Inšpektor Castillo

Inšpektor Castillo (2018) je metakriminalka uveljavljene malteške avtorice Clare Azzopardi (1977). Povezuje tri zgodbe: osebno zgodbo Amande, ki po očetovi smrti obišče odtujeno mamo, ki jo je zapustila v otroštvu; nerešeni umor priljubljene avtorice kriminalk K. Penza, ki je bila tudi Amandina teta; ter prigode policijskega inšpektorja Dennisa Castilla, osrednjega junaka romanov pisateljice K. Penza. Vse tri zgodbene linije se poigravajo s konvencijami žanrskega romana, obenem pa nas vpletajo vedno globlje v zamolčane skrivnosti, umore, spletke in travme. Roman v prevodu Brede Biščak v kratkem izide pri založbi LUD Literatura; na spletu objavljamo dva odlomka.

Sama sem ravnala drugače. Le nekaj mesecev po tatovi smrti sem potrkala na njena vrata.

»Gospa Barbara?«

»Ja.«

»Emma Barbara?«

»Ja.«

»Jaz sem … Amanda.«

»…«

»Jaz, Amanda Barbara. Me ne prepoznaš?«

»…«

»Mama?«

»…«

»Kaj zdaj, a boš kar stala na mrazu?«

In tako sem jo nekajkrat obiskala in stvari so se kar zakomplicirale. To pravzaprav ni bil moj namen. Saj je nisem sama spodbudila, naj mi pove reči, ki jih nisem hotela slišati. Pa mi jih je. Povedala mi je, da je nekoga ubila. Hočem reči … kar predstavljajte si, kako ti je, ko izveš, da je tvoja mati morilka. Sama še mravlje ne morem pokončati, ne da bi se počutila krivo, medtem ko je ona, ta mlahava, šlampasta babura na klopci, nepričakovano odvrnila pogled od morja, se mi zazrla naravnost v oči in mi to povedala, kar tako … puf! … prijazno in ležerno, kakor da je to najbolj samoumevna stvar, ki jo človek pač lahko reče, medtem ko sedi na klopci in opazuje morje.

»Saj se hecaš, ne?« sem rekla.

»Sploh ne, ljuba moja.«

»Ojoj, daj no, mami –«

»In tam so ga našli, tam nekje.«

»Koga?«

»Tommyja.«

»Zdaj ti pa več ne sledim. Res, ne razumem te.«

»Ġininega moža Tommyja.«

»Ne bi rekla, da bi res rada vedela.«

»Tam spodaj nekje. Šele po dveh dneh so ga našli, reveža.«

»Hočeš reči – Tommyja.«

»Mhm.«

»Se pravi, da je padel?«

»Oh, ne, Amanda. Sploh ni padel, srce!«

»Kaj pa?«

»A me sploh poslušaš? Saj ti pravim, da –«

»Te lahko prosim, da ne uporabljaš več te besede?«

»Te je strah?«

»Pravzaprav raje ne bi vedela.«

»Ne bi bilo bolje, če bi vedela?«

»Kaj pa?«

»O Tommyju.«

»Se pravi, da si ga porinila? Si to mislila?«

»Ne ravno.«

»Veš kaj, mislim, da je za danes dovolj neumnosti.«

»Ampak želela sem, da bi to izvedela od mene.«

»Se pravi, da vejo tudi drugi?«

»Pojma nimam. Kdo ve.«

»A res misliš, da bom to kupila?«

»Ampak ljuba moja, saj ti pravim, a ne? Hotela si spoznat svojo mamo in pravim ti, da je tvoja mama ubila dva moška.«

»In misliš, da je prav hčerki povedat take reči, ko pa je zadnjih petindvajset let sploh nisi videla?«

