Smeh ima ostre robove in mi smo topoli

Hevrekanje v pokriku

Dva konca imamo,
za prvega vemo,
drugega ne poznamo.

Na tej dolžini je prerečeno:
– jeza je motor zagnanosti,
– kdor živi v zmoti, ima dvakrat prav,
– prijateljstvo uglašuje,
– lepota je skrb in nič drugega,
– pozabil sem kaj, zato imam vedno pri roki ampak,
– vsak govor je pre mi,
– ampak ti si pa drugačen, ker ne žuboriš po času.

Zakaj ušesa nimajo vek?
Da ne bi ušesali tonov na tone.

»Vsako mimoidočo dušo je potežkal skozi pokrik.«

Terorija

Spaja, kjer bi bilo treba razločevati –
pretresti, po potresu meriti statiko.

Išče podobnosti, ker ne prenese razlik –
popularnost videnja s prisilo trenutka.

Najde prijetne drugačnosti, ker ne pozna grobe enakosti –
srečen je samo ta, ki trpi v skladu s časom.

Alfredo Buonanotte bo nekoč dejal,
da so naša telesa magneti in sestavljanke udov in gibov.
Da smo samo zato, da najdemo način, kako se zabubiti.
Telo, ki bo skladno s prostorom, z milim nebom,
z višino, s prostranostjo.
Najpomembnejša je višina stropa,
biti mora tako visok, da ga s skokom ne dosežemo.

Samo krik stran smo od končnega veselja, ali sreče ali svobode ali laboda,
samo to še moramo spoznati in ono videti, izkusiti.
Zagotovo se še nekaj skriva spodaj, pod kamni in zemljo,
nekaj je, nekaj biva, mogoče med kometi ali v nevtrinih.
Se bomo že dokopali, bo že bolje.
Za opazovalca je od resnice do resnice
samo par bebavih trenutkov.

Poraz v besedah ali Gazma, gazma!

Rojeni slovarsko, dojeni etimološko,
razumljeni slovnično, živimo pridevniško
in umiramo samostalniško,
posmrtno smo prostaški.
A trenutno?
Obrnjaški.

Iti do konca, je že izgubil,
še dokaz potrebuje,
todo me, todo me,
potrditev, kuspos.
Gazma, gazma!

Serpico, Picoseri,
uporabniki, up, upor.
Babor in triranjekon sta padpro.
Gazma, gazma!

»Mi smo pa zavozili, a veš?«

Ločil sem se od tujk
in koherentnosti,
da imam družino
brez rokavčkov.