva vse – žličke za kavo, čevlje, šampon in britvice, kadar se greva kopat in nosiva visoko izrezane kopalke. Ko zaključiva s strežbo, si navijeva radio in kadiva na stopnicah, »na stepenicah«. Vsako jutro vstajam ob šestih in ji hodim po sveže krofe s čokolado, ki jih obožuje, čeprav ne vem, kako jih lahko poje toliko, ne da bi se zredila za eno samo kilo. V kuhinjo prihaja vedno že brezhibno naličena in nasmejana in si prepeva v italijanščini, ki jo poučuje na osnovni šoli v Zagrebu, kjer živi. Nikoli niti sledu podočnjakov. Čeprav jo ponoči slišimo, kako joka v blazino. Ginekologinja ji je sporočila, da ni več dvoma, da je neplodna.

 

***

 

Obožujem našo teraso. Živimo tik ob železnici, zato cele dneve opazujem vlake. Vlak je seveda glasen, a sčasoma se navadiš hrupa. Ko sem živela v Brnu, sem ob nedeljah, ko ni bilo drugih obveznosti, hodila na glavno železniško postajo, v majhno kavarno, kjer so uro pred zaprtjem rogljičke prodajali po dvajset čeških kron. Od tam sem gledala vlake in ljudi, ki so sestopali na perone, utrujeni, otovorjeni, objokani, nasmejani, zasanjani, lepi. Pogrešala sem naše stanovanje, iz katerega sem si tako obupano želela pobegniti, pobegniti stran od svojega malega ljubljanskega življenja, ki bi ga lahko opisala le kot povprečno.

Če ne bi imela našega balkona, bi se mi med karanteno zmešalo. Zvečer berem pri soju svečk in velikokrat telefoniram Lili. Zadnjih nekaj let sva popolnoma izgubili odnos, sploh zdaj, ko je veliko časa v Želimljah. Dnevi so tako negotovi. Vsi so v krizi. Zdaj cele dneve gledam poročila. Palca in mezinca sem si pogrizla že do kosti. Babice in dedka nisem videla že celo večnost. Mi pa babi pošilja fotografije svojega vrta. Zasadila je paradižnike. Spomnijo me na paradižnikovo juho, ki jo je v jazz klubu v Balah stregla teta Evica. Teta Evica je bila naša kuharica. Bila je že proti sedemdesetim. Nisem ji bila všeč, to mi je dala vedeti. Ji je pa bila všeč Edita. Včasih sta med pavzo dolgo posedali ob kaminu in kadili tanke cigarete. Evica je imela devet otrok. Potem pa sta ji najmlajša umrla v nesreči med plezanjem. Zaključeno je imela le osnovno šolo. Veliko je jamrala, ampak brez nje bi klub s hotelom in apartmaji enostavno potonil. Skupaj je držala vse nas. Editi je pri večerji vedno naložila dvojen krožnik svojega domačega golaža. Ker ni znala z besedami, ker je bil to njen način da pokaže ljubezen.

 

***

 

Včasih sva vlake opazovali skupaj z Lili. Zvečer sva se pretihotapili na balkon, ko je mami že spala (to je moralo biti po ločitvi, ker je spala na kavču), in z majhnima baterijskima svetilkama zaviti v jopice pokleknili ob ograji. Ko sva zaslišali, da prihaja vlak, sva prižgali svetilki in se stegnili čez. Potem sva z njima divje mahali in si predstavljali, da naju ljudje v mimobežnih kupejih zagledajo in mahajo nazaj. Seveda je bil vlak prehiter. Bili sva povsem nevidni. Sploh pa so nočni vlaki povečini prazni. Ampak to naju ni ustavilo. S svojega malega, nepomembnega balkona sva pošiljali signale v cel širni svet in vesolje. Kot bi zaradi svetlobe, ki sva jo držali v rokah, lahko leteli.

»Kresnički sva, kresnički sva!« je vzklikala Lili. Ni ga dneva, v katerem ne vidim nasmeha, ki ji je ob teh besedah razsvetlil obraz.

