Dati priložnost svojim notranjim osmim potnikom

Ko pokukamo v Poskusne svetove Tatjane Plevnik (LUD Literatura, 2025), nas pričaka presenetljivo bogata paleta literarnih krajin in čustvenih tonov – od grozljivke do pravljice, od znanstvene fantastike do hudomušnih metafor, vse pa po svoje razkrivajo izkušnjo izgube in žalovanja na najrazličnejše načine. Zgodbe kljub trpki temi presevajo humor, (samo)ironija in iskrivost, ki se zdijo temeljne poteze avtoričinega pisanja. Tatjana Plevnik (1951) je pisateljica, pedagoginja in mentorica ustvarjalnega pisanja, ki živi in ustvarja v Ljubljani. S pisanjem kratkih zgodb se je začela intenzivneje ukvarjati po upokojitvi leta 2014 in se hitro uveljavila na literarni sceni: njene zgodbe so objavljene v številnih revijah, elektronskih medijih in zbornikih, leta 2023 pa je prejela nagrado Arsova lastovka. Istega leta je izšel njen prvenec z naslovom Vabe (Litera, 2023), Poskusni svetovi pa so njena druga zbirka kratkih zgodb. Ob izidu nove knjige sva se z avtorico pogovarjali o tem, kako se skozi različne literarne forme prepleta osebno in domišljijsko, ali se meje med fikcijo, avtofikcijo in avtobiografijo lahko zabrisujejo, ter o tem, kako se lahko skozi literaturo iz izkušnje izgube rodi nova svetloba.

Nova zbirka kratkih zgodb z naslovom Poskusni svetovi je, kot ste zaupali Marku Golji v oddaji Izšlo je, nastala ob izkušnji smrti vašega moža. Kako ste doživljali izid knjige, ki je zrasla iz tako osebnega in prelomnega življenjskega trenutka?

Izid Poskusnih svetov sem doživljala s še bolj mešanimi občutki kot pri prvi knjigi Vabe. Čutila sem olajšanje in nekaj ponosa, obenem pa otožnost, saj sem izgubila vse tiste »prostore«, v katerih sem se pred tem družila s svojim umrlim partnerjem. Potem ko je knjiga prišla na police, je postalo slovo od teme, ki sem jo živela, medtem ko sem jo pisala, dokončno. Knjiga je zdaj prodajno blago in to me navdaja z nelagodjem. Najbrž je normalno, da se po koncu dela pojavijo praznina in dvomi. Nekaj, v kar sem vložila toliko čustev, je zdaj dostopno kritikam in odzivom bralcev. Bodo razumeli? Bodo sprejeli moje načine pripovedovanja o žalovanju? Po eni strani sem se spraševala, ali bom sploh dobila kakšen odmev. Drugi del mene še kar čuti neugodje zaradi izpostavljenosti, zato si želi, da bi bila knjiga karseda neopazna. Tu je še občutek krivde zaradi razgaljanja osebne drame v javnosti. Serija selfijev, čisti narcizem, bi rekla Olga Tokarczuk. Drama ega. Izpoved, ki je kot predstava, njeno naravno prizorišče pa ni spovednica, temveč oder. Na tej točki se sama ne znam dobro braniti, zato naj to stori Shakespeare: »Dajte žalosti besedo, žalosti, ki šepeta preobremenjenemu srcu in mu ukazuje, naj se zlomi.«

Kje vidite mejo med fikcijo, avtofikcijo in avtobiografskim pisanjem? Se vam zdijo ti načini pisanja ločeni ali tudi medsebojno prepleteni?

Avtobiografsko pisanje kot polliterarni žanr, ki ni zgolj suhoparno naštevanje dejstev, ne more biti popolnoma ločeno od fikcije. Skoraj prepričana sem, da »čisti« avtobiografski žanr ne obstaja. Naša življenja niso »programirana«, niso uokvirjena z določeno žanrsko obliko estetike in zgodovinsko natančnostjo spomina, da bi si lahko napisali verodostojno in »do pike natančno« avtobiografijo. Vedno gre za spoj »resničnega« in »izmišljenega«. Spominjanje je razpršeno na delčke, nagnjeno k samoprevari, tako da zvesta rekonstrukcija konkretnega doživetja ni možna, resničnostno pa je nepreverljiva. Tudi takrat, ko mislimo, da vemo, kaj je resnično, saj naj bi bilo dokazljivo z dejstvi, je to le naše subjektivno dojemanje stvarnosti, ki bi jo neka druga soudeležena oseba opisala povsem drugače. Vprašanje je tudi, ali pišemo o resnični ali želeni subjektivnosti in kaj vse zamolčimo zaradi kulturnih in družbenih konvencij. Takoj ko se lotimo pisanja o sebi, si začnemo tudi malo izmišljevati. Podobo, s katero se bomo predstavili bralstvu, začnemo konstruirati po pričakovanem in zaželenem modelu.

