Bojan Bizjak: Bela vrata

»Nisem bil ravno discipliniran učenec. Veliko sem ugovarjal, privoščil sem si nedovoljene izhode izven obzidja. Začel sem tihotapiti tobak v zavod, nagajal sem in organiziral sem majhno skupino dečkov, ki je prevzela oblast v nadstropju.« Tako protagonist šestindvajsete Bizjakove knjige (avtor poleg romanov, kot je pričujoče delo, piše tudi pesmi in kratke zgodbe), svojstvenega Bildungsromana, začne opisovati svoja mlada leta v Zavodu za slepo in slabovidno mladino. Težka dediščina otroštva in zgodnje mladosti v zavodu ga je iz upornika spremenila v nevrotika, a preživel je. V osemdesetih letih 20. stoletja se je lotil študija agronomije, potem pa si je našel dekle in se prepisal na Filozofsko fakulteto. Dogaja se mu precej in v romanu srečamo številne aktualne teme, od partizanstva do disfunkcionalnih družin. Hudič vedno stoji na obeh nogah, prisluškuje in vrta, z eno nogo je v Ljubljani, drugo na Štajerskem, ena pritiska gumbe, druga pa pripoveduje. Vneto pripoveduje … in ugotavlja, da »lepo zgubljenstvo« morda ni tako zelo lepo in da je morda včasih celo preveč zgubljeno.