Gilgi, še vedno ena od nas

Irmgard Keun danes velja za eno ključnih avtoric nemške literature z začetka 20. stoletja. S prvencem Gilgi, ena od nas, ki je izšel že leta 1931 (avtorica je imela takrat 26 let), je sprva dosegla komercialni uspeh, kasneje pa je prvenec takrat že plodovite avtorice pridobil tudi kritiško priznanje. Med nacistično vladavino se je znašel na seznamu asfaltne literature. Prva slovenska izdaja romana je v prevodu Tanje Petrič izšla 95 let kasneje, letos, pri založbi No!Press. Dejstvo, da se dela s feminocentričnim fokusom teže in počasneje prebijejo v prostore ter jezike sveta, nas kljub znanemu razočaranju ne bi smelo presenetiti. In tudi ko se prebijejo, to pogosto označimo za stvar modnega trenda. Po drugi strani pa nas ne bi smelo presenetiti niti, da je glas piske (toka) nove stvarnosti v slovenski prostor končno pripeljala prav založba No!Press z Manco G. Renko na čelu. Neodvisna založba s sicer precej široko zastavljeno programsko usmeritvijo namreč jasno in samozavestno v ospredje postavlja perspektivo drugega spola, pogosto v povezavi s popularno kulturo in njeno kritiko. Gilgi sodi v obe kategoriji. Njena perspektiva je namreč perspektiva dekleta, ki je kar najbolj običajno in posledično prežeto s kulturo, ki jo obdaja – s šlagerji in mantrami in puhlicami. A zaradi tega roman še ni plažno branje. Nasprotno, je pripoved o življenju, ki bi lahko pripadalo vsakomur.

Gilgi je enaindvajsetletno dekle. Gilgi vsako jutro telovadi in ne odstopa od svoje rutine. Najprej se stušira z mrzlo vodo, nato z vročo. Vsak dan je točna v službo, opravlja poklic, ki dekletu v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja pritiče (stenografka), in nikoli ne vzame dneva bolniške. Vsak dan po službi se uči treh jezikov. Čeprav živi pri starših, najema sobico, v kateri se uči in prevaja samo zase. Vsako uro zabave si mora zaslužiti z natrpanim dnem. Sama si kroji obleke in ima izjemen smisel za modo. Je deške postave, tankih nog in nevpadljivega obraza. Če bo tako delala, bo nagrajena, uspešna, samostojna in nikomur ne bo ničesar dolgovala. Gilgi je v svoji običajnosti Überfrau, ženska stroj, bitje futurizma, ki tako zelo zaupa sistemu, da se zlije z njim. Za nič na svetu ne sme prekiniti rutine, niti za uro, da bi spila kavo z mamo in s takimi bedarijami zapravljala čas. Pri tem se Gilgi še ne zaveda, da je ta fiktivni uspeh v prihodnosti odvisen še od marsičesa drugega, ne zgolj od njene marljivosti. Da je njena možnost delati in morda napredovati privilegij srednjega sloja. Da je celotna družba tistega časa tako nestabilna kot sanje skoraj še najstniškega dekleta. Gilgi misli, da je njeno nasprotje njena prijateljica Olga – umetniška duša, ki pri petindvajsetih še nima urejenih financ, se nenehno seli po svetu in brez truda meša glave moškim. Mi vemo, da je Gilgijino nasprotje pravzaprav Pit – socialist, ki se iz družbenega ustroja izvzame tako zagnano, kot se je Gilgi potopila vanj. Pit je hladen, direkten, pravzaprav tipiziran primerek razočaranega marksističnega študenta, ki zavrača svojo bogato dediščino in se kolikor mogoče predaja idejam. V tem pogledu je Gilgijina obratna enakost, in to je temelj njunega trdnega, a hkrati oddaljenega odnosa.