Se je sploh kdo pripravljen pokazati v javnosti gol, v svoji neretuširani različici? V svojih poskusnih zgodbah prepletam resnične izkušnje in izmišljene elemente, prepletanje ni prikrito, ampak eksplicitno. Zgodba je čustveno oziroma tematsko blizu resnični, ne pa tudi dejansko. Bralcem je približno jasno, kdaj pripovedujem o resničnih občutkih in čustvih, kaj je izmišljeno in katera dejstva ne ustrezajo resničnosti, ker sem jih prilagodila žanrskim tropom. Tak način mi je omogočal več svobode pri pisanju. Prikrojevanje okoliščin v zgodbah mi je pomagalo, da sem se distancirala od resničnosti, jo predelala in sprejela. Po drugi strani pa so obdelava, celo maskiranje in potvarjanje, če hočete, tudi sicer neizogibni manevri v procesu nastajanja knjige. Pri pisanju za objavo namreč delujejo številni filtri, od logike ustvarjalnega procesa, svojstvene avtorici, do diktata strukturnih pravil pisanja, estetskih meril, prišepetavanja kolegialnih bralcev, namišljenih bralk in kritikov, popravkov lektorjev in predlogov urednic. Številni vplivi učinkujejo tudi na resnicoljubnost pripovedovanja.

V tem smislu je tudi fikcija »čista« le pogojno, saj avtor vedno črpa iz lastnih izkušenj, zavestno ali nezavedno. Vsako izmišljeno besedilo tako ali drugače posnema stvarnost. Vampirji na primer govorijo v izbornem jeziku avtorice, motivacije ščurkastih vesoljskih bitij so sorodne človeškim in podobno. Avtorji svojih vrednot in nazorskega prepričanja ne zmorejo popolnoma izključiti niti pri pisanju pravljic. Tako vsak avtor fikcije govori o sebi, tudi ko govori o drugih ali izmišljenih osebah. Elemente avtobiografske zvrsti bi potemtakem lahko razpotegnili čez vsa literarna dela. Definicije in meje so opredeljene zgolj orientacijsko.

Morda je avtobiografskost prej način branja kot pisanja. Kot bralke iščemo v besedilih sorodnost z lastnimi izkušnjami. Kar je avtor napisal o sebi, poskušamo interpretirati v luči svojega izkustva. V avtorjevem pripovedovanju lahko »prepoznamo« literarne dragulje, pa tudi samopromocijo, prikrivanje, pretiravanje, svetniško povzdignjenost, skratka nekaj, kar sploh ni bilo njegov namen. In si rečemo: Takole pa jaz o sebi ne bi nikoli pisala. Kdo naj si torej lasti avtobiografske prvine?

Kako te meje doživljate v lastnem pisanju?

Prepletanje avtobiografskega in izmišljenega se mi zdi tako naravno, da zlahka prestopam meje. Jaz, ki pišem, in moj drugi jaz, o katerem pripovedujem, sva v dobrih odnosih. Znava se približati drug drugemu, čeprav zavestno ohranjava tisto distanco, ki je potrebna med zapisovalko in protagonistko. Bralcu lahko povem o sebi veliko ali pa le tisto, kar se ujema z načinom pripovedovanja. Med pisanjem se zavedam tudi tega, da pripovedujem bralcem. Najprej sebi kot bralki, nato še drugim. Namišljene meje lahko v nekem trenutku odmislim, ko pa berem za seboj in popravljam, jih znova prikličem.

Zgodbe razpirajo široko paleto čustev ob izgubi. Vas je pri pisanju bolj zanimal proces žalovanja ali vprašanje, kako živeti dalje?

