Aigua de València

Po ozkih in strmih stopnicah kavarne Sant Jaume v El Carme, starem delu Valencije, se spuščam proti stranišču. Na poti preskakujem gajbice s pomarančami, ki samozavestno zasedajo stopnice in čakajo na usodni prijem, ki bo spremenil njihovo konsistenco. Vedno sem se navduševala nad lokalnimi pijačami, sploh alkoholnimi, še posebej, če sem jih odkrila naključno. A ko se s stranišča, spet čez oranžne gajbice, vzpenjam proti vrhu, premišljujem, da je pomarančni sok sicer res nekaj pristno valencijskega, a je hkrati vseeno toliko univerzalen, da je že rahlo nezanimiv. Kaj je danes posebnega v sveže stisnjenem pomarančnem soku?

Ko se vrnem k mizici, ujamem zadnji kos pogovora pri sosednjem omizju, kjer turisti sprašujejo natakarico o vsebini neke pijače. Na terasi je tako žlobudrajoče glasno, da ujamem le besedo »gin«. Uf, močno za poletne dni. Ne uspem slišati, kako so se odločili gostje, zato potrpežljivo čakam na vrnitev natakarice – ta na mizo postavi zvrhan vrč pomarančnega soka. Aha, pomislim, niso se odločili zanjo, za tisto pijačo z ginom, raje prisegajo na lokalno … čeprav za nekatere rahlo preuniverzalno in zato nezanimivo. 

Spijeva pivo in se prestaviva v bar na sosednji ulici Quart. Ker se bliža čas večerje, prosiva za menije, kjer med pijačami zagledam Valencijsko vodo. 

– To so naročali tisti tujci v Jaumetu, mi reče mož.

– Tisti, ki so nazadnje dobili pomarančni sok?

– Ja, oni.

Vprašam natakarja, kakšnega okusa je ta njihova voda.

– To je pomarančni sok, señora, sok s šampanjcem, ginom in Cointreaujem, zelo osvežilno, res priporočam.

Presenečena nad zanimivo mešanico nekaj trenutkov premišljujem, ali se morda ne vračam v neko obdobje svoje zgodnje mladosti, v katerem so se z drzno objestnostjo mešale podobne substance, ampak ne, tu sem, v Valenciji, kjer mi ponujajo svojo pijačo, lokalno in alkoholno, in to, neverjetno, skorajda po naključju.

Valencijsko vodo je, kot pripoveduje knjiga Valencia noche (1978) pisateljice in novinarke Maríe Ángeles Arazo, prvič namešal Constante Gil, lastnik kavarne Café Madrid v Valenciji leta 1958. V tistem času so se pri njem pogosto ustavljali baskovski popotniki, ki so vedno naročali Baskovsko vodo, kakor so neuradno imenovali najboljši šampanjec, ki ga je točil Gil. Kljub njeni odličnosti so se Baski te vode naveličali in prosili lastnika, naj jih osveži s čim novim. Bistroumni Gil jim je namešal koktajl na osnovi pomarančnega soka: baskovski popotniki so bili navdušeni in so odtlej vedno naročali prav to – Valencijsko vodo, kakor je pijačo poimenoval izumitelj. Kakšno desetletje je bil koktajl znan le ozkemu krogu gostov, široko priljubljen je postal šele v sedemdesetih letih. Constante Gil je v svoji kavarni delal vse do leta 2000, ko se je posvetil izključno slikanju; najbolj znamenita je serija Tertulias de café, kjer gre za upodobitve obiskovalcev njegovega lokala, prav tistega, kjer je prvič namešal slavni pomarančni koktajl.

