Je to res vse, kar zmoremo?

Branje je moja strast. Še dobro, ker ga prakticiram tako poklicno kot zasebno, kar pomeni, da med besedami, vrsticami, stranmi in knjigami praktično preživljam dneve, mesece in leta. Težko opišem, kaj vse mi je branje dalo. Še najboljši približek je verjetno ta, da mi omogoča, da sem hkrati bliže sebi in drugim, da neti mojo domišljijo in me spodbuja k raziskovanju in razumevanju kompleksnega sveta, v katerem živim. Bralka sem, ker so moji starši bralci, ker sem od malega rasla med knjigami: ob knjigah iz domače knjižnice, ob pripovedovanju zgodb, glasnem branju tudi tedaj, ko sem sama že znala brati. Moja mama in oče sta posegala po knjigah, pogosto smo skupaj tiho prebirali vsak svojo knjigo. Babica po mamini strani nama je z bratom pogosto glasno brala, dedek je bil strasten kupec knjig. Ko sem začela tudi sama sukati pero, mi je z nasveti pomagala teta, mamina sestra. Stari starši po očetovi strani so bili bralci, prav tako njegova sestra in brat. Skratka, odraščala sem v družini, kjer je bilo branje pomemben del preživljanja (prostega) časa, skupaj z glasbo in umetnostjo.

Ta zapis sem namerno začela bolj osebno. Ker me je, to so mi potrdile tudi številne raziskave, v prvi vrsti moja pozitivna osebna izkušnja opremila s pogumom in radovednostjo, da se branja nisem prestrašila niti tedaj, ko je postalo zahtevna kognitivna operacija, ko je izzivalo moj razum. In to v resnici počne še danes. Moj užitek v branju je zato dvojen, emocionalen in racionalen. Zato so med mojimi najljubšimi predavanji ravno tista pri predmetu iz uvoda v literarno interpretacijo, ko (večinoma) študentkam skušam pokazati različne plasti besedila. Vedno znova me namreč fascinira, kako vešče je literatura zmožna uporabljati različna orodja, ki ji jih ponujajo jezik, literarni liki, prostor in čas ter perspektive v besedilu.

Zavedam se, da vsi niso imeli tega privilegija, da ga še vedno nimajo, kljub temu da je bralna pismenost osnova vseh pismenosti, da gre pri njej, kot jo opredeljuje raziskava PISA, za »razumevanje, uporabo, razmišljanje o napisanem besedilu ter zavzetost ob branju le-tega, in da bralcu oz. bralki omogoča doseganje postavljenih ciljev, razvijanje lastnega znanja in potencialov ter sodelovanje v družbi«. Zato vse družbe spodbujajo in merijo bralno pismenost, vsaka razglasitev rezultatov raziskav o branju pa pri nas praviloma dvigne precej prahu: komentirajo jih mediji, strokovnjaki, institucije. In to je večinoma vse. Odnos do branja v naši družbi namreč ostaja izrazito protisloven. Po eni strani velja branje za eno temeljnih kompetenc, zato mu precej pozornosti namenjajo različni družbeni sistemi, predvsem tako, da stalno poudarjajo njegov pomen. Kar je Oskar, glavni lik mladinskega besedila Prodam mamo (Malinc, 2014) katalonsko-španske avtorice Care Santos, duhovito ubesedil takole: »[Moja mama] je obsedena s tem, da morajo vsi brati (še posebej jaz). To se mi ne zdi normalno, kajti očka je direktor banke, pa mi ne govori cel dan, da moram varčevati.« Po drugi strani pa je koristi branja treba vedno znova dokazovati, kot sta med drugim storila Miha Kovač (»10 razlogov, zakaj brati« v knjigi Berem, da se poberem (Mladinska knjiga, 2020)) in ameriška univerzitetna profesorica literature Rita Felski v svoji knjigi Uses of Literature (Blackwell Publishing, 2008), v kateri se je spraševala, zakaj sploh brati. Ali kot je španska motivatorka za branje Montserrat Sarto že pred leti zapisala v priročniku, ki ga v slovenskem prevodu najdete pod naslovom Strategije motiviranja za branje : z izkušnjami slovenskih motivatork in motivatorjev (Malinc, 2015): »Zdi se, da odnos do branja predvsem odraža pomen, ki ga branju pripisujemo v družbi, ki na splošno živi ›tako veselo‹ brez branja in ne da bi znala ceniti njegov pomen.«

So kritiziranje, zgražanje nad mladimi, izobraževanjem in družbo nasploh, udarni naslovi, bombastične in apokaliptične novice, hitre analize, s katerimi so običajno pospremljeni rezultati bralnih raziskav, res vse, kar kot družba zmoremo? Res ne znamo zasnovati učinkovitih sistemskih ukrepov, ki bodo upoštevali kognitivne in emocionalne vidike branja in pomagali prebivalcem Slovenije, tako mladim kot odraslim, da bodo v branju našli tolikšen užitek, zadovoljstvo in zadoščenje, da jih bo to trajno zavezalo branju?

