Všeč so mi zgodbe, ki kršijo splošne zakonitosti

Natašo Skušek smo bralke in bralci najprej spoznali, ko je leta 2021 objavila svoj literarni prvenec Pasja sreča (Litera). Nedavno pa je pri založbi Literatura izšla njena najnovejša knjiga kratke proze, ki priča o avtoričini izjemni senzibilnosti za čustvena razpoloženja različnih ljudi, ki jo naseljujejo. Zgodbe, ki se druga od druge zelo razlikujejo, povezujejo kratki zapisi oziroma utrinki z razglednic, vsakič iz drugega kraja. V njenih zgodbah srečamo protagoniste in protagonistke različnih spolov, starosti, poklicev in značajev, ki skozi stike z drugimi in samimi seboj potujejo na različne in mnogokrat presenetljive »postaje« svojega vsakdana. Ob izidu je avtorica odgovorila na nekaj vprašanj o svoji novi knjigi ter odnosu do kratke zgodbe in pisave nasploh.

Naslov vaše nove knjige je Peti okus. Na zavihku si lahko preberemo, da se ta nanaša na umami, skrivnostni peti okus. Toda vaše zgodbe so mestoma tudi sladke in celo grenke. Zakaj torej ravno umami?

Naslov sem iskala kar dolgo. Pri tem mi je zelo pomagala moja urednica Veronika Šoster. Najprej sem imela idejo, da bi bil naslov nekako povezan z besedo »omara«, s skritimi predalčki. Nato me je Veronika opozorila, da je v mojih zgodbah veliko omemb hrane, in tako sem prišla na idejo, da bi bil naslov vezan na nekaj v kuhinji, všeč mi je bila na primer Lastna kuhinja. No, potem pa sem prišla do naslova Peti okus, ki me je zelo spomnil na naslov filma Peti element. Nedavno sem ga spet ogledala, res je odbit. Malo sem že pozabila podrobnosti filma in ob ogledu mi je bilo najbolj všeč, da je peti element v filmu ljubezen. Tako sem vedela, da bo ta naslov pravi.

Med zgodbe v knjigi so umeščeni kratki zapisi z razglednic. Ti so zelo različni. Kakšno vlogo igrajo v knjigi?

Razglednice imam zelo rada in še vedno jih pišem, čeprav je dandanes težko priti do znamk in nabiralnikov, ker jih ljudje sploh ne pošiljajo več. Pred časom sem bila na delavnici pri Tatjani Plevnik, kjer smo pisali tudi razglednice. Nato smo jih po koncu na poti domov vrgli v naključne nabiralnike. Od takrat naprej si s pisateljico Mirjam Gostinčar ves čas pošiljava te literarne razglednice. To seveda niso klasične razglednice, kjer piše, kje si in kaj delaš, ampak so literarni utrinki. Spomnim se, da smo včasih, dolgo tega, če nismo dobili znamk, na razglednice kar narisali znamko in poleg pripisali »živela pošta!«.

Zgodbe v knjigi so zelo različne, se mi pa zdi, da like povezujeta želja po bližini ali pa njena odsotnost, nasploh bi rekla, da se v zgodbah poglobljeno lotevate vprašanja bližine (ali želje po njej). Se to povezuje z elementom ljubezni, ki ste ga omenjali prej?

Hvala, zelo lepo ste to povedali. Lahko bi rekla, da je tako. Gre za željo po povezanosti z drugo osebo, živaljo, naravo, s svojim delom. Vse to so elementi ljubezni.

Vas najprej najde neki občutek ali vaše zgodbe vzklijejo iz prizora, situacije, ki jo imate pred očmi?

»Sličice« so na primer sestavljene iz kratkih kratkih zgodb, ki so nastale na sprehodih po Rožniku. Zelo me navdihnejo koščki pogovorov neznancev, ki jih slišim mimogrede. Tudi njihovo obnašanje, videz. Ne gre za namerno prisluškovanje, pač pa za nekakšno mimoidoče opazovanje.

Sicer pa zelo rada obiskujem pisateljske delavnice. Kar nekaj zgodb v tej knjigi je nastalo na njih. Moja zgodba z literarnimi delavnicami se je začela z delavnicami Andreja Blatnika, h kateremu sem hodila kar nekaj časa.