Iskren odgovor je, da je bil refleks preživetja velika spodbuda. Občutek izgube po smrti partnerja je sprožil v meni močno potrebo, da bi ublažila bolečino, da bi ustvarila prostore, v katere se lahko zatečem, da si v njih opomorem. Morala sem najti načine, ki bi me obvarovali pred neprijetno resničnostjo. Morala sem izpisati stanje, v katerem sem se znašla. Oblike pripovedovanja o čustvih, ki v prvi plan ne bi postavljale užaloščene vdove in ne bi zvenele samopomilovalno, sem našla v žanrih. Navsezadnje so žanri namenjeni prav temu, da tolažijo. Trenutke žalovanja, ki bi sicer ostali raztreseni ali pozabljeni v času, sem poskušala povezati v zgodbe in skoznje nekako pobegniti. Naj si izposodim Joycea: Če sem hotela preživeti prve mesece po moževi smrti, sem si morala »izmisliti nekaj, kar se mi je zares zgodilo, ali bi se lahko zgodilo«. Ne bi znala drugače umiriti žalovanja kot s pomočjo izmišljije. Pisanje o izmišljenih resničnostih mi je omogočilo gledati na smrt iz drugačnih zornih kotov, pomagalo mi je izčustvovati se in obenem ohraniti spomine, ki s smrtjo sicer izginejo v pozabo. Kaj pa je smrt drugega kot izguba vseh spominov? Smrt nas ne plaši zato, ker se bojimo, kaj bo, ko bomo umrli, ampak zato, ker bodo vsi naši spomini izgubljeni. Mark Twain je rekel, da je bil mrtev milijarde let, preden se je rodil, in mu ni bilo nič hudega, tako kot mu tudi po smrti ne bo. Umrli pa na neki način še živi, dokler ga ohranimo v spominu, v zgodbah, v knjigi.

V vašem pisanju se pogosto pojavljajo starejše ženske, a predstavljene kot vitalne, željne, pustolovske. Kako nam lahko tematizacija starejše ženske onkraj tipizacije in stereotipov odpira drugačen pogled na življenjsko izkušnjo, teme, motive in vprašanja, ki jih leposlovje odpira že od nekdaj?

Zdi se mi, da je splošna predstava glede starejših žensk skrajno poenostavljena. Smo bodisi prijazne, malo senilne babice bodisi kirurško in kozmetično urejena bitja, ki se »graciozno starajo«, medtem ko se »ukvarjajo z družbeno koristnimi rečmi«. V resnici nas je večina raznolikih in zanimivih ljudi. Stereotipi so del našega življenja, precej več jih je v odnosu do starajočih se žensk kot moških. V literaturi pa je najlepše to, da stereotipe lahko razkrinkavamo. Pokažemo, da živimo starejše ženske v vseh odtenkih človeških lastnosti, naša življenja so polna izkušenj in dosežkov in kljubujemo pričakovanjem o tem, kaj vse je mogoče in spodobno po štiriinšestdesetem. Lahko smo čudaške, pametne, pogumne, ustvarjalne, spogledljive, neodvisne idealistke, kot so moški. Nič ni narobe, če smo igrive, sentimentalne, trmaste in ambiciozne. Prav tako znamo biti vzkipljive, uporniške, prepirljive, žaljive. Včasih imamo smolo, drugič srečo. Zgodi se, da nekoga rešimo pred pogubo, drugega pa spodkopljemo. Vse to smo in še mnogo več, vsaka na svoj način. In nobena od nas ni bila ustvarjena iz moškega rebra.

Zavedam se, da v zadnjem času konservativna miselnost vse bolj preveva tudi mlajše generacije in jih poskuša vrniti v stare okvire moškega paternalizma, zlasti s pomočjo identitetnih nasprotij med spoloma. Zato se mi zdi toliko bolj nujno v literaturi tematizirati vprašanja spolov in starosti, izključenosti, odločanja o rojstvu in smrti, nasilja, neplačanega dela itd. Neenakosti bodo vedno obstajale, ker (dokler) človeštvo deluje po hierarhični logiki, vendar se moramo spopadati z njimi, govoriti o njih, pisati o njih, sporočati bralstvu, da je zavzemanje za »prave stvari« vseživljenjsko početje, ki je – v nasprotju z malodušjem – vznemirljivo, produktivno in izpolnjujoče. Če si česa želim čez nekaj let, si želim tega, da bi se na sejmu knjige še lahko povzpela na pisateljski oder brat svojo zgodbo, pa četudi bi me morala spremljati urednica s prenosnim defibrilatorjem v torbici. Prav nič mi ne bi bilo nerodno. Sporočilnost prizora bi bila nepresegljiva.

Kljub tematiziranju smrti, minljivosti in žalovanja se zgodbe zdijo polne vitalnosti in hudomušnosti. Od kod prihaja ta svetloba, kako jo negujete (v pisanju in v življenju)?