 

***

 

Zadnji teden karantene sem pisala Editi. Ker sva si prenehali pisati pisma, ko sem odšla v Brno, nisem bila več na tekočem glede njenega življenja. Spominjam se dne, ko sem odšla iz Bal. Stvari sem spakirala že dan prej. Potem sem preprosto odšla v službo, končala izmeno in se šla poslovit od vseh. Edito sem prihranila za konec. Teden pred odhodom sva bili vsa jutra na plaži, v zalivu, ki sva si ga prisvojili za svojega. Lahko sva se pogovarjali o čemerkoli. Vedela sem, da mi bo hudo, ko bom odšla. Ko sva se poslovili, me je pospremila do hiše, kjer so čakali moji kovčki, in mi spotoma v lokalni trgovini kupila dve steklenički domačega sivkinega eteričnega olja. Ker je sivka dobra za srce. Potem so me z avtom prišli iskat domači, in ko smo bili že skoraj pri Rovinju, sem nenadoma ugotovila, da sem v hiši pozabila polnilec za računalnik. Seveda smo se zapeljali nazaj. Ko sem stekla skozi ozko ulico med hiškami, ki sem jih sedaj tako dobro poznala, vse njihove razpoke, vsa njihova škripanja in polknice, sem v daljavi na stopnicah pred hišo zagledala sključeno žensko postavo. Bila je Editina. Pred hišo je jokala. Ko me je zagledala, se je obrisala in vstala ter mi stekla naproti. Rekla mi je: »Tako sem srečna, da sva se spoznali. Dala si mi občutek, da bo vse še v redu«.

 

***

 

Lili se končno vrne iz Želimelj. Prvih nekaj dni ne govoriva. Na takšna obdobja sem navajena vse od njene diagnoze. Manična depresija se od navadne razlikuje po tem, da depresivnim fazam sledijo obdobja povišane aktivnosti, ko je oboleli povsem preplavljen z energijo, hiperaktiven, poln načrtov, družaben. Kar meče ga. Zato je pred letom in pol vse noči preživela zunaj z izklopljenim telefonom. Kolikokrat sva z mami sedeli v kuhinji in živčno klicali njene sošolce, kje je, kam je šla, kdaj pride nazaj? Pozabila je na praznovanje mojega rojstnega dne, in ko se je prikazala na vratih, je le srepo buljila vame. Nekega dne, po vrnitvi iz Želimelj, me vpraša, ali bi šli na grad. Ko se vzpneva do vrha, sediva na klopci in pijeva malinovec iz termovke. Čisto narahlo se dotakne moje roke in tako samo sediva. Dolgo tako sediva. Morda že vse življenje.

 

***

 

Na dan, ko prekličejo karanteno in se lahko odprejo lokali, grem na kavo na nabrežje. Vse je tako čudno. Tistega dne ne morem spati. Sredi noči vstanem in odidem na balkon. Piha topel veter, saj je že maj. Jutri je moj dvaindvajseti rojstni dan. Iz žepa halje potegnem telefon, da bi videla, koliko ur me še ločuje od te obletnice. Nakar vidim esemes. Od Edite je. Govorili nisva že šest mesecev. Ali več? Esemes je  kratek. Pravzaprav je le iz nekaj stavkov. Edita se je poročila. Na Braču. Januarja. Naenkrat dvignem oči, saj me prestraši zvok vlaka. Gledam ga, ko pelje mimo. »Kresnički sva, Leja,« mi šepne droben glasek v notranjosti moje glave. Nato spet pogledam k telefonu. Ne samo da je poročena. Noseča je.

Naenkrat se sesedem v visečo mrežo. Zrak me boža kot nežna roka. V stanovanju sta Lili in mami, ki spita vsaka v svoji postelji. V roki mi telefon zavibrira še enkrat. Obrišem si solzne in motne oči.

Spet je Edita. Odločila se je, berem, odločila se je, da bo svojo hčerkico imenovala Nada.

 

Ker pomeni upanje.