Preperela telesa

Julijska pripeka

Travne bilke se krčijo;
njihova dolga telesa so vse manjša
in nimajo moči, da bi to spremenila.

Povsem drugače je s s kožo prevlečenimi trupli;
preperela telesa ožarčujejo svetlobno kroglo,
nevidni snopi vročinskih valov
puhtijo navzgor in izginjajo
v praznini.

Ne spomnim se, kdaj sem prvič pustil,
da mravlje preplavijo moje telo,
udrto v zemljo.

Ne poznam tega sveta,
svet ne pozna mene.

Morsko dno

Ko oglušim, je vse enostavneje;
pritisk vode napolni ušesno luknjo,
da me teleportira v stanje
totalne odsotnosti.
Ni prostora na zraku,
ki bi nudil takšno zavetje.

In najintimnejši je ta preskok,
tista sekunda, stotinka,
tisti moment zameglitve,
ko pred in po postaneta povsem jasna.

Školjke, morske zvezde,
alge, morski črvi in kumare;
predvidljiva tišina – nasprotje vsega tega,
kar poznam.

Takrat prvič resneje pomislim
na utopitev.