Najboljši pisateljski nasvet, ki sem ga prejela na kaki delavnici in ki se ga res držim, ko pišem, je, da dam svojo zgodbo, predem jo dam naprej, vedno prebrati še komu. Poskusni bralke in bralci so nadvse dragoceni.

Kaj pa, ko se vam zgodba zatakne? Jo za nekaj časa pustite »v predalu«?

Tekstov nikoli ne dajem na stran, ker imam močno željo, da vsako zgodbo dokončam, zato raje intenzivno iščem razplet in rešitve.

Lahko delite z nami kakšno zanimivo anekdoto o nastanku katere izmed zgodb v zbirki?

Lahko, kar nekaj jih je. Pred kratkim sem šla z družino na tritedensko potovanje na Japonsko in takrat sem vzela s sabo knjigo Tiha kristalizacija Yoko Ogawa. Ko smo prišli v hotel, me je tam čakala omara protagonistkine mame kiparke, ki je v številne predalčke v omari shranjevala predmete, ki so izginjali.

Zgodba z naslovom »Angleška kraljica« pa je nastala po spominu na dogodek na morju, ko sem se ustavila ob cesti, da bi pobožala kozo, pridružila se mi je italijanska turistka, in ko sva tako božali kozo, sva ugotovili, da v resnici božava druga drugo.

Zdi se mi, da vaše kratke zgodbe zasledujejo trenutke, v katerih se vsakdanje situacije spremenijo v nekaj dramatičnega – sestanek hišnega sveta prekine radiator, ki zleti skozi okno, nekajdnevni službeni izlet prekine nepričakovana ljubezenska afera, novoletno zabavo prekine prihod neznancev, nakupovanje salonarjev se spremeni v grozljivko itd. Ali vsaka »običajna« situacija vsebuje potencial za kratko zgodbo?

Sama v običajnih situacijah večkrat opazim, kako hitro bi se lahko zataknile in spremenile. To me zelo zabava.

Tudi človeško telo vstopa v polje vašega pisateljskega zanimanja. V kratki zgodbi »Izgon« na primer na zelo zanimiv način pokažete, kako ob le drobni spremembi okolice golota nenadoma pridobi povsem drugačen pomen. V kratki zgodbi »In vitro« prav tako opisujete žensko telo in njegovo objektifikacijo. Kakšen odnos imate do telesa kot umetnica, glede na to, da ste tudi kiparka?

Ko sem študirala na akademiji, smo imeli predmet Mali akt, pri katerem smo risali po živem modelu, kar mi je bilo vedno zanimivo. Na faksu sem tudi ustvarila svoj prvi performans, v katerem sem se slekla do spodnjega perila, se ulegla na tla in si na trebuhu očistila ribo, govoril je seveda o ženskem telesu, organih, menstruaciji. Tudi na študentski izmenjavi na Norveškem sem naredila prostorsko postavitev, v kateri sem tematizirala objektifikacijo ženskega telesa, v prostor sem postavila modno pisto, okrog nje obesila kose mesa iz pene in jih opremila s fotografijami, ki sem jih izrezala iz porno revij.

Si, ko pišete, predstavljate bralko ali bralca, ki bere vaše zgodbe, imate idejo nekega idealnega bralca vaših zgodb?

Svoje bralce in bralke si zelo živo predstavljam. Ampak ne bi pa rekla, da so kakšni bolj idealni od drugih.

Menite, da vaše zgodbe odgovarjajo na določena vprašanja, ki se vam porajajo med pisanjem, in če da, katera vprašanja so to?

Medtem ko sem pisala, nisem eksplicitno razmišljala o konkretnih družbenih vprašanjih. Vendar mislim, da je eno od njih zagotovo vprašanje ekologije in okolijskih sprememb. Poleg tega v knjigi moje pripovedovalke večkrat povejo, da ne marajo policajev, torej nobene avtoritete in represije. Mislim pa, da moje zgodbe pogosto tematizirajo skrb zase, na primer zgodbe »In vitro«, »Plavalka« in »Sama za vse«.

