Refleksije iz depresije

Lothar Boris Piltz

Nov čas

 

Jesen.
Preludij v zimsko otožnost.
Lahen dotik neba.
V tvojem pogledu neizrečene besede.
Brezizrazno zreš v daljavo namišljenih senc in se zliješ s tesnobno pokrajino.
Neizbežna pot spoznanja.
Skozi sanje padaš v prosojne spomine,
kajti česar nisi ustvaril,
ne obstaja.
Rekviem nevednosti.
Med skritimi resnicami, pod mostovi malodušja,
odmeva praznina.
Tu si, da odhajaš in se vračaš.
Zdi se, da prihaja nov čas.

 

 

 

ples praznine

 

je podoba danega
zaobjet
v vzdihu jutra
pregibu dneva
odmevu upanja na
prosojnih krilih vetra
da smo še
kljub ne-gotovosti
zasejani v
okvir časa
iz nas veje
prisotnost
ples ne-določenega
zmes alkimije in
takšnosti
nevidna slika
ki jo vidimo kot
za-vrnitev
pod površino
ne-zavednega
razbranega na dlani
brezsledja
ta dih niča je edino
kar nam preostane

 

 

 

Hodniki nevednosti

 

Naša pot se vije skozi zarjavele besede nebistvenega,
izven časa, izven vesolja,
kanček nezavednega nas opominja, da
smo pravzaprav prazne človeške lupine,
hipen utrip srca, ki se prikrade
kot trenutek enoznačne in pomenljive resnice.
Naše razpoloženje je kot plimovanje,
slika znotraj slike, vmesna vrzel, priprta vrata.
Tudi kadar nismo, smo,
a tudi kadar smo, nismo.
Živimo zazrti v dvoumnost,
korak za korakom naprej,
korak za korakom nazaj.
Ne sprašuj, če veš odgovor.
Telo razpada v klišejih zunanjega ustroja
in uhojena pot kliče k upravičenosti prvega koraka.
Navsezadnje je vseeno, da smo.
Ali je Bog psihiater?
Roka omahne, pogled se povesi, misel otrpne.
Brišejo se sledovi dneva in tonejo
v otožno pot med zemljo in nebom,
obdano z vrtincem hotenj, čustev in porazov.
V sanjah smo zopet in zopet
prikovani na iste kraje, spomine, ljudi.
Tavamo skozi hodnike nevednosti in
zapiramo vrata drug pred drugim.
In kaj je ostalo od naših otroških duš?

O avtorju. Lothar Boris Piltz (1964) – ga piše življenje, otrok Saturna, črnega sonca, samohodec, po poklicu elektrotehnik-elektronik, po srcu in duši stari roker, fotograf, glasbenik, za seboj ima dve likovni in nekaj skupinskih fotografskih razstav, v srednji šoli ga je učil in navdušil za poezijo Milan Vincetič, ne verjame v ploščato Zemljo … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Oda tropskemu smučanju

    John Forbes

    Po zajtrku na Filipinih se okopam in je totalno in jebeno noro // Uživaj v sladoledu, Gerard, lesketanje sonca na njegovi beli zmrznjenosti je največ, kar se boš kdaj približal St. Moritzu …

  • Nekoč bom imela čas

    Kaja Teržan

    Pripravim se, vstopim v telo – v kosti, v sram. Udobje nemoči se je zažrlo vame. Lično darilce vseh mojih prednikov. Mehur na rani nikoli ne poči; ves čas pritiska na nežno povrhnjico.

  • Konec kajenja

    Uroš Zupan

    Kako veš, kdaj dati pesem iz rok? Poredko pišem, a ko pišem, pišem dan in noč in mnogo zavržem, potem stokrat preberem napisano, dokler se posamične besede in stavki ne utrudijo in ne izginejo. (D. Kiš)

Izdelava: Pika vejica