Če prav razumem, je svetloba, po kateri sprašujete, metafora za čustva s pozitivno valenco. Po odkrit odgovor moram iti zelo daleč nazaj v svoje otroštvo, ki sem ga preživljala pri sorodnikih, starši so me vzeli k sebi šele pri desetih letih. Že zelo zgodaj sem ponotranjila nekatere strategije čustvovanja, ki bolj kot druge pomagajo otroku (tudi starejši ženski z otrokom v sebi) preživeti. Odzivanje s humorjem namesto z jokom ali prepirljivostjo, veliko smejanja, opazovanje sebe iz perspektive pravljičnih likov, »skrivanje« med platnice pustolovskih in znanstvenofantastičnih knjig in pobegi v domišljijo … Opremljena s pozitivnimi čustvi sem bila odpornejša na tegobe brezstarševskega otroštva in bolj všečna odraslim. Radi so me imeli, kar sem bila zabavna. Brezpogojne ljubezni, ki jo starši namenjajo otrokom, ki so vedenjsko naporni, nisem mogla pričakovati. Sčasoma preidejo vaje v pozitivnem čustvovanju, utrjevane z lepimi odzivi, v ustaljen vedenjski vzorec. Sliši se tehnično in hladno premišljeno, vendar ni bilo tako. Pri iskanju mesta pod soncem je bilo veliko poskusov in zmot, krvi, potu in solz.

Vse zgodbe v zbirki preigravajo isto temo, a se z žanrskimi metamorfozami neprestano postavljajo v nove in presenetljive kontekste – kot nekakšna vaja v slogu. So zgodbe nastajale postopoma, skozi čas, ali v strnjenem obdobju? Ste že od začetka načrtovali objavo v enotni, a žanrsko raznoliki knjigi?

»Na začetku je bila samo beseda«, ničesar nisem načrtovala. Smrt svojega partnerja sem počasi »odlagala« v zgodbe, v dolgih časovnih presledkih sem jo premeščala v vedno drugačne okoliščine. Začela sem z razžalovanjem v koledarskih zapisih, nadaljevala pa s pobegi v bizarno, dramatično, fantazijsko. Zgodbe sem pisala tri leta, napisala sem jih precej več, kot jih je končalo v Poskusnih svetovih. Šele čez čas, ko sem prepoznala v tem početju neke vrste delovno terapijo, sem začela razmišljati o bralcih. Najprej sem nekaj žanrskih učinkov žalovanja natisnila v lokalni fotokopirnici za svoje bližnje. Vzorec sem pokazala mentorici žanrskega bralnega kluba Veroniki Šoster, bolj kot opravičilo, zakaj ne pišem romana, ki ga je pričakovala od mene. Hvaležna sem ji, da je v mojih žalovanjkah prepoznala potencial za knjigo. Ostalo je zgodovina, bi se reklo. Načine pripovedovanja sem nato stopnjevala v vse bolj domišljijske, tako da sem zmanjševala avtobiografski del in osrednjo temo premikala na obrobje. Uporabila sem razširjene žanre, na koncu sem si nekaj žanrov tudi izmislila: fatamorgano na primer, pa eskapado, kikiriki, permakulturno, absurdno in komercialno zgodbo.

Kot pravite, v zbirki beremo zelo različne žanrske oblike – od koledarja in spominov do vampirske, mitološke in viteške zgodbe. Katera se vam je zdela najbolj zahtevna in katera najbolj intuitivna?

Najteže mi je bilo začeti. Težko mi je bilo pisati koledarsko zgodbo. Ne bi pa znala povedati, katere od zgodb so bile zahtevnejše, ker so morale biti bolj premišljene, ustvarjene po obrtniških pravilih žanra, in katere bolj intuitivne. Med slednje bi lahko uvrstila izmišljene žanre. Pri nekaterih zgodbah sem se najprej odločila za žanr, nato pa vanj umestila delček resničnosti, vendar brez nekega podrobnega načrta. Navadno kar začnem pisati okrog nekega naključnega drobca, ki se pojavi v moji glavi. Nato se mora snov v meni nekako skompostirati, preden zraste v zgodbo. Ko me dogajanje nekam pripelje in se začnem počutiti izgubljeno, malo počakam, da se mi posveti konec, in tedaj sklenem zgodbo v celoto. Včasih pustim domišljiji še bolj prosto pot in se za celoto odločim šele v fazi zaključevanja, takrat moram veliko popravljati. Sem zelo neurejena oseba. Marsikaj napišem, ne da bi nameravala. Kaj hočem povedati, se včasih izlušči šele na koncu. Od navdiha do izdiha zgodbe je dolga pot, na kateri srečam brata Grimm, ki sta »skovala« mojo pravljico, v kateri se dogaja nekaj resničnega, literarni osebi pa nato nezanesljiva pripovedovalka ustvari neresnično srečen konec.

