Večer

Vsak petek, ko grem domov, prinašaš več vode.
V počasnem posnetku, koder ti klecajo zbrušeni boki
z isto hitrostjo, kot klokota nebo,
in se cepi pred nama s silo umiranja,
odpirava okna in ugašava luči, dve skrivnostni koščeni bitji.
Ko sem bila otrok, sem žalost zamenjevala z žejo.
Pod očmi se nama dela črno.
Gleda naju, to kapljasto nebo,
ve za naju, ki ne veva ničesar,
dve pokvečeni košuti,
ki preračunano pijeta gozdove okončin
z belega mesa drug drugega.
Sedaj sva že navajena,
tvoje telo počasi postaja preluknjan naslanjač.
Paziva, kam stopava. V zloščeni prsti pod nama je toliko dišanja,
da kmalu pozabiš paziti na koščena kopita
in se s stegni pretvarjaš, da si hrast,
in stopiš, kamor je drugi odložil na tla pepel.
Ura je previdnost
in danes je v posebni barvi,
nebo,
niansi mlake, postaja ti podobno.
Strinjava se.
Tako bova še nekaj časa. Ni ti treba reči, da je to slovo.
Tako ali tako si zmeraj kradeva, in nikoli mi nič ne plačaš,
čeprav te gledam in mislim o tebi.
Iz kakšnega mesa si, brat,
ki sem te z besom olupila in te spravila vase,
iz kakšne miline,
ki mi daje jesti iz svoje mokre stene kakor iz maternice.
Namen telesa je obvarovati,
zakaj me torej poljubljaš v soku sršena?
V prostorih oči ti škripa hektoliter.
Četudi je samo od trave,
postajam šibka in prepognjena kot sinusoida.
Ne zmorem reči.
Ostaneva nekaj ur. Noč naju pretvarja v hrošča.
Svetiva se s temperaturo krokijev.
Na oglenih udih so počasni filmi kanjonov in rib
dedovali premike.
Kakšna Zemlja so sence, lepe so.
Katedrala v daljavi postava.
Kot rumen okostnjak je,
opazujeva njeno telo,
premaguje lastno os, kot past niha v zraku
s častjo preluknjanega zajca.
Večjo od najine.
Mrak prihaja, lačen je, sesa.
Z mesenih jezikov nama jemlje hrano.
Počakala bova do zajtrka. Dokler naju nekdo ne zmoti.
Poslednja noč je najlepša. Žalost zamenjujem za žejo.