Vse bo, samo nas ne bo

Rok Bavčar

Poslednji botanik v svetu marjetic

 

zapusti strašila papagajem
skoči na skale zlomljenih nog
zapoj besede razbitih
zapusti domače prikazni
napni nemir s prijaznostjo strune
morda je čas, morda je nič
kar te grabi in vleče
kar te gloda in oblikuje
kar te vali kot kepo
v topel drek spominov

 

 

 

 

Načrt

 

špeh si bom razvlekel
v letalsko kožico in
jadral kot leteča
veverica iz samote
v zimo

 

 

 

 

Vrata

 

moja vrata so iz hrasta in masivnega strahu
od nekdaj jih straži gluhonem kuščar
krmim ga s cenenim vinom in slabimi šalami
plačujem ga z vsakodnevnimi muhami
spotikam ga, ščipam in vlečem za rep
preizkušam ga, a ostaja zvest, kagon
postal je plešast, zato si pušča dolgo brado
čez nos si je prezrcalil manko v modrost
v vseh teh letih ni spustil še nikogar čez prag
niti lisice s kokošjo v gobcu
niti volka z nežnimi kremplji
niti ježa s figo v žepu
zdresiran je, da straži
prazne sobe, polne
svežega dolgčasa

O avtorju. Rok Bavčar, rojen leta 1984 v Šempetru pri Gorici, etnolog.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tri pesmi

    Tadeja Logar

    prostor ki ga poseljujemo / smo najeli ne da bi prebrali drobni tisk / prepričani da nam pripada / smo založili listine

  • Ponte Rosso

    Anja Pečjak

    zadrgneš jo toliko da ji na usta privre pena / in se davi // davi se / oči padajo iz jamic // davi se / visi v zraku obešena za kolke / in se davi

  • Triptih za žalost

    Bojana Jovićević

    Iz odprtin za oči mi je prilezla velika debela vrv. / Bilo me je strah. / Ugotoviti poškodbe / poiskati škarje / zaviti v rjuhe / si rečem.

Izdelava: Pika vejica