Ob pisanju ali izumljanju katerega žanra pa ste se najbolj zabavali?

Med pisanjem grozljivke o spreminjanju protagonistke, ki se z vsako operacijo bolj oddaljuje od svojega človeškega bistva, sem začutila, da se moram razbremeniti. Grozljivka mi ni najbolje uspela, zato je tudi ni v knjigi. Resno ortopedsko delo, kot je vstavljanje protetike na mesta mojih obrabljenih sklepov, sem spremenila v šalo in žanr poimenovala kikiriki. Tudi zadnja zgodba v knjigi z naslovom »Zadnji pomisleki« bi se mi prav lahko zgodila, in če bi se, bi se zelo verjetno po mojem vnaprej zamišljenem scenariju. Pri tej sem se kar zabavala. V nekem trenutku sem se odločila za švedsko predsmrtno pospravljanje hiše, da ne bi vsega napornega dela pustila otrokoma. Naredila sem si seznam stvari, ki se jih moram znebiti, preden umrem, kot so stari časopisi, nogavice brez para, skoraj dogorele sveče, pretečene darilne kartice, …, osebna korespondenca, zapisi na računalniku in tako naprej. Potem sem se vprašala, kaj pa, če se mi kaj zgodi, preden končam čistko. Bi imela čas premisliti, kaj puščam za seboj? Absurdno in smešno, na kakšne banalnosti lahko človek pomisli v zadnjih trenutkih. Iz zapredka predsmrtnega pospravljanja se je nato izvila zgodba.

Kaj vam je žanrsko poigravanje omogočilo, česar vam enoten slog ne bi? Zakaj je to tako ključen del te kratkoprozne zbirke?

Resničnost izgube partnerja sem poskušala dojemati kot vrsto možnih svetov, kot vesolje različnih pripovednih načinov, po katerih se lahko še vedno sprehajam s pokojnikom, nekako tako, kot bi hodila po »pripovednih gozdovih« Umberta Eca. Na domišljijske svetove, prikazane v različnih žanrih, gledam kot na drevesa, ki izraščajo iz resničnega sveta. Drevo pa je »kot prehod med zemljo in nebom«, kot bi rekel avtor Razvejenja Richard Powers (Beletrina, 2022). Žanri so različne drevesne vrste, ki so med seboj povezane, zmožne komunikacije in čustvovanja. Želim si, da bi bralke privlačile s pestrostjo, tako kot sprehod skozi gozd.

V zgodbah se ob soočenju s smrtjo, minljivostjo in žalovanjem pogosto pojavita črni humor in (samo)ironija. Kako pomembna sta vam ta dva registra pri literarni obravnavi težkih, intimnih izkušenj?

Ironija odpira veliko možnih interpretacij. V tem smislu na različne načine razveseljuje najprej mene kot bralko tega, kar napišem, nato pa, upam, tudi druge bralke. Kot avtorici mi omogoča, da se izognem patetiki, ki se v povezavi s temami smrti, izgube, samosti, staranja kar sama vsiljuje. Z ironijo poskušam povedati nekaj, kar ima več pomenov. Pri tem upam, da jih bralci ne bodo spregledali. S humorjem, ki spremlja ironijo, namigujem na to, da stvari niso enoznačne. Z ironijo se je mogoče odmakniti od sentimentalizma, opisovanja težkih čustev in vznesenega načina pripovedovanja. Mislim si, da to počnem primarno zaradi sebe, in ne zgolj zaradi bralcev. Zavedam se, da se ironija in črni humor lahko uporabljata tudi na ciničen način, kot sredstvo odmika od bistva. Kadar nočemo, da nas kaj prizadene, uporabimo črni humor, da prekinemo empatično vez s tistimi, ki trpijo (celo s seboj), zato da bi obranili neka svoja prepričanja. Humor in ironija sta mi v življenju pogosto pomagala prebroditi težke trenutke, zato ju sama povezujem predvsem s sočutjem ali so-čutenjem, o neomajnosti različnih prepričanj pa dvomim.

