Vse bo, samo nas ne bo

Rok Bavčar

Poslednji botanik v svetu marjetic

 

zapusti strašila papagajem
skoči na skale zlomljenih nog
zapoj besede razbitih
zapusti domače prikazni
napni nemir s prijaznostjo strune
morda je čas, morda je nič
kar te grabi in vleče
kar te gloda in oblikuje
kar te vali kot kepo
v topel drek spominov

 

 

 

 

Načrt

 

špeh si bom razvlekel
v letalsko kožico in
jadral kot leteča
veverica iz samote
v zimo

 

 

 

 

Vrata

 

moja vrata so iz hrasta in masivnega strahu
od nekdaj jih straži gluhonem kuščar
krmim ga s cenenim vinom in slabimi šalami
plačujem ga z vsakodnevnimi muhami
spotikam ga, ščipam in vlečem za rep
preizkušam ga, a ostaja zvest, kagon
postal je plešast, zato si pušča dolgo brado
čez nos si je prezrcalil manko v modrost
v vseh teh letih ni spustil še nikogar čez prag
niti lisice s kokošjo v gobcu
niti volka z nežnimi kremplji
niti ježa s figo v žepu
zdresiran je, da straži
prazne sobe, polne
svežega dolgčasa

O avtorju. Rok Bavčar, rojen leta 1984 v Šempetru pri Gorici, etnolog.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Oda tropskemu smučanju

    John Forbes

    Po zajtrku na Filipinih se okopam in je totalno in jebeno noro // Uživaj v sladoledu, Gerard, lesketanje sonca na njegovi beli zmrznjenosti je največ, kar se boš kdaj približal St. Moritzu …

  • Nekoč bom imela čas

    Kaja Teržan

    Pripravim se, vstopim v telo – v kosti, v sram. Udobje nemoči se je zažrlo vame. Lično darilce vseh mojih prednikov. Mehur na rani nikoli ne poči; ves čas pritiska na nežno povrhnjico.

  • Konec kajenja

    Uroš Zupan

    Kako veš, kdaj dati pesem iz rok? Poredko pišem, a ko pišem, pišem dan in noč in mnogo zavržem, potem stokrat preberem napisano, dokler se posamične besede in stavki ne utrudijo in ne izginejo. (D. Kiš)

Izdelava: Pika vejica