A odnos med Gilgi in Pitom je boren, komaj kaj vpogleda dobimo vanj, tako kot ne moremo spremljati dosti več prizorov med Gilgi in Olgo. Protagonistka se od Pita vedno znova distancira, ne najde skupnega jezika z njim in je vedno bolj jezna nanj in na njegova prepričanja – Gilgi namreč življenje živi, medtem ko se Pit odmakne in življenje predvsem kritizira. Olga, deklica iz marcipana, pa se od Gilgi odmakne sama, saj Gilgi sprva (skozi lečo današnjega bralca skoraj erotizirano) prijateljstvo odrine na stran zaradi novega partnerja, Martina. Nežna ljubezen med dekletoma, ki si preprosto pustita biti in živita vsaka zase, pa vendar z brezpogojno ljubeznijo druga do druge kljub vedno večji razdalji med njima (tako geografski kot metaforični), vzpostavlja edini model pristnega odnosa in tudi upanja za prihodnost, ki ga lahko prepoznamo v romanu. Odnos Gilgi do staršev je presenetljivo hladen in uraden, odnos staršev do nje pa enigmatičen in nikdar razrešen (kako ga. Kron sprejme hčerino nenadno novo življenje? Pa g. Kron?). Pravih prijateljstev na delovnem mestu dekle ne sklepa, in kljub njeni vsesplošni priljubljenosti ni videti, da bi imela kaj ali koga razen svojih treh ljudi (Olga, Pit, Martin) res rada. Gilgi se kljub nenehnemu dogajanju in vpletenosti v socialno življenje pravzaprav zdi vedno bolj odmaknjena od sveta.

Irmgard Keun roman gradi s slikovito zavestjo, kako je, če je protagonistka popolnoma in vedno bolj izgubljena v svoji glavi. V pripoved vstopimo skozi vsevedno pripovedovalko, ki Gilgi kliče vzpodbudne nasvete, »čvrsto ga drži v rokah, to svoje majhno življenje« (kakor da pripovedovalka zgodbo začne z zavedanjem konca romana, ki ga je ravno napisala), a bralka nemudoma dobi vtis, da tudi pripovedovalka govori z Gilgijinim glasom. Na prvi pogled preprosta, direktna govorica, ki jo bralki učinkovito prenese tudi prevod, spominja na mladostniško ali dnevniško upovedovanje dogajanja, tu pa tam odtava od opisovanja podrobnosti k notranjemu monologu, ne da bi se obremenjevala s koherenco linearne pripovedi (saj jo bralka vendar brez težav stke iz informacij, ki so ji ponujene). Čeprav nam pripovedovalka mestoma odstira vpogled v notranje misli drugih akterjev romana in čeprav bi znale biti vse te misli resnične, se zdi, da so to morda zgolj misli, za katere si Gilgi predstavlja, da se njenim sogovorcem vrtijo po glavi – da gre torej za Gilgijin poskus razumevanja in objektivizacije sveta. Svoje notranje počutje pogosto ponazarja s šlagerji, kar bralki učinkovito prenese globino Gilgijine običajnosti. Vprašanje šlagerjev nam pade v oči tudi v dragocenem predgovoru prevajalke, ki med drugim pojasni, da je verze prevajala v skladu z zakonitostmi žanra, ni pa jih podomačevala – gre za legitimno odločitev ne iztrgati verzov iz njihovega konteksta. Hkrati se lahko današnja bralka vpraša, ali ne bi bilo njeno razumevanje morda za kanček bogatejše, če bi bil kontekst nepodomačenih verzov pripisan v opombah. Po vsej verjetnosti ni tako važno, saj gre za ponazoritev popularne romantične vsebine. Ne glede na minimalni potujitveni efekt, do katerega lahko pride ob ukvarjanju z detajli, tekom romana vedno bolj podlegamo Gilgijinemu zapiranju vase, njeni raztresenosti in njenemu osredotočanju na dogodke, ki se ji zdijo najpomembnejši. Časovno obdobje, ki je bilo sprva skoncentrirano na linearno opisovanje dneva, se raztegne, na preskoke v času nismo več pozorni, sprva strukturirano opisovanje rutine pa z razvojem zgodbe skladno z vzorom (takrat) aktualnega modernističnega romana postane fragmentiran, zmeden notranji monolog dekleta v stiski.