Kako ste izbrali in razvrstili zgodbe?

Najprej sem imela vse razglednice iz zbirke v enem kosu, Veronika pa mi je odlično svetovala, da bi bilo zanimivo, če jih razporedim med zgodbe. Kot da bi se piska razglednic sprehajala med zgodbami. In ko sem besedila sestavila tako, so se mi kar naenkrat vse razglednice povezale z zgodbami, kar pa spet ni bilo dobro. Z vrstnim redom imam vedno probleme, včasih si zgodbe tudi natisnem in prerazporedim po tleh, da laže vidim, kako jih razvrstiti. Sem pa avtorica, ki zelo rada popravlja svoja besedila. Nevarnost tu je, da jih preveč zreduciram. Zato me mora pri tem nekdo ustaviti, urednica, ali pa kustosinja, kadar delam razstave.

Pišete že več kot desetletje. Kaj ste v vseh letih pisanja spoznali o sebi?

Da mi je rahlo nerodno, ko berem svoja zgodnja besedila. 🙂

Verjamete v pomen upoštevanja določenih pravil forme za dobro kratko zgodbo?

Všeč so mi kratke zgodbe, ki kršijo nekatere »splošne« zakonitosti. Na primer: všeč so mi kratke zgodbe brez preobrata. Res rada berem kratke zgodbe in tudi kratke kratke zgodbe, ampak ko jih berem, jih nikoli ne preberem več naenkrat, da se mi ne pomešajo med sabo. Sem pa trenutno na delavnici pri Stanki Hrastelj, kjer pišemo daljša besedila, in tudi to mi je izziv.

V kratki zgodbi »Zaobljuba« pripovedujete o protagonistki, ki so ji kot otroku vedno zašili žepe, zato si želi poročne obleke, ki jih bo imela, da bo lahko vanje spravila cigarete, telefon in kondome. Tu sem pomislila na to, da ženske pogosto nekaj nosimo in prenašamo, tudi v metaforičnem smislu, pri vas pa je to, da imaš polne žepe stvari, dejanje upora.

Jaz imam vedno oprtan čisto poln nahrbtnik, ker grem običajno od doma za ves dan, v službo, trgovino, na telovadbo, v kino, gledališče, kavarno, in ja, vse moje obleke imajo žepe.

Nekje zapišete »zbiram kamne v obliki srca. neverjetno, koliko se jih tako obrusi.« Če rečeva, da so zgodbe kot kamni, kakšne zbirate?

Sem zbirateljica kamnov. Zdaj jih imam res (že) veliko. Nanje tudi vedno kaj napišem, datum, črko ali citat. In res je kamnov v obliki srca kar nekaj. Če bi bile moje zgodbe kamni, bi bile srčkaste zgodbe, ker imam zelo rada obliko srca.

V vaših zgodbah sta struktura in jezik zelo izčiščena, ali jih dolgo pilite, si dajete veliko opravka z jezikovnim izrazom?

Res je, z zgodbami se po navadi dolgo ukvarjam. Tokrat sem imela super izkušnjo, ker je bil moj lektor Jernej Županič, veliko sem ga spraševala o jeziku, pri prejšnji knjigi pa je bila lektorica Tonja Jelen, s katero sem tudi super sodelovala.

Nehvaležno vprašanje: imate najljubšo zgodbo iz zbirke?

Trenutno je to zgodba »Oralna faza«, ker sem zadnje čase pogosto v zobni ordinaciji, poleg tega pa se vedno bojim, kako bo, in ta zgodba me malo potolaži. To je priložnostna terapevtska zgodba. 🙂 Rada imam tudi morske zgodbe, »Binkošti« in »Izgon iz raja«. In borovničevo, zaradi borovnic. 🙂

Katere tri knjige bi priporočili bralkam in bralcem tega intervjuja?

Smrt v rezidenci Karmen Petric, že čakam nadaljevanje. Kresničevje Ajde Bračič, ker je čudovita in ker sem tudi jaz gozdni človek. In knjigo Tatjane Plevnik Poskusni svetovi, v LUDi knjigarni bova imeli junija tudi skupen pogovor o svojinih knjigah. Vabljeni!