Skriti zakladi na sejmu starin

Črnogorski pesnik Pavle Goranović (1973) je avtor šestih pesniških knjig, tokrat se predstavlja s svojo drugo knjigo v slovenskem prevodu. Cinober je precej potihoma izšel konec lanskega leta pri Slovenski matici, pred tem smo imeli iz leta 2006 Knjigo prividov (KUD Sodobnost International), ki so jo prevedli Andrej Arko, Uroš Zupan in Jurij Hudolin, spremno besedo pa je prispeval Aleš Debeljak. Tokrat se je prevoda in spremnega zapisa lotil vrhunski pesnik Uroš Zupan, za katerega je jasno, da je v posebnem sozvočju z Goranovićevo poezijo – v spremni besedi med drugim zapiše »Goranović je pisal in še vedno piše poezijo, kakršno bi rad pisal tudi sam«, kar je lep poklon temu nevsiljivemu, a izbrušenemu pesniškemu jeziku. Iz spremnega zapisa poleg tega izvemo, kako so z Goranovićem sploh prišli v stik in kako je prišlo do prevoda prve knjige. Podnaslov Cinobra je zelo dolg, glasi se namreč: pesmi o izgubljenih letnih časih, o stvareh, ki nas bodo nepravično preživele, o nesmiselnih vitezih, mestih, ljubezni, sanjah, knjigah in še o čem …, kar deluje kot nekaj napol pravljičnega, mitološkega, pa tudi zaresno sanjavega, in že tako dolg stavek oziroma verz se konča še s tremi pikami, ki obljubljajo nadaljevanje v podobnem slogu. Ta podnaslov pove precej o pesnikovem credu, o njegovem načinu motrenja sveta, saj ne gre le za nizanje nostalgičnih ali romantičnih podob, temveč za teme, ki jih najdemo v knjigi in ki jim nikoli ne zmanjka zraka za še kakšno pikico zamolčanega. Knjiga je kljub svoji močni rdeči barvi, ki sije iz naslova in z naslovnice, po krivici ostala precej neopažena, zato ji dajem nekaj prostora vsaj v tej rubriki, saj gre za dodelano in premišljeno pesniško delo, ki si zasluži premislek in ponovna branja.

Goranović v mnogih pesmih piše o samem pisanju poezije in njenem smislu, pri čemer je težko biti izviren, a mu to uspeva, saj poezijo jemlje kot nekaj živega, izmuzljivega, spremenljivega, kar lahko vsak trenutek odleti kot ptice čez nebo: »Nekako tako: bojim se, da bodo od mene odšle / vse te besede, ki jih čutim kot del svojega bitja: / ljube, vsekakor so mi ljube te besede, / ki jim ne posvečam pozornosti. / Bojim se, da bo izginila njihova prava vsebina, / to, da smo si blizu, občutki pripadnosti. / Eden tistih sem, ki ne pozabljajo, / kako so prispeli do besed.« Verjame v preroško moč poezije, v odnos do besed, ki so žive, samosvoje entitete, in s tem ohranja tisto mitološkost iz podnaslova. Pesniški subjekt se tudi z drugimi pogovarja o poeziji in tako razmišlja o tem, kaj je ostalo skrito, kaj pomeni belina, ki se razprostira pred pesnikom. Ko se odloči napisati pesem, prepesniti svoje tišine, mu ne uspe, celo leto napiše le dve pesmi, pa še ti dve sta slabi, zapiše, in ko pride konec leta, se sprašuje, ali ne gre kar za konec sveta. Pri tem pa ni teatralen ali izumetničen, saj poseduje neko neverjetno pomirjenost s svetom in sabo, vsaj tako se zdi na podlagi zapisanega. Prepoznava namreč napor, ki je nujen, da se nekaj izrazi, in poezije ne jemlje za samoumevno, a tudi ne za nekaj, kar se kar tako zgodi. Če parafraziram Jacka Spicerja, ga zanima, kaj lahko naredimo s poezijo in kaj ona naredi nam.