»Ne vem, Amanda. Ampak ali ti povem celo zgodbo ali pa samo pol.«

»Zakaj pa potem nisi v zaporu?«

»Zakaj pa misliš, da ljudi, ki so ubijali, vedno ujamejo?«

»Nehajva s tem sranjem, prav?«

»Hočem reč, saj ni v zaporu niti tisti, ki je ubil Cathy, kdorkoli je že bil.«

»A veš, da se kar naenkrat ne počutim najbolje.«

»In veš kaj, niti najmanj mi ni žal.«

»Mislim, da bom počasi šla.«

»Res mi ne verjameš, a ne?«

»Kaj točno bi mi rada povedala?«

»Saj ti pravim, ħanini.«

»Ne kliči me več ħanini.«

»Samo resnico sem ti povedala. Prav je, da jo poznaš, ne?«

»Res tako misliš? Da moram vedet resnico? Da si nekoga ubila, hočem reči … zdaj sem sostorilka … mislim … mislim, da te raje ne bi več videla, bolje, da na vse to kar pozabiva, vse te reči, ki si mi jih povedala. Mogoče se ti je samo strgalo, in če je tako, raje ne bi imela opravka s tvojo norostjo. Tata je imel prav, vedno mi je pravil, naj te ne iščem. Pravi, da izviraš iz družine čarovnic.«

»Zgleda, da ne razumeš, v čem je kleč. Že ves ta čas ti hočem povedat, da še dobro, da si ostala pri tatiju!«

In tako mi je povedala, kakšna zver je bil Tommy, kakšen tiran, kako močno ga je sovražila.

»Ma daj, za to še ne ubiješ človeka, daj no.«

»Pa že. Tommy Sokol. Vsi so se ga bali. Tommy je imel prste vmes, Tommy je bil sostorilec … razumi, da –«

»Da kaj?«

»Če bolje pomislim, Amanda, res nisva začeli na pravem koncu. Izvedet moraš celo zgodbo. In zdaj, ko sva se spet našli – in poiskala si ti mene, ne jaz tebe –, zdaj, ko si me našla, moraš izvedet vse po vrsti. Izvedet moraš, da tvoji mami vzgoja ni šla ravno od rok, izvedet, zakaj te je pustila pri Robertu, kako je umrla Cathy, zakaj je sploh umrla. Šele potem boš lahko prišla do lastnih zaključkov, zakaj sem ubila Tommyja in Dennisa.«

»Veš kaj, kaj, če bi se medve raje poslovili?«

»Težko rečem, da se še vedno spomnim vseh podrobnosti, ampak če boš imela malo potrpljenja z mano –«

»Mogoče pa ga raje ne bi imela.«

»Si sigurna, ħanini?«

In namesto da bi pobrala svoje stvari in odkorakala proč, sem jo pospremila domov in sedla na kavč. In jo prosila za kozarec vode.

»Saj ni treba, da drugi vejo, razen če me misliš prijavit.«

In potem za skodelico čaja.

»Vse sem načrtovala, vse do zadnje podrobnosti.«

In nazadnje še za skodelico kave.

»Dennisa in Tommyja sem ubila zaradi sestre.«

Pojedli sva sendvič. Poslušali klavirski koncert. Pričakovala je, da ji bom verjela.

»Jasno, da mi moraš verjet!«

»In koga si najprej ubila?«

»Dennisa Castilla, čeprav je minilo kar nekaj časa, da so ljudje izvedeli za njegovo smrt.«

Nisem se mogla več zadrževati. Planila sem v nenadzorovan smeh.

»Samo malo potrpi, pa ti vse povem. O vsaki malenkosti in vsaki osebi.«

»Kako da ne. In potem še pričakuješ, da ti bom vse to verjela, ne?«

 

***

 

Kraj, kjer so se dobivali Bonellovi, se je imenoval Luknja. Če se ji je kdorkoli približal brez njihovega dovoljenja, je iskal težave. Bonellovi so bili velika družina. Bonell starejši je bil stara duša. Čeprav jih je imel že krepko čez osemdeset, je še vedno zmogel sam naokoli. Imel je deset otrok, same fante, razen Bessie, ki je škilila na levo oko, ubožica. Vse je oddal v zakon in vsi so se veselo namnožili, vsak je imel štiri ali pet otrok. In tudi vnuki so bili vsi fantje, razen Marion, ki je zgorela v avtu, ki so ga našli pri utrdbi St. Elmo. In to je bil novi primer, ki se je znašel na pisalni mizi Dennisa Castilla.