Verjetno se sistemski ukrepi vseeno pripravljajo, pa javnost (tudi nestrokovna) z njimi še ni seznanjena. Želela bi si, da ti ne bi pomenili zgolj dodatnega poučevanja branja, kajti, kot je zapisala Montserrat Sarto, »če bi poučevanje zadoščalo, bi generacije, ki so doslej končale šolanje, že dosegle bralno zmožnost, in tako bi bili že otroci, pozneje pa tudi odrasli, avtonomni bralci. Družbena resničnost kaže, da ni tako: odrasli – in mednje lahko prištejemo tudi mnoge učiteljice in učitelje – niso bralci. Težko sežejo do globin literarnih besedil, ne razumejo vsebine članka in celo ne navodil za zdravila. To kaže, da poučevanje ne zadošča. Treba je aktivirati druge elemente, ki jih dosežemo le, če vplivamo na motivacijo in otroke vzgojimo tako, da bodo literaturo in vse, kar je zapisanega, odkrivali, pri tem pa prebrano ponotranjili z namenom prevetritve obstoječih bralskih shem.« Zato bi v tem kratkem zapisu rada nakazala razmislek o vsebinah, o katerih razmišljam že dlje, k pisanju pa so me spodbudili nekateri dogodki, ki sem jih spremljala v zadnjem času in ki kažejo, kaj vse bi trenutno morali vsebovati sistemski ukrepi, temelječi na strokovnem in širšem družbenem premisleku o branju. Ki bi ga opravljali vsakih pet let, pri tem pa spremljali rezultate in vključevali nove izzive. Ker če je v tem svetu kaj gotovo, je gotovo to, da se izjemno hitro spreminja, zato morajo ukrepi analizirati podatke za nazaj, vključevati trenutne izzive in jih smiselno uporabljati z mislijo na prihodnost.

Kje sama trenutno vidim največje izzive? Za njihovo ilustracijo bom uporabila nekaj dogodkov, ki so se v zadnjih nekaj mesecih ujeli v moje misli. Prvi so povezani s Slovenskim knjižnim sejmom, kjer je bilo na Založniški akademiji mogoče prisluhniti Emanuelu Castanu, ki je z vidika kognitivne znanosti govoril o pomenu branja zahtevnejših leposlovnih besedil za razumevanje sveta in razvoj empatije, s tem pa potrdil moje zavedanje in izkušnje. Za širšo družbeno debato o branju je bil zagotovo zanimiv tudi Manifest iz Rige, ki ga je predstavila Maija Treile, ena njegovih soavtoric iz Nacionalne knjižnice Latvije. Manifest branje razume kot vprašanje nacionalne varnosti in dostojnega življenja, branje in knjižna kultura pa sta temelj nacionalne rasti in razvoja tudi zato, ker poudarjata pravico do branja v maternem jeziku. O obeh predavateljih in vsebini njunih prispevkov so poročali tudi osrednji mediji, a zame je bila največje presenečenje rubrika, namenjena knjižnemu sejmu v Glasu gospodarstva, glasilu Gospodarske zbornice Slovenije, ki se je, kot sem preverila v arhivu revije, tokrat pojavila prvič. Knjižni sejem je bil doslej sicer dvakrat deležen poročanja, a ne tako obširno kot ob zadnjem, ko so tako sejmu kot branju namenili kar štiri strani. Še večje presenečenje je prinesla otvoritev sejma, ko je generalna direktorica GZS Vesna Nahtigal bralno pismenost označila za »temelj, na katerem stojijo skoraj vse druge kompetence, od sposobnosti presojanja informacij do inovativnega podjetništva. Če želimo imeti gospodarstvo, ki zaupa v znanje, moramo imeti skupnost, ki bere. Zato je skrb za bralno kulturo dolgoročna naložba, ne strošek.«

Takšne besede sem od gospodarskega združenja slišala prvič. Pomembne se mi zdijo, ker v Sloveniji kar nekako pozabljamo, da raziskavo PISA vodi OECD, ker so bralna, naravoslovna, matematična, digitalna pismenost v interesu tržnega gospodarstva, da se je ne nazadnje šolski sistem, kot poudarja Philippe Ariès, v resnici razvijal vzporedno s kapitalizmom in da zrcali njegovo potrebo po izobraženi delovni sili. To poudarjam, ker imam pogosto občutek, da so prizadevanja za boljšo bralno pismenost v Sloveniji največkrat razumljena kot domena ozkega kroga učiteljic in učiteljev, najpogosteje slovenistk in slovenistov. Hkrati pa je znano, da ozek segment družbe, četudi so to učiteljice in učitelji, ki delajo s celimi generacijami otrok in torej niso brez vsakršnega vpliva na družbo, težko izpelje tako korenite spremembe, ki bi jih kot družba potrebovali. Premalo poudarjamo, da je dobra bralna zmožnost v interesu celotne družbe in da si morajo zanjo usklajeno prizadevati različni družbeni sistemi.