Sidrišče, okrog katerega se zbira in zgošča njegova poezija, so spomini. Že v podnaslovu omenja stvari, ki nas bodo nepravično preživele, pohajkuje po sejmih starin, opazuje predmete, ki nosijo skrite pomene, ki se spremenijo v simbole zaradi svojega obstoja v nekem določenem trenutku v prostoru in času. Kljub temu to ni turobna, mračna poezija, ki bi gledala le nazaj, prav nasprotno, zdi se, da pesniški subjekt ne potrebuje dnevnih opomnikov, kako lepo je obstajati in pisati, temveč se ves čas zaveda, kaj lahko izgubi, kaj smo že izgubili, kaj bo izgubilo nas: »Ostani, če pa je ostalo že toliko tvojih sledi.« Pesem napišejo šele naši spomini, ugotavlja, prej do nje sploh ne moremo, pomembno pa je, da smo pretanjeni opazovalci, kar poudarja tudi Uroš Zupan. Goranović se ne trudi ustvarjati nabuhlih scenarijev, temveč je ves čas odprt za najbolj vsakdanje reči, ki se pripetijo, sploh take, ki se ne pripetijo nujno njemu. S tem načinom ohranja tudi zmožnost skoraj otroškega čudenja nad svetom. Tako preseneti pesem o objokanem paru, ki se v sosednjem avtu razgreto prepira: na vzvratnem ogledalu piše, da so predmeti bliže, kot se zdi, in to velja tudi za ljudi, si misli. Knjiga je polna takih in drugačnih trenutkov, ki niso zares formativni, ampak le nabrani, napaberkovani, shranjeni v šatulje, postavljeni v okvirje, zaprašene škatlice na vzmet, kot na bolšjem sejmu. Pesnik pa potem hodi med njimi, po njih drsi s prsti in vsake toliko kaj potrese, odpre, obrne naokrog. Tako potem odkrije kak zaklad, ki ga drugi niso prepoznali, ki so ga zavrgli, spregledali, pozabili (»Kaj drugega bi pa sploh lahko počeli / kot to, da iščemo imena za stvari«). Zato tudi na tako poseben način piše o izgubi in smrti, nekako stvarno in hladno, a z niti malo morbidnosti: »Kaj, če nas bodo med vsakdanjimi opravili / vprašali o smrti, / o neznanem, a usojenem delu našega pritajenega bitja, / ki prebiva nekje tu, okrog nas, od trenutka, ko smo nastali. / Kaj, če bodo vprašali ravno takrat, / ko smo popolnoma brezskrbni.« Pisanje o smrti je pri njem zelo preprosto, a tako prekleto resnično. Tu sta praznina in odhajanje in tu je pesem, ki stoji med njima kot ruševina.

Seveda veliko piše tudi o nasledstvu, prednikih, zapuščini. Vse to se povezuje tako z minevanjem in stvarmi, ki bodo ostale za nami, kot z besedami, ki nas bodo zapustile. Kajti pesnika besede zapustijo, tudi če mu jih uspe nanizati v pesem, saj so svobodne, zračne, lebdeče. In kdo ve, kaj v njih ostane, kaj pa se izgubi. In kaj pomeni zapuščina pesnika, ki z verzi sega skozi čas? Kdo ga zares pozna? »Mene resničnega, tistega, ki obstaja za druge, je več tu / kot na kateremkoli kraju, kjer me lahko srečate. // A to mi malo pomeni, tako prekleto malo.« Vendar ni vse tako dokončno, knjiga je polna tudi tistih drugih zadev iz podnaslova, mest, vitezov, ljubezni, veliko ljubezni. Se pa Goranovićeva pesniška veščina najbolj izkaže ravno v teh, ki jih bolj izpostavljam. Morda pa to samo pove nekaj o meni. Težko bi si predstavljala primernejši konec knjige, kot je pesem z naslovom »Izginjajo besede«. Čeprav se zdi, da se v njej začne uresničevati avtorjev strah z začetka knjige, da ga bodo besede zapustile, ker ne bodo vedele, da jih ceni, se pojavi tudi odblesk svetlobe: »Pa vendar, / ob tihih poletnih nočeh / se tu in tam pojavijo besede, ki si jih včasih iskal. / A teh besed si nikakor ne moreš zapomniti / ali pa jih zapisati.« Še vedno pa so tam, kot kresničke, ki jih lahko odkrijemo le v temi.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.