Dobri nameni

Tatjana Plevnik

Učili so me, da o mrtvih ne govorimo nič slabega, in tega se držim. 

Da se ne? Od kdaj pa je slabo, če povem kaj po resnici? Vem, da je razlika med tem, kar povemo po resnici ali po resnici z zlobnimi poudarki. Poznam razliko, saj sem odrasla oseba. O mrtvih nikoli ne govorim s slabim namenom. Jaz že ne.

Da to ni res, pravite. Sem mar kdaj o kom govorila z namenom, da bi mu škodila? Povejte mi en sam primer. 

O vas? Ni res. O zdravnikih nikoli ne govorim slabo, res nikoli. Zdravnikom brezpogojno zaupam. Zdravijo me, kadar sem bolna, lajšajo mi bolečine in me tolažijo. 

Da sem pri vas naredila izjemo? Ne verjamem. Ne spomnim se, da bi kdaj rekla karkoli slabega o vas.

Trdite, da sem sinoči znova, kot že tolikokrat doslej, pripovedovala o vas vsem, ki so me bili pripravljeni poslušati. In da tiste prizore vedno opisujem do najmanjših potankosti in z vsemi dražečimi podrobnostmi in tako živo in strašljivo in krvavo, da jih nihče ne bi mogel pozabiti. 

Ne, ne. Opravičujem se, narobe ste me razumeli. Sinoči ni bilo ob meni nikogar, ki bi ga lahko prestrašila, in nikogar nisem hotela prizadeti s svojo pripovedjo. Če seveda mislite na kuhinjsko mizo v starem meščanskem stanovanju prijateljeve babice, na njen okrušen emajliran lavor in na vaše orodje, sesalec in kireto.

Aha, se mi je kar zdelo, da ste mislili na to … No, pa povejte, ali sem se mogoče lagala? Mar ni bilo tako? 

Je? Tako torej. Ne morem pomagati, če se vam je zdelo, da ste bili negativec vi. Stara sem bila sedemnajst let in vaša protibolečinska tabletka ni učinkovala. Verjetno ste mi dali navaden bonbonček. Vem, da ste imeli dobre namene. Vem, da mi niste hote povzročali bolečin. Vem, da me niste silili v to. Vem, da ste storili, kar ste lahko in za kar ste bili plačani. Vem, vem, vse to vem. Toda povejte mi, se vam zdi v redu, da ste mi dan pozneje zbijali vročino z antibiotiki in konjakom? Je bilo to v skladu z vašo zdravniško etiko?

V mojem glasu čutite grenko zamero, pravite, in da sem krivična do vas. Za kakšnega zdravnika pa bi vas ljudje imeli, če bi poznali vaše popoldansko delo enako dobro kot jaz. Kaj bi si mislili vaši otroci in vnuki, če bi jim pisala? Bi še sadili mačehe na vašem grobu? 

Ne, ne, motite se. Vsega tega ne pripovedujem z zlobnim namenom. 

Opravičujem se, res se sliši kot izpoved ranjenega uma, jaz pa nisem takšna. Ne bom več govorila o konjaku, obljubim. In nikdar ne bom nikomur povedala, kako ste s svojim golim dlakavim telesom tolažili mojo bolečino. 

Prav imate, včasih je bilo drugače kot danes. Zdravniki niste imeli na voljo vsega, kar bi pacienti potrebovali. In konjak, zatrjujete, je bil najboljši, kar se jih je takrat dalo dobiti.

O avtorju. Tatjana Plevnik (1951) je diplomirala na Univerzi v Ljubljani, Filozofski fakulteti, na oddelku za pedagogiko. Ureja prevode mednarodnih strokovnih publikacij, prevaja iz angleščine v slovenščino, piše strokovne članke, v zadnjih letih pa kratke zgodbe in eseje, ki izhajajo v zbornikih in tiskanih revijah. Živi in ustvarja v Ljubljani.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pasja sreča

    Nataša Skušek

    Danes je pust in potrebujem en dober kostum. Že nekaj dni premišljujem, kaj bi bil, zdaj sem se pa odločil, da bom mušnica. Uporabil bom to, kar imam doma, da mi ni treba še po trgovinah letati, zdaj res ne veš več, kje imajo kaj.

  • Ali inceli sanjajo more pravih moških?

    Sergej Harlamov

    Nasmeh diskretno naličenih ustnic se skrči v črto in roka z rdeče nalakiranimi nohti seže po vrvici, s pomočjo katere izpod stropa razgrne projekcijsko platno – čebljanje, ki je še malo prej zapolnjevalo predavalnico, se zlagoma umiri in potihne.

  • Tržaška pravljica

    Mojca Petaros

    V Trstu predvsem v zimskem času nastopi nekaj, čemur pravimo burjini dnevi. Od nekod se prikrade značilna burja in prevetri mesto. Ga »spuca«, kot bi temu rekli po domače. Tako silovito piha, da je v burjinih dneh hoja po najbolj izpostavljenih krajih nevarna, saj te lahko dobesedno odpihne. Po mestu se nenadzorovano sprehajajo zabojniki za smeti in še marsikaj, kar ostri nevidni gospodični ne zmore kljubovati.