ne znam pisat

vržem ti stavek

ti mi vrneš
enostavno geslo
 ki odpira
 prizadeto skupnost
da se ne prestraši
pričevanja smrti

če razprta
v svojem
tujstvu
 tupravičnosti
 turanjena
tusvetna
poezija
 ne prestreš
 ničesar

če prestrta
v svojem tuljenju
brezkoreninsko
 tuliš
 tiše

če bi znal
 bi bilo že konec
 vsega hudega
uresničila bi
 vse sanjavo
 vse otroške želje

vedno hitim v to pesem ki nisem nikoli

moj oče je umrl v avtomobilski nesreči
brez vozniškega izpita je zletel v drevo

preživel izčrpanje izžetje zadnje pre-
žetje odvitje vijaka kolo po svoje
glava v silovito trčenje z morjem

stara mama bo živela večno kot škratinja
nič ji ne more do živega še vedno hodi
se premika po zatohlem svetu

takoj pozabljenem vrnjenem iz pozabe
kot orodje za okopavanje z makom
preraslih njiv oljčnih debel v nasadih

moj sin je povedal zgodbo ki ji ni nihče verjel
zato jo je razkričal na gori vpil v veter
ki ga je odnašalo v dolino s hitrostjo

večjo od svetlobe in temno
kot prostor v cevi skozi katero pospešuje
naboj prestreli nedolžnega otroka

nič kar sem sanjal se ni uresničilo
vse je bilo narejeno brez razlike med
sanjami in budnostjo dnevom in nočjo

za svetlobo ne hlastaš ampak jo vdihneš
in izdihneš skozi luknjo ki žari skozi
odprtine v presušenem sodu za deževnico

tja je stvarnik položil svoje stvari iz njih
je nastala stvarnost pred katero svari
nedolžni delec višek vozel preobilje

prišel sem te pričarat nazaj v luč zdaj
ko se ugasne z vpihom kot svečka
na rojstnodnevni torti kaj pa če

nisem bil tu in varim levo in desno
pločevino zaradi pomešanih strani neba
niti staranja ne občutim kot realnega

pričakat ta stanja je vedno enako
pozabljen od samega sebe srečujem tiste
ki jih od nekod poznam in prepričan sem

da ne morejo postati dnevi nevidni
v nemerjenem času nikoli ni dovolj
nekaj takega kot ura sploh ne obstaja

pridi da te odčaram iz bivanja
kjer je vsak otrok zavit v bel prt
in nošen v naročju ki ga k sebi prižema

palestinski veter tvoj nikogaršnji otrok
zavit v prtu ne more zanihati zaradi
nevidnega govora brutalnih kletev

te surove očete bom poslal v luknje
v dupline med veje v liste v potok ki
glas ki žubori brez rok odrezanih nog

brez očeta z vidno vlogo odsotnega
ta oče se je raztresel po tej deželi
kot pesek v puščavi kjer pesnim

brez kletve vsi mrtvi očetje so mrtvi
zaleteni v breg brez smrti preživeli
s tem glasom ki pride v moje uho

vedno preslišana vedno nikoli