Vsebinsko preprosta zgodba – tj. zgodba z jasno tektonsko strukturo –, pred bralko razloži dve ravni realnosti. V ozadju nenehno spremljamo Pitov svet, svet politike, propadajoč svet, ki vonja vojno. Svet postopne krize, odpuščanja in vedno večjih prepadov med sloji. Svet, ki ga Gilgi noče misliti, a ga živi. V ospredju pa se gradi realnost Gilgijinega življenja. Spoznavamo torej delavsko dekle, ki odkriva, kako se razlikuje od pripadnikov nižjega sloja. Kljub njenemu ponosu na svoj delavski stan namreč postaja vedno bolj jasno, da je to, kdo bo obdržal službo in kdo ne, odvisno še od marsičesa drugega, ne zgolj od pridnega dela – denimo od videza, naključja in statusa družine, iz katere človek izhaja. Spoznavamo strukturirano delavko, ki se ji svet podre, ko se v njeno rutino prikrade ljubezen. Ko se ji po glavi mota obsedenost s skrivnostnim Martinom, vedno bolj izgublja voljo do učenja, zvestobo svojim ambicijam pa kos za kosom zamenjuje za zvestobo ugajanju. Spoznavamo mlado, napredno žensko, ki sicer verjame, da lahko deli posteljo, s komer hoče, a starejšemu partnerju podredi svoje življenje. Spoznavamo dekle, ki se zaveda, kakšne oči jo spremljajo in sodijo, ter zna manipulirati svet moških, šefov in prijateljev, a hkrati vedno znova izpostavlja videz svojega telesa in dekliškosti (Gilgijina vdanost standardom sveta ali avtoričina?). Spoznavamo dekle, ki se zave svoje nemoči proti toku uničenja, s katerim svet odnaša vse okrog nje, in ki končno v svoji želji pomagati nase sprejme odgovornost za življenja ljudi, ki jih ne more rešiti – s tem pa zapečati svoj padec iz najstniškega sveta iluzij in indoktriniranosti v družbo napredka. Zgodba o ljubezni (in ne ljubezenska zgodba), ki prežema polovico romana ter usodno zakoliči pot Gilgijinega odraščanja, toliko strani vedno bolj praznega toka zaseda predvsem kot fizična manifestacija obsedenosti, ki je zaslepila Gilgi in jo odtrgala od njenih prioritet – popolnoma običajna zgodnja zaljubljenost in na drugi strani manipulacija ljubezni, ki je bila, pa čeprav ne zlonamerno, izrabljena do te mere, da nepreklicno spremeni celotno Gilgijino prihodnost. Kako grozovito je, da nam je Gilgi tudi v tovrstni obsedenosti znana.

Ne samo v najstniški obsedenosti, za katero ni dekle nič krivo – raje izpostavimo problematiko tega, da tudi danes marsikateri bralec sicer že takoj jasnih Martinovih poskusov, da bi vplival na to punčko in jo nadzoroval, ne bi prepoznal in obsodil kot problematičnih. Dihotomijo feminističnega vprašanja, ki ga Gilgi odpira skozi obnašanje protagonistke, je treba brati skozi časovno perspektivo – kjer pa v ospredje ni treba postaviti vsebine in protagonistke romana, temveč njegovo bralstvo. Koliko nas je, ki delamo od jutra do večera, prepričane, da si moramo zaslužiti vsako uro zabave? Koliko delavk se hvali s svojo izgorelostjo, ki naj bi pričala o predanosti in uspehu? Koliko nas v Gilgijini rutini dela in učenja vidi zavidljiv ideal? Koliko popularnih komadov je danes prav tako solzavih in plehkih in koliko kulture še vedno prepredajo ideali nedolžnega tankega telesca, o katerem ne moremo nehati govoriti? Kako hladnokrvno govorimo o medsebojni manipulaciji in koliko nas odvrne pozornost od stanja sveta, ker nas zaslepi burno osebno življenje – pa čeprav to pogosto odseva socialno-ekonomsko stanje družbe? Gilgi Irmgard Keun predstavlja dekle, ki se s svojo navadnostjo v heterogeni skupini populacije žensk zlahka izgubi in ni prav nič drugačno ne od svoje avtorice (ki se je nekaj časa celo pretvarjala, da gre pri romanu za avtofikcijo) ne od svojih bralk. Po petindevetdesetih letih nam obe podobi, tako dekleta kot družbe, ki ju Keun prikazuje, nista prav nič tuji. V izpostavitvi tega dejstva se kaže prava vrednost romana. Gilgi je še vedno ena od nas. Lahko nas je sram.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.