LUD Literatura

Minljivke

Lothar Boris Piltz

Skrivnost

 

pred katero bežimo
je vselej navzoča

komaj zapremo oči
je že tu

pred nami

kot neprebrana knjiga
naših lastnih življenj

zaviti v pajčevino

čudenja in nedorečenega

stojimo na obrežju utrujenega sveta
zazrti v nebo tujih obrazov

med
dihom
in
izdihom

v negibni osuplosti sredi okruškov
blodečega spomina

nosimo v sebi duše mrtvih

na dnu reke
dihajo v nas
kot razbite ure svoj odsev

 

 

Malenkosti

 

Vsakokrat, ko grem skozi vrata
vidim sebe
kako
prihajam in
odhajam
v svoji brezimnosti.

Ko se vrata zaprejo, ostane
le odmev korakov po hodniku.

Zaprem oči in sežem z roko v spomin.

Vse, kar sem se nekoč naučil
sem pozabil, in drevo, ki sem
ga posadil, je že skoraj zraslo.

Že zdavnaj ne preštevam
več zvezd.

Zatiskam si ušesa
pred nevednostjo,
zatiskam si oči
pred tistimi, ki iščejo
hrup na panojih molka.

V mojem prenatrpanem
spominu ni več prostora
za banalnosti.

Vsaka
malenkost
terja
celega človeka.

 

 

Revolucija

 

Ne oziraj se
na njihove besede,
prepričanja,
zgodbe, razlage, mnenja,
ko skozi okno opazuješ
svet, ki se spreminja.
Komaj smo se
znebili starih smeti,
že nastajajo nove,
bolj napredne.
Vedno obstajajo razlogi
za to
kar smo
in
kar nismo,
kajti
nihče
se ni križal za nas,
ne vstane iz
postelje namesto nas,
ne diha namesto nas,
ne živi našega
življenja.
Ko tlakujemo
svoje stopinje,
se pogrezamo
v močvirje
drugega jaza.
Revolucija pride in gre.
Molk, spomin drobovja,
sklenjeni krog 
tukajšnjosti.
Kadar se vpneš v pesem,
se ti zgodi tole:
nihče je ne prebere.
Ta krvava reka v meni.

O avtorju. Lothar Boris Piltz (1964) – ga piše življenje, otrok Saturna, črnega sonca, samohodec, po poklicu elektrotehnik-elektronik, po srcu in duši stari roker, fotograf, glasbenik, za seboj ima dve likovni in nekaj skupinskih fotografskih razstav, v srednji šoli ga je učil in navdušil za poezijo Milan Vincetič, ne verjame v ploščato Zemljo … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • April

    Jerneja Vrabič

    Odkar smo zamenjali okna, tako tesnijo, / da ne slišim ptičjega petja.

  • *

    Tjaša Škorjanc

    Biti eno – dvoje eno – z bitji vseh prekatov, / le da bi se jih kasneje bala.

  • Moje pesmi nimajo naslovov

    Urška Bračko

    veste, to je bila včasih Ajdovščina / ker je bilo tam polje z ajdo

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.