Oprosti mi, prijazna Evropa

Jani Kovačič, Orfej iz pekla - lagerske pesmi A. Kulisiewicza. Prevod: Simona Klemenčič in Jani Kovačič. Ljubljana: Založba kaset in plošč RTV Slovenija, 2019

Matej Krajnc

Jani Kovačič se je s takimi ali drugačnimi jetniškimi pesmimi že srečeval, med drugim v interpretacijah jetniških pesmi Vitomila Zupana. Tokrat gre za nekolikanj drugačno zgodbo, za prevode in izvedbe pesmi poljskega kantavtorja Kulisiewicza, čigar jetniški opus je svetovno znan in cenjen; sam avtor je prekrižaril Evropo, izdatno nastopal in tudi snemal. Osebno sem se z njegovim opusom srečal že zgodaj, ker je oče kdo ve od kod imel na kasetah posnetih nekaj njegovih pesmi. Spominjam se zlasti verza »krematorium czarne, głuche«, ki je name deloval silno strašljivo in ko sem vprašal, za kaj gre, se je odgovor glasil »to je pesmica o ubogih otročkih«. Za takrat je bilo dovolj, kaj pa sem vedel o krematorijih in vojnah! Vedel sem za partizane in Nemce, te stvari smo se otroci takrat igrali, ne da bi se zavedali razsežnosti stvarnih dogodkov, ki so bili takrat, na srečo, preteklost, o kateri se je govorilo drugače; jasno je bilo, kdo je koga napadel in kdo koga porazil, kar je zavedanje, ki bi dandanes marsikdaj prišlo zelo prav in tudi Kulisiewicz bi se verjetno precej čudil, kaj je nastalo iz Evrope, po kateri je hodil, igral, pričeval in opozarjal pred nevarnostjo nacizma, fašizma in sovraštva nasploh.

Pričujoča Kovačičeva antologija je najprej zasnovana kot večjezična izdaja; poleg besedil v poljščini, jidišu, nemščini … in slovenskih prevodov so tu še dragocene opombe/pojasnila ob pesmih, ki jih je v angleščino prevedla Bernarda Petelinšek. A knjiga ima tudi prilogo – zgoščenko, glasbeno dimenzijo songov v Kovačičevi izvedbi – posnel jih je v živo 21. 11. 2019 v Narodni galeriji, triindvajset pesmi. Čisto Kulisiewiczevih je sorazmeroma malo, med njimi denimo Mister Č (Churchill), pa tudi že omenjena znamenita Uspavanka za sinka v krematoriju ni njegova avtorska, a to pravzaprav ni pomembno. Pomemben je interpretacijski pečat, ki ga je mojster dal pesmim, bodisi svojim bodisi tistim, ki so mu bile »predane«. Služil je kot neprecenljivo »skladišče« zgodovine, kar je najpomembnejši faktor pričujoče izdaje.

