Sovražim marelice

Slonokoščeni stolp mojega telesa
je prekinil komunikacijo s sivo možganovino.
Eno od reber se je zlomilo
od poskusov globokega vdiha.
Zvenelo je kot pes,
ki na pločniku pregrizne golobovo kost.
Moja slonokoščenost
je bila nekoč slon iz mesa in krvi.

Pred leti smo imeli čisto majhno okno časa,
da bi bili drug za drugega vedno
koča sredi gozda.
Čisto majhno možnost,
da potekle iteracije sebstva
ne bi dobile nazobčanih robov
in vse naenkrat živčno trzale, ko
je nenaden zvok preglasen,
beseda zadržana za gesto,
zafrustriran pogled predolg,
zadah dišeč po otroškem pomanjkanju samozavesti,
dotik nepričakovan,
komaj dorasla želja vdana staremu podpisu.
Tvoji najboljši ljudje postanejo
najslabše, kar se ti je zgodilo.
Nobeno opravičilo jih ne čaka v mojih ustih.

Ko me je mama rodila, je nosila majico, potiskano z družino slonov.
Še vedno jo imam, obrabljeno in mehko.
Spomin na utelešenje in zvestobo.
Toliko lepih oblek in čevljev imam,
ki ne pomenijo ničesar.
Samo dokaz izogibanja revščini in porazu.
Čevlji, ki jih nosiš, določajo tvoj slog plesa.
Če so premajhni, čutiš tesnobo v medenici.

Živali se plazijo v gozd,
da bi umrle v miru.
Tudi jaz bi to storila.
Dekleta so vedno sama kriva, če umrejo.
Nekaj napišem v sporočilo in izbrišem.
Nisem dovolj nemočna in majhna, da bi se komu smilila.
Ne gledam nedolžno navzgor, ne hlinim naivnosti.
Hrbtenico zravnam iz principa.
Sedela bom v tišini in razmišljala o soncih,
ki so svetla, a hladna.
Vodo zavrejo do vrelišča
samo s potenciranjem svoje neodgovornosti.

Vonj po sladkorju v prahu in marelični marmeladi napolni ulico.
Povsod ljubljeni okus je bolestno sladkoben.
Osredotočim se na zvok suhih listov,
ki šelestijo kot padec okostja.
Spomnim se, koliko tujih kosti počiva v meni.
Odrla sem si kožo
in potisnila prst v rano,
da si verjamem.
V njej sem našla nekaj, kar ni moje.
Naj pade po tleh
in se razmaže kot sladko sadje.