V iskanju izgubljenih svetov

»Kam, ljubica?«

»Po skrivnost.«

»Zdaj je čutil globoko melanholijo, ki se je mešala z izmučenostjo: od sebe, življenja, in te popolnoma nepotrebne eskapade na kraj, ki v resnici ni več obstajal.« Občutje moškega iz zgodbe »Prvo poletje« preplavi, ko prvič v življenju zares, s telesom (nekaj ga je »zbodlo pri srcu«), dojame pomen besede nepovrnljivo. Beseda se ponovi tudi v drugih zgodbah, tako ali drugače pa se s tem občutkom srečajo vsi liki petnajstih zgodb Srebrnega dežja. Pri Huelleju čas le poredko teče linearno: podobe – kajti vedno gre za izrazito vizualna, sinestetična, plastična doživetja, ne zgolj predvajane spominske prizore – iz preteklosti ali domišljije silovito vdirajo v pripovedno sedanjost, jo prevzemajo, preoblikujejo, se z njo prekrivajo v sočasnost. Valovanje se kot pri obredni cikličnosti zmeraj izteče v izhodišče, zanimivo pa je, da ga nikoli ne preseže: kar v Huellejevih zgodbah umanjka, je prihodnost, ki je dosledno izvzeta, zamolčana, kot bi se vse, kar se je imelo zgoditi, že zgodilo, in to slabše, bolje pa itak nikoli ne bo. Bistvo tega občutja ironično zaobjame zgodba »Mesto«, v kateri potujoči menih leta 1660 zaradi prekletstva ugleda našo sodobnost. Seveda se mu zazdi ne samo grozljiva, temveč naravnost peklenska, tako da jo mora nato drug menih nujno upodobiti kot svarilo za zanamce, vendar se risbe tekom časa izgubijo in o pričevanju ne ostane ne duha ne sluha. Ta potujitveni moment, ta oddaljeni pogled na našo sedanjost, se zdi simptomatski za Huellejevo prozo, in določenim zgodbam – najočitneje »Mimezis« – pridaja občutek konservativnosti, obsedene zataknjenosti v zaziranju nazaj, ki mestoma spomni na Ducat zgodb Nabokova (prev. Polona Glavan in Breda Biščak, Mladinska knjiga, 2025). Huelle sicer ne oživlja spominov na brezskrbno življenje višjega družbenega razreda pred revolucijo oziroma vojno (vsaj ne tako pogosto): zanima ga zgodovina njegove družine, pozabljenih manjšin (Kašubi, menoniti, baltski Prusi …) in njegovega mesta. Gdansk se v Huellejevi prozi preobraža v poljsko različico peterburškega teksta oziroma uteleša tisti prostorski obrat, ki v humanistiki v ospredje postavlja posameznikovo konceptualizacijo določenega prostora. Avtorjeva mitopoetika se zrašča z mitopoetiko Gdanska, mestna zgodovina se pretaka po krvi njegove družine – in po njegovih zgodbah, v katerih Huelle predvojni Gdansk in medvojni Danzig oživlja ne le skozi like, temveč tudi prek opisovanja po (drugi) vojni uničenih pokrajin, mestnih predelov, ulic. Za »Mimezis« se na primer zdi, da je bila napisana prav z namenom oživljanja spomina na menonitsko skupnost: v zgodbi, ki se mi je v zbirki zdela najšibkejša, je nekaj didaktičnega, kot bi šlo za poskus podučiti bralstvo o izgubljeni skupnosti, njeni predstavniki (oziroma predstavnica) pa bolj spominjajo na junakinje in junake iz obdobja romantike. Sam naslov zgodbe se gotovo nanaša tudi na podvajanje romantičnih pripovednih vzorcev, ki so v zaključku omajani, a ne dovolj in ne dokončno.