Orfej iz pekla je seveda nadvse primeren naslov antologije pesmi z repertoarja nekoga, ki je prestal vse ravni Hitlerjevih peklenskih fantazij in preživel, da je o tem pel. Taboriščno življenje je poznal do potankosti, prestal precej mučenja in zlostavljanja, odličen spomin pa mu je pomagal, da je v svoj možganski RAM nalagal vse vrste pesmi, svoje in svojih trpečih sodrugov; pesmi v različnih jezikih, različnih sentimentov in izročil, od zbadljivk do trpkih balad. Jani Kovačič se je arhiviranja in beleženja Kulisiewiczeve zapuščine lotil v duhu združevanja identitet, izročil in zlasti brezčasnega trubadurstva, povezanega s trpko zgodovinsko resnico, ki jo dandanes spet teptajo svojeglavi vladarji, kot da se iz pogroma štiridesetih let 20. stoletja ne bi ničesar naučili. Saj se nismo kaj dosti, ostali pa sta beseda in glasba, žlahtna in brezkompromisna opomnika. Pričujoča knjiga prinaša najpomembnejšo avtorjevo »lagersko« zapuščino; avtorsko in tisto, ki jo je dobesedno prejel od drugih. Tako je nemalokrat zapisal besedilo na ljudsko melodijo, besedilo drugega avtorja ali avtorice zapel v melodiji drugega avtorja ali avtorice, vse v prid preservaciji in »spominu« teh pesmi. Kovačič je spisal spremno besedo in v njej pojasnil namen pričujoče izdaje, ki jo najbolje povzame sintagma »brezimnim žrtvam vojn«, prevode je soprispevala dr. Simona Klemenčič z ZRC SAZU, jezikoslovka, tudi sama avtorica (zlasti kratke proze) in vešča vezanih pesniških/šansonskih oblik. Kulisiewicz je, kar ga je avtorskega, namreč prava poslastica za verzološko stroko; njegov verz, ki se spogleduje tako z ljudsko pesmijo kot z izročilom evropskega šansona, je nepredvidljiv in nikoli lajnast, njegovo rimanje sveže in drzno. Ne vem, če si je še kdo poleg Nobelovca Dylana upal privoščiti tako nenavadne rime (ali pa ostati brez njih v učinkovitih ritmih), ki sta jih prevajalca zelo dobro ujela v uho in prestavila v slovenščino. Kulisiewicz je imel namreč še eno dobro lastnost, ki pa rada povzroča križe in težave manj veščim prevajalcem: njegov smisel za humor je tako poseben, da ga je treba enostavno »pokapirati«, da pri prepesnjevanju ne ostaneš na suhem. Besedne igre seveda sodijo v ta špil: duhoviti, sunkoviti preobrati in domislice … A hkrati je avtorjev jezik neposreden in preprost, kar je tudi sicer lastnost najboljših pesnikov-glasbenikov. Samospevcev, kot bi rekel Tomaž Pengov. Takisto velja za pesmi drugih, težko rečemo, da v zbirki najdemo slabo poezijo, vse pesmi so vsaj nadvse posrečene in sodijo v vsako antologijo vojnih in jetniških pesmi, da ne rečemo kar v vsako antologijo poezije 20. stoletja, kjer satira še ni izpodrinjena in suh humor duš, obsojenih na smrt, še vedno šteje kot umetnost. Martin Rosenberg, ki je denimo avtor Judovske posmrtnice, je v svojem posmehovanju krvnikom prav tolikanj neprizanesljiv kot »the next guy«; marsikdo ostaja tudi neznan, kar je v takih kontekstih neizogibno. In ne pozabimo – vojna ne dopušča leporečenja in tudi vsaka možnost norčevanja iz lagerskih glavarjev/stražarjev/političnih krvnikov je bila dragocena in neprecenljiva. Obešenjaškost poleg preživetvene nuje tako postane tudi literarna vrlina.

Da slišimo pesmi še v glasbenih oblekah, je seveda še tolikanj bolj imenitno. Zlasti, ker Jani Kovačič sodi med mojstrske interprete in ne pop belkantarje, ki največkrat pozabijo, da bistvo pesmi ni, da je lepa in milozvočna. Bistvo pesmi je, da udari. Kot Orfej iz pekla. In Kovačič svoj uvodni tekst zaključi: »Pa vendar – čemu obup? Saj imamo obešenjaški humor in črni optimizem, kajti če mi preživimo – bomo preživeli!«

O avtorju. Matej Krajnc (1975), komparativist, pisec, kantavtor. Poleg svojih avtorskih zadev piše tudi literarne in glasbene recenzije, prevaja čudne in manj čudne pesnike in brenkače, ukvarja se z verzološkimi zadevami, zgodovino popularne glasbe, zgodovino satire, skuša pa nekako spravljati v red tudi lastno zgodovino, kar mu uspeva bolj ali manj dobro, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vrag odnesel šalo

    Maja Šučur

    Nekoliko zasanjani naslov najnovejšega romana Lucije Stepančič “Naj me kdo zbudi”, romana z naslovnico, na kateri je reprodukcija Lazzarinijeve baročne slike “Rinaldo in Armida” (1690), ki upodablja ljubezensko idilo, ki jo utegne kmalu končati pogled v zrcalo, zavaja dovolj, da obenem zbuja slutnjo nočne more.

  • Romar po sublunarnem svetu

    Miha Marek

    Iršič v Človeku pod luno z več vidikov reproducira Poezijo za avtomehanike, z drugih pa jo nadgradi in poglobi. Najopaznejša kontinuiteta je formalna. Iršič ostaja pri prepoznavnem stihijskem svobodnem verzu: vse pesmi tečejo neprekinjeno, brez delitve na odstavke; a vendar se praviloma dovolj jasno členijo na motivne razdelke.

  • Zgodbe o uporu in pogumu

    Iztok Sitar

    Zgodbe Elizabeth Cochran, raziskovalne novinarke, Christine Jorgensen, ženske v moškem telesu in Phoolan Devi, kraljice razbojnikov, so tri od tridesetih biografskih črtic pogumnih in neuklonljivih žensk v stripu Neustrašne (Les Culottées) francoske striparke in ilustratorke Pénélope Bagieu.

Izdelava: Pika vejica