Et ducit mundum per luce

***

Zaniham nad lasten obstoj, ob-
stoj,
stoj! – morajo te vstopiti,
se stopiti v tok
neke zgodovine:

++++++ni nas;
smo ednina (v zavesti),
vpeti v izginjanje, minevanje,
v nenehnem odklonu
v barvah množine.

In voda čuti usedline, pohabljenost,
izven mene, morda
izven mene;

nepravilna dlan hlasta za zrakom,
ki je večji,
je jezik večji?
Odsev, odblesk polzečih črk
na modri površini iskanja,
++++++ki me delijo,
++++++ki me polnijo,
tvori (ne)gotovo govorico:

visoko na vrvi
++++++++++++se najdem.
Visoko!

***

Se izključujeva? Ne
vedno, nevedno,

zato: nahranjava –
se –
ohranjava; hrana
je vaja za rane.

++++++Takrat izpuhtim vase.
++++++Neizrečen fragment
++++++sem.
++++++(Si neizrečen fragment?)

»Und du bist mein Blut!«
Vbod!
Vbod!
Vbod!

Tečem skozi.
Tečeš skozi.
Zakaj sva

++++++siva?

Ah, ti,
še vedno
me pišeš.

Stockholm syndrome

***

Be-
++++++sede-
++++++++++++jo
name;

mehko lomim letve,
jih zvijam in spajam
ter ponižno tkem vase.

In ko skozi zrak
ureže ton,
se okular iz-
++++++++++++ostri;

++++++++++++z udarcem
++++++++++++(pri)dobljeni koščki
++++++++++++se izlijejo,
++++++++++++razstavijo, sestavijo,
++++++++++++(na)rišejo v (ne)minljivost.

Se zdi,
++++++kot da
++++++++++++razraščam
++++++++++++že rastočo
++++++++++++rast.

»Se ti zdi,
++++++da
++++++++++++razraščam
++++++++++++že rastočo
++++++++++++rast?«

***

Izročil sem se sebi.
In jaz sem na pašniku.

Uokvirjen v zlitine
iz mesa in krvi
++++++++++++žvečim
esencialne snovi

++++++++++++in stradam

črke:
vraščene, izdrte, žarčene,
nedojemljive konstrukte,
ki osmišljajo
++++++++++++sebe –
++++++++++++mene.

++++++++++++Mene,
++++++++++++sebe

izpustiti v polje suverenosti,
prepoloviti lasne vršičke
in zajezditi na kamnu,
ne izključuje reda –

smotra, brez katerega
toksičnost
eksponentno narašča.

Poln sem.
++++++++++++Prazen.
Teža ne odraža
dejanske plitkosti.
Ne odraža
vmesnih sivin.

In kar je najhuje:
objemam jih
++++++++++++(sivine
++++++++++++in zlitine).