Stari hrast

Vroče zvezde se selijo čez stekleni svod.
Burja trka na polkna.
Zjutraj beli vrhovi gora tako žarijo,
da ne vem, ali sanjam.

Zrak je oster in zveni.
Kot ptice iz origamija trepeče bambus.
Veter kuštra lovorovo grivo v vse smeri.
Z nihaji ciprese štejejo takte.

II

Prišel sem se ti poklonit, hrast,
ti stari kit.
Majhen sem pod teboj in preprost.
Odvrgel si šumeči plašč.
Golega te gledam, božanski si in strahovit.
Tvoje veje so strele, ki parajo sivino:
razkoljejo se v popolnem zlatem rezu,
ko na nebu trčijo ob miljski kamen.

Tvoja krošnja so razpeti možgani,
tuljava, ovita z bakreno žico.
Tu spodaj se vse bolje sliši.
S teboj sem uravnan, poslušam.

V tebi se zrcalim:
dva ogrizka
nevidnega jabolka sva.