Kaj riba na suhem ugotovi o vodi?

Ko združita moči stripar, ilustrator in avtor ter v zadnjem času verjetno ena najbolj aktivnih avtoric stripovskih besedil oziroma stripovska scenaristka, ki sta, mimogrede, tudi uredniška kolega revije Galeb, nastane Riba na suhem, knjiga, v kateri so vsi junaki na koncu kot ribe v vodi. Ampak vse se začne s tem, da se Riba naveliča morja, šole, hitrostnega plavanja, plesa na vodi in podobnih vsakdanjih dolgočasnih stvari in se odpravi na suho, odločena, da bo raziskovala kopno. Sprva sta uporaba (za nedoločen čas izposojenega) skafandra in hoja po repu seveda precej neudobni, a ribo ženeta neumorna radovednost in intenzivna želja po novih spoznanjih in znanstvih in tako se kopenska pustolovščina prične.

Riba kmalu naleti na Govnača oziroma Govnač na Ribo (»Riba v skafandru ti hitro pade v oči.«) in prva lekcija, ki jo Riba dobi, je, da je kopno polno odpadkov. Govnač, smetar po poklicu ter umetnik po duši in v prostem času, to pojasni s tem, da »majo usi usega preveč« (za razliko od drugih likov Govnač govori v pogovornem jeziku). Čeprav je ekološka tematika v ozadju vsaj vizualno ves čas prisotna in smo jo v delu Ivana Mitrevskega lahko našli že kdaj prej, tokrat ni v središču pozornosti, pač pa je le eno od dejstev sveta, v katerem se znajde Riba. Bralec/ogledovalec skupaj z njo odkriva tudi njegove druge plati: to je svet pretirane birokracije (izkaže se, da je Riba v prekršku, ker nima dovoljenja za hojo po kopnem; zglasiti se mora v Uradu za nepomembne prekrške, na Oddelku za drobna dovoljenja) in ustaljenih preživetvenih »pravil« (Kameleon ji razloži, da si bo morala urediti bivališče, zanj bo morala plačevati najemnino, za to bo potrebovala službo, ki pa jo dobiš predvsem s pomočjo vez in poznanstev …). S tem strip ponuja tudi rahlo družbenokritično dimenzijo, ki pa je ravno prav zabavno in neagresivno zapakirana, da lahko nekomu da misliti, drugemu pa ne moti domišljijskega potepa z Ribo in prijatelji. Družbica se namreč veča, Ribi in Govnaču se kmalu pridruži tudi uradnica Miška z Oddelka za drobna dovoljenja, ki si čas krajša s pisanjem pesmi, v katerih se sprašuje, v čem je sploh smisel, da zjutraj vstaja, če nato cel dan štemplja dovoljenja.

Trojica po naključju naleti na gostoljubnega Kameleona, ki Ribo usmeri k prijatelju Žabcu, lastniku bazena, kjer Riba v zameno za učne ure plavanja dobi prenočišče. Na bazenu čez čas spet naleti na Bogomolko, sitnobo, ki je Ribo že na začetku njene kopenske avanture prijavila, da nima dovoljenja za hojo po kopnem; njena maksima je, da red mora biti, posledično pa povsod dela zdraho in se v vse in vsakogar vtika. A bralec sčasoma dobi vpogled v njeno preteklost, ki razkriva tragično življenjsko okoliščino, iz katere izvira njena jeza, zaradi česar jo posledično lahko lažje in bolje razume. Pred Ribo (in bralcem) se skratka razgrne tudi pisana paleta značajev, od že omenjene zagrenjene sitnobe in bonvivanta Kameleona, družabnega zbiratelja umetnin, ki je po babici in dedku podedoval stanovanje in kup cvenka, do podjetnega Žabca in skromnega ustvarjalnega Govnača … V devetih poglavjih, ki so naslovljena kot prirejeni pregovori (na primer »Kdor visoko leta, čofne v bazen«, »Lastna hvala se v knjigi valja« itd.), se družbica skratka širi in se enkrat vmes zbere na večerji pri Kameleonu, ki se zavleče v čaroben večer in vse navzoče navdihne za življenjske spremembe. Žabec se odloči, da se bo spet spravil v formo, mišja uradnica se odloči, da bo postala učiteljica in druge učila lepo govoriti, Govnač je še bolj zavzet za umetniško ustvarjanje, Kameleon se odloči, da bo nekaj naredil s srečo, ki mu je bila dana, in organizira Govnačevo razstavo, Bogomolka pa sklene, da bo poskusila jezo pustiti za sabo.

Transformativni večer, po katerem vsi najdejo svojo pot, da misliti tudi Ribi, ki sklene, da se bo vrnila domov, v morje, na katero zmore po kopenski izkušnji pogledati z novimi, svežimi očmi, kot se pač rado zgodi raziskovalcem. Riba se torej vrne v vodo in tudi vsi ostali liki, ki smo jih spremljali, zaživijo kot ribe v vodi. Zgodba se torej lepo sklene, naši v risbi nekoliko domišljijsko preoblikovani (eni bolj, drugi manj) živalski junaki so bogatejši za nova prijateljstva, spoznanja in smele odločitve, bralec pa tudi za dobro zabavo. V knjigi bo namreč našel cel kup likovnih in besedilnih oziroma vsebinskih fintic; Govnač ima denimo na steni portret mame Govnačke, ki se spreminja glede na pogovor oziroma dogajanje v prostoru (enkrat je videti jezno, drugič začudeno itd.), simpatična je tudi razlaga mame medvedke, ko jo mali medved, ki ga je Riba naučila plavati, vpraša, ali se je Ribi zmešalo, ko pograbi njegovo idejo in sklene, da bo postala morska raziskovalka: »Seveda se ji je zmešalo, sonček. Vse učiteljice so zmešane. Zakaj bi se sicer cele dneve ukvarjale s tujimi otroki in jih učile.« Avtorja Govnačevo razstavo izkoristita tudi za to, da se (predvsem v veselje morebitnih odraslih posrednikov) rahlo ponorčujeta iz recenzentke razstave Bogomolke, ki na dolgo in široko razpreda o postmodernizmu, diskurzu, paradigmah in podobnih učenih besedah, da jo je Kameleon, pod pretvezo, da je besedo lonec razumel kot konec, primoran kratkomalo ustaviti. In tako naprej, kot bi od obeh avtorjev, sploh v kombinaciji, tudi pričakovali. Ob takšnih knjigah se vsekakor tudi bralec počuti kot … riba v vodi.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.