Mathias Enard – Alkohol in nostalgija

Med alkoholom in nostalgijo manjka nezanemarljiva omemba drog, ampak roman bi v tem primeru že zadobil preveč bitniško rock&roll komponento, ki se pač ne sklada z romantično bécaudovsko predstavo o Rusiji in njenih Natalijah. Pripoved, označena za kratki roman, sicer pa »precej zvesta priredba stominutne radijske igre, napisane na trans-sibirski železnici med Moskvo in Novosibirskom« v letu rusko-francoskega prijateljstva 2010, ki očitno le ni bilo tako močno, da bi priskrbelo sredstva za nadaljevanje poti do Vladivostoka, se močno naslanja na Cendrarsovo Prozo Transsibirico, mestoma uspe ohraniti nekaj njene poetičnosti (in dolgih povedi), kar jo rešuje banalnosti vzpostavljenega zapleta, bertoluccijevske sanjaške trojice, in sploh se zdi, da gre za kolaž iz dolgega niza hommageov, citatov, pastišev in seznama paradnih avtorjev à la Dostojevski, Gogolj, Carver, Cendrars, nekje v ozadju se po peronih sprehaja tudi duh Jerofejeva, da zapolni to praznino, ki bi sicer obtičala med utrujenim ljubezenskim trikotnikom in didaktičnim uvodom v Rusijo za telebane, a konec koncev vse skupaj poskrbi za prikupno zgodbico, ravno prav nostalgično in hlapljivo. Ravno prav med enim in drugim kozarcem belega.