Tudi naslednji dogodek, ki kaže slovenske izzive z bralno pismenostjo, je potekal v okviru Knjižnega sejma in Založniške akademije. To je bila okrogla miza o dostopnosti kakovostnih in novejših knjig v šolskih knjižnicah, na kateri so predstavniki civilne družbe (Bralnega društva, Bralne značke, Društva slovenskih pisateljev, Združenja bibliotekarskih društev Slovenije, Društva založnikov, Javne agencije za knjigo, Zbornice založnikov), ki se v Sloveniji že leta ukvarjajo z branjem in imajo zato tudi vpogled v trenutno stanje na terenu, predstavili podatke in argumente za boljšo dostopnost knjig v šolskih knjižnicah, te pa strnili v poziv, ki so ga poslali na naslove odločevalcev. Na težave z dostopnostjo knjig že vrsto let opozarja Slavko Pregl, nazadnje tudi v zapisu, ki je bil pred sejmom objavljen v Dnevniku. V njem je zelo nazorno ponazoril problem, o katerem je bilo govora tudi na okrogli mizi: šolske knjižnice bi morale po Pravilniku o pogojih za izvajanje knjižnične javne službe vsako leto svoje knjižne zbirke dopolnjevati z najmanj eno knjigo na učenca letno. Po podatkih Bralne značke, pridobljenih z anketiranjem šolskih knjižničark in knjižničarjev, ki so dostopni na njihovi spletni strani (zavihek Statistična analiza), so šolske knjižnice v letu 2013/2014 kupile 0,49 knjige na učenca, leta 2023/2024 pa le še 0,37. Po podatkih NUK iz oktobra 2023, ki so dostopni na spletnem portalu BibSiSt, v interaktivni grafiki pa v obliki zemljevida o gradnji knjižničnih zbirk na spletni strani Združenja bibliotekarskih društev Slovenije (zavihek Šolske knjižnice), so knjižnice tega leta porabile 10,26 evrov na učenca oziroma učenko, kar pritrjuje podatkom, ki jih s svojim anketiranjem pridobiva Bralna značka. Kaj to pomeni? Številne šolske knjižnice »ne morejo svojim učencem zagotoviti sodobnih, kakovostnih in vsebinsko raznolikih knjig, ki bi jih pritegnile k branju«, beremo v pozivu k zagotavljanju namenskih sredstev za kakovostne knjige v šolskih knjižnicah. Svojim učenkam in učencem so prisiljene ponujati tudi starejše knjižne naslove, marsikdaj tiste, ki so jih prebirali že njihovi starši in ki seveda ne morejo nagovoriti mladih bralk in bralcev, še zlasti ne v tekmi, ki jo knjiga bije z zasloni in drugimi dejavnostmi, ob katerih ostaja za branje vse manj časa.

Naj dopišem, da so šolske knjižnice za številne otroke edina priložnost za stik s knjigo in raznolikostjo knjižne produkcije v slovenščini, zato so na mestu besede argentinske avtorice mladinske književnosti in ene od ustanovnih članic argentinskega združenja za mladinsko književnost: »Dejavnost bralca je v njegovem aktu iskanja. Bralec je vedno tisti, ki išče. Zato je knjižnica za bralca najpomembnejši izum. Knjižnica je – če navedem Borgesa – najpomembnejši izum, ker je v resnici blodnjak, kjer obstaja neskončno število možnih poti in vsak bralec si poišče svojo.«

Že dolgo pa premišljujem o presenečenju, ki so nam ga na kongresu založnikov septembra 2025 pripravile študentke komunikologije skupaj z JAK, ko so predstavile svojo bralno raziskavo med mladimi in predloge za izboljšanje podobe branja med njimi. Mojo pozornost je pritegnila predvsem tipologija anketirancev, ki so jih opredelile kot bralce (bralne gurmane in socialne bralce), semi-bralce (poletni bralci, spontani bralci in novopečeni bralci) in nebralce (zasedeni nebralci, travmatizirani bralci in požigalci knjig), najbolj pa me je zanimalo, kaj o branju menijo nebralci: »Zamerilo se mi je tudi prisilno branje v osnovni in srednji šoli, saj me tiste knjige sploh niso zanimale« (travmatizirani bralci) in »Ma ni ga dnarja, da js uzamem knjigo u roke« (požigalci knjig) sta le dva od njihovih odgovorov. Zanimiva je bila tudi analiza, ki so jo opravile snovalke ankete: mladi mislijo, da si je za branje treba vzeti veliko časa; branje je tudi zelo naporno opravilo in nekaj togega in omejujočega. Naučeni so, da je branje kompleksno in zahtevno. Po napornem dnevu si želijo nekaj lahkega in čas zase. Mladi branje še vedno povezujejo s šolskim sistemom in »dolgočasno«, vsiljeno literaturo. Pogosto ga dojemajo kot nekaj težkega, kot dejavnost, ki je zavezana pravilom: določenemu času, »pravemu« načinu branja, »pravim« knjigam in celo določenemu prostoru, kjer naj bi se bralo. V nadaljevanju svojega prispevka so se študentke posvetile razbijanju tega mita o branju. Kaj mislite, kaj so predlagale?

Točno tako. In natanko s tem sem začela svoj prispevek.

Uvodnik je bil prvič objavljen v Literaturi 415-416.