Preteklost je torej pestra, je neustavljiv vir navdiha; prihodnost pa očitno prinaša smrt ali se preobrazi v nekaj podobnega onostranstvu, ki je, kot v zgodbi »Rifka«, lahko tudi izginotje, izbris iz kolektivnega in individualnega spomina, pripovedovanje pa potem privzame funkcijo simbolnega oživljanja. Mrtvi se že lahko prebudijo, nikoli pa ne ostanejo: v »Taliti« je pojav mrtve nečakinje podoben sanjam ali blodnji žalujoče Maryjke, ki sanja o literarni karieri in zato ves čas razmišlja tudi o tem, kako tega in druge pojave na vahtanju zapisati. Včasih pa se konec izteče v nekaj alternativnega, v vzporedno realnost, ki bo izpolnila vse obljube, ki se za časa življenja niso uresničile (in so torej nekakšen preobrat krščanskega razumevanja onostranstva). Zgodba »Ukiel« se izteče v vizijo o obstoju posebne točke, nekakšne časovne pentlje brez človeku poznanih fizikalnih zakonov, kjer čas teče drugače, kjer ni »niti preteklosti niti prihodnosti«, »tukaj je čas edino v gibanje pognana slika večnosti«, in seveda je jasno, da sta lika, ki si to izrekata, že davno presegla pragove bivanja. Najzanimivejši obrat pa se zgodi v zgodbi »Doktor Čeng«: ko želi še zadnjič opraviti potovanje, ki sta ga opravila z ženo tik pred njeno smrtjo, protagonist naletava na nenavadne znake, simbole, domnevna sporočila, ki jih, skladno s postmodernistično tradicijo, ne zna povsem razvozlati, a se vseeno udejanjijo. Knjiga, ki jo je na tisti zadnji poti iskala protagonistova žena, je bila I Čing, Knjiga sprememb oziroma Knjiga premen, ključni preobrat zgodbe »Doktor Čeng« pa je točno premena usod, možnost, da bi lahko bilo – ali pa dejansko je bilo – drugače od tega, kar se zdi. To poigravanje z verjetnostjo je najti tudi v Huellejevih zgodnjih zgodbah, tistih, v katerih se sprehaja skozi otroške spomine in si domišlja usode svojih najbližjih, pri tem pa pušča odprto možnost, da so se točno tako, kot si jih je zamišljal, tudi dejansko zgodile, le da bo to ostalo skrivnost.

»Dovolj je na pravem kraju in v pravem trenutku najti eno samo skrivnost,« je rečeno v »Taliti«, stavek pa bi bil lahko tudi moto Srebrnega dežja. Jana Unuk v odlični spremni besedi zapiše, da je skrivnost ena temeljnih prvin Huellejeve proze že vse od prvenca David Weiser (1987; slo. prev. Jana Unuk, Beletrina, 2007). Skrivnost tu presega meje individualnega, ker ne zadeva zgolj in samo posameznika, ali bolje: ne gre za zavestno zamolčevanje ali prikrivanje, temveč za tisto, kar ostane neizgovorjeno, ker pojava, dogajanja, stanja, občutja itd. sploh ni mogoče pojasniti. Nekaj se je zgodilo, nekaj je sprožilo to, da si horde polžev sizifovsko prizadevajo zlesti na vrh visokega kamna pregladke površine in se tik pred vrhom prekucnejo nazaj dol, nekaj je moralo malo Rifko ujeti v led, ki se ne raztopi niti spomladi, jo pa zato najboljša danska hladilna oprema spremeni v lužico vode, vse to pa je nemara ista sila, ki je protagonista »Doktorja Čenga« pripeljala do oglasa, ki se je v časopisu pojavil točno enkrat, ravno takrat, ko ga je moral prebrati prav on. Obenem pa Huelle ustvarja občutek, da se je točno to moralo zgoditi, tako in nič drugače – in vedno v preteklosti, kajti samo preteklost je lahko obdana s takšnimi skrivnostmi, ki se spletajo v dolgi zgodovini usod, ko je vse že izvršeno.

Srebrni dež je zaokrožena zbirka, lahko pa bi bila tudi daljša. V spremni besedi Jana Unuk večkrat povzame vsebino katere od zgodb, ki v izbor niso bile vključene, kar je škoda, saj se zdi marsikatera precej zanimiva, čeprav po svoje tudi podobna tukaj izbranim: Huelle se je načrtno rad vračal k enim in istim krajem in likom. Včasih je njihovo zgodbo dopolnil, spet drugič jim je pripisal popolnoma drugačno usodo. Huellejev opus se bere kot poskus, da bi svoj domači svet premestil iz življenja na papir, ne glede na to, ali ima zgodba avtobiografsko ali fiktivno podstat. Nekakšno zrcaljenje »Doktorja Čenga«, ko se realnost zadnji hip spreobrne in spomni, da bi vedno lahko bilo tudi drugače. Za Huelleja je bila literatura res svet neskončnih možnosti.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.