Zemljevid

To je ta svet,
tako prostran in neskončno
samoten, z gorami,
poimenovanimi po možeh,
ki so prinesli lakoto
iz drugih dežel,
in strah
pred gostimi, temnimi gozdovi dreves,
ki so se med sabo podpirala,
saj so vedela, da ogenj sanja, da bi jih pogoltnil,
in so govorila starejši jezik,
in jezik ljudstva volkov
je bil veter okoli njih.
Tudi led ni molčal.
Izjokal je svojo strtost,
dokler se ni spet ogrel.
Toda temu so rekli
led, volkovi, gozd dračja,
kot da bi besede lahko spremenile vse to
v nekaj, kar bi lahko zadržali v orokavičenih rokah,
razprli, začrtali pot
in ji sledili.

To je zemljevid pozabljenega sveta.
To je svet brez konca,
kjer so gozdove odsekali od njihovih dreves.
To so črte, ki jih ni mogel prestopiti volk.
To me je naučila znanost:
v sredici sleherne snežinke
je zrnce prahu,
led lahko preoblikuje pokrajino,
volkovi živijo v krogu
svojega lastnega začetka.
To je, kar vem po krvi:
prvi jezik ni naša last.

So imena, ki jih ima vsaka stvar zase,
in pod nami že vznika drugi red.
Gori.
Sanja.
Se prebuja.

Prevedla Veronika Dintinjana
Iz pesniške zbirke Dark. Sweet. Copyright © 2014 Linda Hogan. Uporabljeno z dovoljenjem The Permissions Company, LLC v imenu Coffee House Press.