Življenja pesnikov (11. 5. 1991)

Brali smo v foajeju Filozofske fakultete.
Zrnata svetloba nas je objemala brez dotikov.
Vsa lacanovska latovščina, ki je leta dolgo
strašila po prostorih, je pobegnila na smetišče.
Temno zeleno listje se je prelivalo za debelimi
stekli. Avtobusi mestnega prometa so drseli
po Aškerčevi kot plahe prazgodovinske živali.

Najlepša ženska v prostoru je držala mojo
jakno. Poezija je bila nekaj, kar je delalo
človeka pomembnega in seksi. Pred publiko
smo stopali drug za drugim in drug drugega
smo še znali poslušati. Bili smo bratovščina,
ki bo čez leta razpadla. Se utrujala v privatnih
sporih, sumljivo podobnih viharjem v čajni žlički.

Filozofi heideggerjanci, ki naj bi se razumeli
na poezijo, so v oddaljenih sobah pletli
heideggerjanske kape in heideggerjanske
rokavice in ob prostem času žonglirali z bitjo,
bivajočim, ontološko diferenco in še
drugimi modeli za oblikovanje piškotov.

Sociologi, ki so neprestano pokopavali
književnost, so z varne razdalje s futurističnimi
aparati merili količino fašizma, s katerim pisatelji
onesnažujejo prihodnost države in duha naroda.

Aplavz po branju je bil dolg in glasen. Ukvarjati
se z visoko umetnostjo je bilo pomembno in seksi.
Nihče ni zares pomislil, da se bo naslednji mesec začela
vojna. Zunaj je bil maj in kot že tisočletja poprej
so drevesa v mehki noči razdajala svoje parfume.
Ista svetloba z obcestne razsvetljave je padala na mojo
kožo in kožo ženske, ki se bosta kmalu dotikali v mraku.