Natakar predme postavi ogromno čašo z ohlajeno pomarančno mešanico, ki me popolnoma očara že po prvem požirku. Navdušena nad lahkoto, s katero se jo pije, in osvežilnostjo, ki je, kot pri vsakem alkoholu, le navidezna, glasno vzklikam in pojem hvalnice svojemu novemu odkritju, na tihem pa zabredem v razmišljanje o tem, kaj ta bizarna alkoholna mešanica lahko pomeni zame, ki načeloma prisegam na pivo ali vino. Odločim se, da sem na krajših počitnicah, kjer se ne more zgoditi nič usodnega, in se prepustim obilni pomarančni hidraciji. Iz lokala na ulici Quart se preseliva v bar na ulici San Miguel, tako rekoč za vogalom, kjer lahko izbirava med »preprosto« in »normalno« Valencijsko vodo, ki pa jo strežejo samo v litrskih vrčih. Čudovito! Kaj bi opletali z lažno skromnostjo, sploh če smo lahko po meniju »preprosti«? Mož vztraja pri pivu, jaz si naročim vrč »preproste« Valencijske vode, se pravi take, ki jo pripravijo z nekoliko manj alkohola. Kmalu ugotoviva, da sva zamudila zadnji metro do Bétere, kjer smo najeli neko hiško sredi ogromnega nasada (pomaranč, jasno). Kaj bova? Peš prideva do doma v petih urah, pravi gps, to torej odpade, lahko žurirava do jutra, kar je pri tej utrujenosti, ki me spremlja zadnjih nekaj let intenzivnega družinskega življenja, bolj podobno sladkim sanjam kot resničnosti, lahko najameva sobo v mestu, kar je tako na vrat na nos verjetno bizarno drago, tako da nama ostane le taksi, za kar pa zaenkrat še ne veva, koliko bova morala odšteti.

V blaženi nevednosti nadaljujeva pohod po barih in prazniva vrče Valencijske vode. Počutje je čedalje boljše, a čas se neusmiljeno zajeda v telo, podleževa mu: domov naju zapelje Isauro, za kolege kar Dino, kolumbijski taksist, ki je prej živel v Andaluziji, zdaj zaradi ženine službe živi v Valenciji, vsa družina pa že skoraj nestrpno čaka vrnitve v čezoceansko domovino. Fino je bilo, na ulicah, v barih in v taksiju; nič hudega sluteč zlezem v posteljo z mislijo, da je to nujno treba še kdaj ponoviti.

Jutro je bilo porazno. Za vse je bil seveda spet kriv alkohol, a tokrat ne neposredno: glavobol je bil v primerjavi z bolečino v želodcu in hudimi prebavnimi motnjami, ki so trajale več dni, le jagoda na torti. Bil je kriv posredno: zapeljal je namreč moje misli, prisilil jih je, da so se ob naročanju Valencijske vode ukvarjale z njim in ne z osnovo, se pravi – s pomarančnim sokom. Ob razmišljanju o mešanici sem namreč povsem pozabila na to, da slabo prenašam citruse: lahko pojem največ dve pomaranči naenkrat ali pa spijem en zvrhan kozarec pomarančnega soka, več kot to se za moj občutljivi želodček konča slabo. Tisti dan pa sem si privoščila par litrskih vrčev. V agoniji trebušnih krčev in potú, ki je imel vonj po prezrelih pomarančah, sem razmišljala o zavajajočih poimenovanjih. Zakaj je Valencijska voda »voda«? Najbrž zato, ker so pomaranče za Valencijo nekaj tako samoumevnega, kot je voda (zaenkrat) samoumevna za vse nas, pa tudi zato, ker je zadeva pitna kot voda, daje ti občutek odžejanosti, vzbuja željo po »še« in te rokohitrsko utrjuje v prepričanju, da brez nje pa ni življenja, res ne. A Valencijska voda ni voda, ta pijača sploh ne odžeja. Če boste pili »preproste« vrče Valencijske vode, boste obležali zaradi pomaranč, če pa se boste opogumili za »normalne«, vas bo položil alkohol. Valencijska voda je lažnivka, Valencijska voda je sočna, huda zapeljivka!

Še opomba za zmerneže: pravo, tradicionalno Valencijsko vodo pripravimo iz valencijskih pomaranč, šampanjca, gina, vodke in nekaj sladkorja ter jo ponudimo dobro ohlajeno. Zdaj vem, da moja prva Valencijska voda ni bila prava: Cointreau je novejša izmišljija, ki jo nekateri dodajajo namesto vodke, drugi pa zato, ker naj bi liker »izboljšal aromo«. Učinek je ravno nasproten: umetna aroma preglasi naravni okus pomaranč, ki je sicer blažji, a pristnejši. Če torej želite piti pravo Valencijsko vodo, morate v baru najprej vprašati, kako jo pripravljajo: če jo pripravljajo komercialno, se pravi z dodatkom pomarančnega likerja, je najbolje, da zamenjate bar. In da ne boste predolgo menjali, vam lahko zaupam, da najboljše Valencijske vode danes ne boste dobili v nekdaj slavnem Café Madrid, ampak jo točijo prav v baru, kjer mi je prvič, ne da bi jaz to vedela, padla v uho: v Café Sant Jaume v starem delu Valencije.