Refleksije iz depresije

Lothar Boris Piltz

Nov čas

 

Jesen.
Preludij v zimsko otožnost.
Lahen dotik neba.
V tvojem pogledu neizrečene besede.
Brezizrazno zreš v daljavo namišljenih senc in se zliješ s tesnobno pokrajino.
Neizbežna pot spoznanja.
Skozi sanje padaš v prosojne spomine,
kajti česar nisi ustvaril,
ne obstaja.
Rekviem nevednosti.
Med skritimi resnicami, pod mostovi malodušja,
odmeva praznina.
Tu si, da odhajaš in se vračaš.
Zdi se, da prihaja nov čas.

 

 

 

ples praznine

 

je podoba danega
zaobjet
v vzdihu jutra
pregibu dneva
odmevu upanja na
prosojnih krilih vetra
da smo še
kljub ne-gotovosti
zasejani v
okvir časa
iz nas veje
prisotnost
ples ne-določenega
zmes alkimije in
takšnosti
nevidna slika
ki jo vidimo kot
za-vrnitev
pod površino
ne-zavednega
razbranega na dlani
brezsledja
ta dih niča je edino
kar nam preostane

 

 

 

Hodniki nevednosti

 

Naša pot se vije skozi zarjavele besede nebistvenega,
izven časa, izven vesolja,
kanček nezavednega nas opominja, da
smo pravzaprav prazne človeške lupine,
hipen utrip srca, ki se prikrade
kot trenutek enoznačne in pomenljive resnice.
Naše razpoloženje je kot plimovanje,
slika znotraj slike, vmesna vrzel, priprta vrata.
Tudi kadar nismo, smo,
a tudi kadar smo, nismo.
Živimo zazrti v dvoumnost,
korak za korakom naprej,
korak za korakom nazaj.
Ne sprašuj, če veš odgovor.
Telo razpada v klišejih zunanjega ustroja
in uhojena pot kliče k upravičenosti prvega koraka.
Navsezadnje je vseeno, da smo.
Ali je Bog psihiater?
Roka omahne, pogled se povesi, misel otrpne.
Brišejo se sledovi dneva in tonejo
v otožno pot med zemljo in nebom,
obdano z vrtincem hotenj, čustev in porazov.
V sanjah smo zopet in zopet
prikovani na iste kraje, spomine, ljudi.
Tavamo skozi hodnike nevednosti in
zapiramo vrata drug pred drugim.
In kaj je ostalo od naših otroških duš?

O avtorju. Lothar Boris Piltz (1964) – ga piše življenje, otrok Saturna, črnega sonca, samohodec, po poklicu elektrotehnik-elektronik, po srcu in duši stari roker, fotograf, glasbenik, za seboj ima dve likovni in nekaj skupinskih fotografskih razstav, v srednji šoli ga je učil in navdušil za poezijo Milan Vincetič, ne verjame v ploščato Zemljo … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tri pesmi

    Tadeja Logar

    prostor ki ga poseljujemo / smo najeli ne da bi prebrali drobni tisk / prepričani da nam pripada / smo založili listine

  • Ponte Rosso

    Anja Pečjak

    zadrgneš jo toliko da ji na usta privre pena / in se davi // davi se / oči padajo iz jamic // davi se / visi v zraku obešena za kolke / in se davi

  • Triptih za žalost

    Bojana Jovićević

    Iz odprtin za oči mi je prilezla velika debela vrv. / Bilo me je strah. / Ugotoviti poškodbe / poiskati škarje / zaviti v rjuhe / si rečem.

Izdelava: Pika vejica