Izbor pesmi

Sledi vegetacije

Mesto se pomiri kot otrok,
ki je jokal ure in ure, dokler ni dobil,
kar si je želel. Naslanjam se

na hotelsko okno in opazujem,
kako se stiskaš med avti in betonskimi stebri,
da bi prevladala nad zadnjimi sledmi vegetacije.

Med odhodom iz parka izgubiš ravnotežje,
a se takoj pretvarjaš, da urejaš pašček na sandalu.
Morda je prikrivanje stvar genov.

Ko iztegnem roko v preddverju,
mi tvoja popolna ravnodušnost greje lica.
Spet sem tujec.

Proti jutru, v gubah rjuhe,
samo ostanki naklonjenosti
in zvijanja brez utehe. Ko nisi tu,

telo valovi kot alga na gladini,
um pa je lovski pes,
ki je izgubil sled.

Habitat

Vrnil se bom v isti habitat,
ker, kot vidiš, sem prestrašena žival,
ki v dobro skritih pasteh išče zatočišče.

Konec letnega časa

Cvetlice se odprejo prezgodaj in zmrznejo,
vrabci se zbirajo v tvoji senci,
kjer se topi še zadnji otoček snega.

Kdo ve, kaj sem tam pustil –
vlažni pekel, katedralo, ki so jo razjedli lesni črvi,
prezrele sadeže, zakrinkane v megli,

spomin na popoldne,
ko sva na preprogi ležala
in popevala pesem o čakanju,

dokler srce ni utripalo hitreje,
dokler toplota tvojega telesa
ni spremenila letnega časa.

Osnovne potrebe

Vprašala me je, ali je kaj,
česar nisem nikomur povedal. Ni nujno, da skrivnost,
morda potlačen spomin, sanje,

zgodba o sočutju
in osnovnih potrebah,
ki sem jo dolgo nosil kot trn v mesu.

Vsako noč se njen otok nekoliko približa,
kmalu bom z roko orisal njegove meje.
Vedno je nekje ozemlje, ki ga lahko osvojimo.

Kot v noči, ko sem skočil
v gorsko jezero in priplaval v trdi temi
skoraj do sredine, kjer

so na gladini zvezde mehke,
spodaj pa velikodušna smrt.
V skoraj zaledeneli vodi

sem krče čutil kot harpune,
mučil sem se obdržati glavo nad gladino,
dokler se ni samoohranitveni nagon raztopil.

Nekje je v origami iz melase in magme
zavit otok. Vedno je nekje novo ozemlje,
ki ga lahko osvojimo, zemljevid, ki ga lahko razvozlamo.

Prevedla Klemen Lah in Leonard Ciocan. Spremni tekst k pesmim lahko preberete tu.