Refleksije iz depresije

Nov čas

Jesen.
Preludij v zimsko otožnost.
Lahen dotik neba.
V tvojem pogledu neizrečene besede.
Brezizrazno zreš v daljavo namišljenih senc in se zliješ s tesnobno pokrajino.
Neizbežna pot spoznanja.
Skozi sanje padaš v prosojne spomine,
kajti česar nisi ustvaril,
ne obstaja.
Rekviem nevednosti.
Med skritimi resnicami, pod mostovi malodušja,
odmeva praznina.
Tu si, da odhajaš in se vračaš.
Zdi se, da prihaja nov čas.

ples praznine

je podoba danega
zaobjet
v vzdihu jutra
pregibu dneva
odmevu upanja na
prosojnih krilih vetra
da smo še
kljub ne-gotovosti
zasejani v
okvir časa
iz nas veje
prisotnost
ples ne-določenega
zmes alkimije in
takšnosti
nevidna slika
ki jo vidimo kot
za-vrnitev
pod površino
ne-zavednega
razbranega na dlani
brezsledja
ta dih niča je edino
kar nam preostane

Hodniki nevednosti

Naša pot se vije skozi zarjavele besede nebistvenega,
izven časa, izven vesolja,
kanček nezavednega nas opominja, da
smo pravzaprav prazne človeške lupine,
hipen utrip srca, ki se prikrade
kot trenutek enoznačne in pomenljive resnice.
Naše razpoloženje je kot plimovanje,
slika znotraj slike, vmesna vrzel, priprta vrata.
Tudi kadar nismo, smo,
a tudi kadar smo, nismo.
Živimo zazrti v dvoumnost,
korak za korakom naprej,
korak za korakom nazaj.
Ne sprašuj, če veš odgovor.
Telo razpada v klišejih zunanjega ustroja
in uhojena pot kliče k upravičenosti prvega koraka.
Navsezadnje je vseeno, da smo.
Ali je Bog psihiater?
Roka omahne, pogled se povesi, misel otrpne.
Brišejo se sledovi dneva in tonejo
v otožno pot med zemljo in nebom,
obdano z vrtincem hotenj, čustev in porazov.
V sanjah smo zopet in zopet
prikovani na iste kraje, spomine, ljudi.
Tavamo skozi hodnike nevednosti in
zapiramo vrata drug pred drugim.
In kaj je ostalo od naših otroških duš?