Vse bo, samo nas ne bo

Poslednji botanik v svetu marjetic

zapusti strašila papagajem
skoči na skale zlomljenih nog
zapoj besede razbitih
zapusti domače prikazni
napni nemir s prijaznostjo strune
morda je čas, morda je nič
kar te grabi in vleče
kar te gloda in oblikuje
kar te vali kot kepo
v topel drek spominov

Načrt

špeh si bom razvlekel
v letalsko kožico in
jadral kot leteča
veverica iz samote
v zimo

Vrata

moja vrata so iz hrasta in masivnega strahu
od nekdaj jih straži gluhonem kuščar
krmim ga s cenenim vinom in slabimi šalami
plačujem ga z vsakodnevnimi muhami
spotikam ga, ščipam in vlečem za rep
preizkušam ga, a ostaja zvest, kagon
postal je plešast, zato si pušča dolgo brado
čez nos si je prezrcalil manko v modrost
v vseh teh letih ni spustil še nikogar čez prag
niti lisice s kokošjo v gobcu
niti volka z nežnimi kremplji
niti ježa s figo v žepu
zdresiran je, da straži
prazne sobe, polne
svežega dolgčasa