Z ljubeznijo, Lola (odlomek)

prvič: deček, bukovžlak

imela sem majhno telo
deška ramena
z veliko svetlobe
ki je polnila zemljo
njene prostore
in segala v ljudi

vsakič ko sem se igrala v pesku
sem pustila odtis
za celo levjo šapo
zrna so upirala svoje glasove
razpredala majhna življenja
in jaz sem obljubila
da se vrnem
da bomo skupaj

svet je bil moj najljubši peskovnik
tam bi se lahko igrala
pobirala zvok in besede
jih shranjevala za hude čase

nisem vedela
zakaj je vse tako glasno
včasih lepo
včasih preveč

kadar je bilo preveč
je svet izgubljal svoje barve
bilo naju je vse manj
kadar je bilo lepo
se je zvok povezal v oblike
majhne kaplje
ki so se naselile v prostorih

veliko prostora sem podedovala
povili so mi ga v popkovino
nerazvit sluhovod
kjer se je odbijal od sten
in me klical k sebi
risalo me je z velikimi pletilkami
da je odzvanjalo
samo ta prostor imaš
samo to svetlobo imaš
vsa zrna sveta obleci vanjo

vsakič ko je postalo glasno
lepo ali preveč
sem stisnila zobe in
pogledala v nebo
skušala premakniti oblak k oblaku
povezati njune zareze
da bi jima bilo lažje
in v mojih dlaneh so rasla majhna življenja
ki sta mi jih govorila

četrtič: pesnica, ljubljana

ob takih dnevih
me je nebo stisnilo ob tla
da bi zajelo vso ljubljanico
kaplje za votlino

takrat bi me lahko kdo zadekal
in spravil na varno
da bi slišala samo vsak tretji zamah
iskanja vode
samo gledala bi njeno gibanje
vsa velika rumena pročelja
ki so nagnjena ponujala dlan
poiskala zareze
se sprehodila skozi žilice
trubarjeva resljeva poljanski nasip

moje besede so mi govorile ko ni bilo nikogar
in me držale nad ljubljanico
kjer se staknejo deška ramena in boki
počasi padale v grebene zemlje
odlagale lice
in gladile posteljo za majhen gozd

moje besede so me ves čas mirile
zapolnile bomo vse
vsako zarezo
vsako razbolelo dlan ki se ne more premikati
mene je bolelo
nosila sem preveč ljudi hkrati
njihove stebre iz peska
atlase
da sem kapljala vse naokrog

moje besede so me ves čas mirile
da bodo našle vse
pozabljeno in zastalo v prahu
kar so zdrobili ljudje in njihove sile

moje razpoke
so bile polne slišanih ugašanj
in ko mi je bilo vsega dovolj
so se naselile v bližini besed

moje besede so me ves čas mirile
da se bodo tukaj ustavile
in si zgradile dom
iz kapelj sivin in človeških sledi
lep bo
in veliko prostora bo imel

moja razpoka je bila del gibanja tektonskih plošč
ki so premagovale stoletja
niso pa mogle ustaviti ljudi
ki so puščali sled
ugašali svoj plamen
na sebi na drugih
vse sem slišala
vsak premik
nagovor ljubljenim
moje telo je bilo spisano z vsem

moje besede so me ves čas mirile
lep bo
naš dom
tukaj se bodo prostori ljudi povezali
in bo še več svetlobe

nekoč se bom postarala
v drevesa
zrasel bo naš veliki dom
in moje razpoke bo zapolnilo lubje

besedam se je vse to že zgodilo
ko so preskakovale tektonske plošče
iskale človeške sledi
drezale so v jedro sveta
se ovijale v lavo
njene velike smisle

moje besede so me ves čas mirile
da nas bo vse počakalo
majhna življenja in njihovi konci
zato olistaj vsako pesem
premakni svojo majhno dlan

ko vse mine
gibanja vode in rojstva besed
bomo drevesa
in vsaka beseda se odbija od vej

veje stražijo svet spodaj
ranljiv in gol
da bi ga zmotila ena sama kaplja dežja