V več intervjujih zagovarjate pisanje zavoljo pisanja samega. Zakaj se vam zdi ta drža pomembna?

Po izobrazbi sem pedagoginja. Vse delovno obdobje sem prebila v vzgoji in izobraževanju. Strasti, s katero zagovarjam pisanje, lahko rečete tudi poklicna deformacija, vendar sem prepričana, da je več kot to. Imam priučen pogled na jezikovne in komunikacijske spretnosti, ustvarjalnost, branje in pisanje, v tem zlasti kreativno pisanje, ki so ključnega pomena za posameznika in družbo. Kako ključno pomembna so ta znanja, spretnosti in veščine, je treba vedno znova poudarjati, saj se jih premalo zavedamo. UMAR v Poročilu o razvoju 2025 ugotavlja, da »ustvarjalnost v Sloveniji ni postavljena v jedro šolanja, zato je tudi ustvarjalno mišljenje mladih med najnižjimi v EU, domišljija naših otrok je po zadnjih meritvah najnižje vrednotena med članicami EU. V Sloveniji so (bile) najbolj želene lastnosti otrok lepo vedenje, samostojnost in odgovornost, med najmanj želenimi pa domišljija. Dosežki mladih so (bili) pri ustvarjalnem mišljenju med slabšimi v EU (PISA). Slabo je bila ocenjena tudi samozavest mladih pri iskanju ustvarjalnih idej, uporabi domišljije, radovednosti, pripovedovanju izvirnih zgodb, ustvarjalnem izražanju, reševanju sporov in spoprijemanju z družbenimi izzivi. Vsak četrti odrasel Slovenec težko razume preprosta besedila.« Res je, da imamo na voljo obilje informacij, s katerim nas preplavlja internet, vendar je povezava med (pre)informiranostjo in razumevanjem prej negativna kot obratno. Razumevanja je vse manj, raven izražanja na družbenih omrežjih pa nakazuje, da je morda na vidiku izumrtje človeške komunikacije.

Zato je treba pisati, zgolj branje ni dovolj. Treba je vaditi kreativno pisanje, ker tveganja za prihodnost brez človeškega lepila naraščajo. Svojim notranjim osmim potnikom moramo dati priložnost, da se izpovejo. O sebi je treba pisati v tretji osebi zato, da lahko uvidimo, da stvari niso takšne, kot so videti na prvi pogled, če spremenimo gledišče. Pisanje je vaja v pozornosti, potrpežljivosti, disciplini, zbranosti. Pisati je treba zato, da se s svojo zgodbo koga dotaknemo in da se drugi dotakne nas, to pa je smisel vsega.

Za konec me še zanima, ali se že spogledujete s kakšnim novim žanrskim ali literarnim izzivom.

Pred leti sem se lotila žanrskega romana, potem pa sem načrte odložila, ker sem podvomila, da zmorem napisati kaj obsežnejšega, kar bi preseglo meje mojih pisateljskih zmožnosti. Nekatere drobce razmišljanja v žanrih fantastike sem potem uporabila pri zgodbah v Poskusnih svetovih. Zdaj se vračam k pisanju romana. Zamislila sem si ga kot pripovedovanje o postopnem izgubljanju človeškega in človečnosti ter novih začetkih nečesa boljšega. V prihodnosti (?) drsi človeška družba, kot jo poznamo, proti nekakšnemu koncu, vendar se življenje nadaljuje. V svetu, ki se kruši, spremljamo razpadanje skupnosti, katere člani so se prisiljeni vsak po svoje spopadati s spremembami in nevarnostmi. Biološke lastnosti ljudi in živali se spreminjajo z mutacijami, liki pa se poskušajo prilagajati novim okoliščinam. Ko ugotovijo, da se propadanja ne da zaustaviti, ampak se morajo naučiti preživeti v ne-docela-človeških razmerah, najdejo možnosti za ohranitev pomembnih človeških lastnosti: solidarnosti med seboj in z drugimi vrstami, etičnosti, smisla življenja. Na poti preživetja in upanja krmarijo po nenavadnih svetovih najprej vsak zase, dogajanje pa jih ponovno na neki drugačen način poveže, da osmislijo svoje bivanje.

Upam, da mi bo uspelo. Če namreč svoj namen izrečem javno, so možnosti, da bom načrt uresničila, večje, kot bi bile, če bi bila tiho. Mislim si, da bom morda lahko v drugačnem svetu, ki si ga bom sama izmislila, lepo živela.