Pogreba v cerkvi sv. Avguština se je udeležila polovica prebivalcev Valette. Napolnili so jo do zadnjega kotička. Četudi si Bonellove sovražil, je bilo bolje, da tega nisi pokazal, sicer so ti prerezali avtomobilsko gumo, po vhodnih vratih zlili vedro barve oziroma storili kaj podobnega. Naš inšpektor ni mogel v cerkev, da bi se bolje razgledal, zato je moral čakati zunaj na pločniku. Slišati ni bilo ničesar drugega razen jokanja in stokanja pokojničine matere (žene najmlajšega sina Ġużija), tete Bessie in none Krispine. Povedati je treba tudi, da so bili Bonellovi v zelo dobrih odnosih z družino Cuffaro iz Palerma. Pri njih so kupovali oblačila, jih uvozili in nato naložili na barke za Libijo, Egipt in Tunizijo. Pogosto so potovali na Sicilijo. Tudi Cuffarovi so redno prihajali na Malto. Obe družini sta bili nedvomno bogati in vplivni. Če si ju razjaril, si iskal težave in se ti ni dobro pisalo.

Castillo je moral streti trd oreh. Umor Bonellove edine vnukinje je bil drzna poteza. Kdorkoli ga je zakrivil, bi moral vedeti, da bo igro najverjetneje izgubil. Castillo v rokah ni imel vseh kart in je bil skoraj prepričan, da bo najverjetneje izgubil tudi sam. Kljub temu si je želel izvedeti, kdo je zločin zagrešil, še preden bi morilca našli Bonellovi in ga raztrgali na koščke, skupaj z njegovimi ženo, otroki, nečaki in nečakinjami – in celo njegovima psom in mačkom, če bi ju slučajno imel.

Abela, Vella in Pecorella so stopili na drugo stran ceste. Vsi so imeli v rokah blokec in svinčnik. Inšpektor jim je dal jasna navodila. Zapisati so si morali podrobnosti o vsakomer, ki je bil videti sumljiv.

Maša je trajala dlje kot uro. Končno so se ljudje le začeli razlivati iz cerkve, da bi napravili prostor krsti. Tisti hip, ko je Castillo zagledal krsto male Marion, ki so jo na ramenih nosili njen oče in starejši bratje, se mu je želodec skrčil od besa in žalosti, ki ju je komaj še obvladal. Ni pravično, je pomislil, da se je moral ta otrok odkupiti za vse drugo. Nikakor ni pravično, nikakor ne. Seveda je bil za njeno smrt odgovoren njen morilec, a še večjo odgovornost je nosila njena družina, deklica sama pa ni bila nič kriva.

»Ste kaj zavohal, inšpektor?« ga je vprašal Vella.

»Ne. Nič. Vi trije ostanite tu in naredite, kar sem vam naročil. Malce se bom sprehodil.« In se je odpravil. S sklonjeno glavo in roko, stisnjeno v pest, je stopal proti kavarni Perfection ter se zibal sem in tja. Nikogar ni pozdravil; čenčanja ni maral. Spomnil se je očetove krste in cerkve, ki je bila napol prazna. Od takrat je minilo že precej časa, zato je marsikatero podrobnost že pozabil. Pomislil je tudi na mamin pogreb, na katerem je bilo malce več ljudi kot na očetovem, in spomnil se je, kako je pomagal nositi krsto. Mama je proti koncu precej shujšala in je ni bilo težko odnesti iz cerkve. Z Marion ni nič drugače, je pomislil. Krsta ni bila velika.

Vstopil je v kavarno in si naročil tri pastizze¹ in kavo. Iz žepa je izvlekel blokec in obrnil nekaj strani. Med listanjem je njegovo pozornost pritegnila opomba, obkrožena z rdečo. »Prekleto,« je zavpil, zaradi česar je gost zraven njega poskočil. Bil je Moirin rojstni dan. Zvečer naj bi jo povabil na večerjo, pred tem bi moral še po sicilijansko torto k Rubinu na Stari pekarski ulici. A kaj, ko ji še ni kupil darila. Bolje, da najprej skoči v Azzopardijevo draguljarno, s tamkajšnjimi nakupi je bil vedno zadovoljen. Pogoltnil je kavo in odhitel naprej. Na poti v draguljarno pa je k njemu pritekla punčka. Zgrabila ga je za rokav, se zasmejala in stekla proč. »Oj,« je zaklical za njo, »kaj se pa greš?«

»Ulovi me, inšpektor!« se ni dala deklica.

»Kaj?«

Tekla je naprej in se ozirala čez ramo; stopil je hitreje, da bi jo ujel. Dojel je, da pred njim ne beži, marveč ga čaka, da ga povede naprej. Spustila sta se proti Ulici sv. Dominika. Tam je zavila desno in izginila. Castillo se je zadihano spraševal: »Na zdaj, kam je šla?« Še preden si je vprašanje zašepetal do konca, je zaslišal: »Psst.« Zasukal je glavo, a ni videl nikogar.

