Vse bo, samo nas ne bo

Rok Bavčar

Poslednji botanik v svetu marjetic

 

zapusti strašila papagajem
skoči na skale zlomljenih nog
zapoj besede razbitih
zapusti domače prikazni
napni nemir s prijaznostjo strune
morda je čas, morda je nič
kar te grabi in vleče
kar te gloda in oblikuje
kar te vali kot kepo
v topel drek spominov

 

 

 

 

Načrt

 

špeh si bom razvlekel
v letalsko kožico in
jadral kot leteča
veverica iz samote
v zimo

 

 

 

 

Vrata

 

moja vrata so iz hrasta in masivnega strahu
od nekdaj jih straži gluhonem kuščar
krmim ga s cenenim vinom in slabimi šalami
plačujem ga z vsakodnevnimi muhami
spotikam ga, ščipam in vlečem za rep
preizkušam ga, a ostaja zvest, kagon
postal je plešast, zato si pušča dolgo brado
čez nos si je prezrcalil manko v modrost
v vseh teh letih ni spustil še nikogar čez prag
niti lisice s kokošjo v gobcu
niti volka z nežnimi kremplji
niti ježa s figo v žepu
zdresiran je, da straži
prazne sobe, polne
svežega dolgčasa

O avtorju. Rok Bavčar, rojen leta 1984 v Šempetru pri Gorici, etnolog.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pesmi za zločince

    Tomaž Rode

    Obleci svojo novo pelerino. Jebeš oblike. Vsi smo angelčki; majhni, modri, plastični.

  • Do tu sega gozd

    Tom Veber

    Tvoj kurac je bil zmeraj nekoliko ukrivljen / v levo / kot da bi mi še on govoril »don’t do it!« / in meril z glavo proti izhodu.

  • Recipročna vrednost bivanja

    Eva Ule

    Prelistam/prevrednotim/prestrukturiram. Metafore so postale izrabljene kot koščice prezrelega sadja.

Izdelava: Pika vejica