Šiv

Tisti hip, ko izrečemo: »Sami«,
nismo več. Sonce se zarine pod ustje
gore, a svetloba še preplavlja
našo kožo. Vsak dan iztrgajo srce,
kot vlažno slivo, iz enega telesa
in ga prestavijo v drugo. Vsak dan
nekoga pričaka ljubica, ki
pripravlja kovčke. Normalno je,
zaspati z bolečino in se zbuditi
z večjo. Oblake paramo
s svojim čakanjem.
Za to polnočjo druge polnoči
izrisujejo poteze obraza, tako domačega, dotikamo
se svojih ličnic kakor dvojice lun.
Z zaprtimi očmi se sprašujemo,
kaj nam je storiti z vsem tem življenjem.

Prevedla Veronika Dintinjana
Iz pesniške zbirke Bad Summon. Copyright © 2017 Philip Schaefer. Objavljeno z dovoljenjem University of Utah Press, Salt Lake City, Utah, www.UofUpress.com