»Sem gor!« Dvignil je pogled in jo zagledal. »Pridi not,« mu je rekla, »in zapri vrata.«

Castillo se je ozrl, da bi se prepričal, da ga nihče ne vidi, potisnil vrata in vstopil. Takoj ko jih je zaprl, je na drugi strani ulice Ċettina nekoliko razmaknila oknice in se umaknila v hišo. Toda tega ni nihče opazil.

Inšpektor se je vzpenjal po temnem, ozkem stopnišču. Na prvem podestu je opazil priprta vrata in jih nežno odrinil. »Lahko vstopim?« je zaklical.

»Govori potiho in pazi, da te nihče ne vidi, ko boš šel. Saj te ni nihče videl, ko si vstopil, ne?« ga je vprašala deklica, nekoliko starejša od punčke, ki ga je privedla v hišo.

»Mislim, da ne. Zakaj si me spravila sem?«

»Ker morava govorit s tabo.«

»Nista mogli prit na policijsko postajo?«

»Ne, ker bi potem vsi vedeli.«

»Kaj se je zgodilo?«

»To, gospod inšpektor, je moja mlajša sestra. Bila je zelo dobra prijateljica z Marion.«

»Bonellovo deklico?«

»Ja, gospod. Spravili sva te sem, ker veva, kdo jo je ubil.«

»Ne govori neumnosti. Šinjorini, to je veliko bolj zapletena reč, kot si predstavljata. Imata kak dokaz?«

»Ne.«

»No, vidita. To res ni hec.«

»Prisežem, gospod,« je bruhnilo iz mlajše.

»Kako ti je ime?«

»Petra.«

»Petra, ħanini, saj veš, da je laganje pod prisego kaznivo dejanje, ne?«

»Kaj?«

»Nima veze, pozabi. Kar povej mi, kar veš.«

»Ja, ma najprej rabiva tvojo pomoč,« mu je takoj odvrnila.

»Aha, že razumem. To je izsiljevanje. Vesta, za te igrice nimam časa. Kje je vajina mama?«

»Na pogrebu.«

»In oče?«

»Ni ga tu.«

»A ne bi morali biti v šoli?«

»Doma pomagava.«

»Prav. Kaj bi radi od mene?«

»Pomagaj nama najti Xandruja.«

»In kdo je Xandru?«

»Najin starejši brat, gospod. Delal je za Bonellove. Šel je delat na Sicilijo in se ni nikoli vrnil.«

»Sta to prijavili?«

»Prijavili?«

»Ja, policiji.«

»Ne, ker potem –«

»To je treba prijavit. Brez prijave ne moremo nič.«

»Tega pa ne bi vedeli, gospod. Veva samo, da je šel in –«

»Kdaj?«

»Pred mesecem dni.«

»Koliko časa naj ga ne bi bilo?«

»Nekaj dni.«

»In kaj je počel za Bonellove?«

»Bil je v prodaji, gospod. Naročili so mu, naj se z nekom dobi. Nekaj bi mu moral nest. In nekaj prinest nazaj. Ne bi smelo dolgo trajat. A se še ni vrnil.«

»In potem?«

»Mama je šla povprašat. Rekli so ji, da se kmalu vrne.«

»Mogoče se pa res.«

»Ma je že mesec mimo.«

»Kaj pa Marion?«

»Bila je moja prijateljica in je vedela za mojega brata.«

»Ti je kaj povedala?«

»Najprej morava vedet, če nama boš pomagal najt brata.«

»Pa že, pa že. Pomagal vama bom. Častna beseda. Inšpektorska.«

In prav v tistem trenutku se je zaslišal mamin glas. »Evo me. Petra! Sandra! Ko bi jih videli, kako so jokali, ta banda pokvarjena. Krokodilje solze, same krokodilje solze. Petra!«

Sezula si je čevlje z visoko peto, ne da bi vedela, da je v kuhinji inšpektor. Ko je vstopila in za kuhinjsko mizo zagledala hčerki z velikim moškim v uniformi, jo je pretreslo do kosti.

 

¹»Pastizz« je tradicionalno malteško slano pecivo, polnjeno bodisi s skuto bodisi z grahom.