Terasa v Rimu štiri stoletja pozneje

Teja Močnik

Zagrabim ostro nabrušen nož. Njegovo široko rezilo kot sekirica razčesne glavo velike čebule na pol. Rdeči polovički se vdajata pod njim hitreje, kot temu lahko sledi oko. Sesekljano čebulo vržem na vročo maščobo in vzamem v roke kos lepih zdravih telečjih jeter. Svetleče se jeklo meso spreminja v sočne fileje, ki jih mečem v marinado kot za šalo. Medtem imam v glavi že naslednje naročilo: pripravljale se bodo prepeličje prsi na tartufovi peni. Hitim, a hrana onstran pločevinastih pultov, kuhalnikov, gorilnikov, hladilnikov, mešalnikov, maratonskega vrtenja med lonci, kozicami in ponvami, elementarnega premikanja med vodo, ognjem in dušikom, se jé počasi in na krožniku prav nič ne sme kazati na pritiske, ki jih doživljamo v kuhinji, da bi v potu lastnega obraza upravičili svoje tri michelinke. Kar nekaj nas je, a poper in čili te kuhinje sva Gianfranco Ricci in jaz, Fillipo Martini. Dva chefa, dva nerazdružljiva karakterja, dva večna tekmeca za naklonjenost brbončic in v življenju, pa vendar jin in jang, ko gre za celoto, ki pride na mizo.

Gianfranca ni mogoče preslepiti s slabo čokolado. V snovanju sladkega se je specializiral v mnogočem, suflejih, rocherjevih kroglicah, pralinejih, tartufih, sorbetih, francoskih namazih, tortah, ruladah, zmrzlinah, fondantih, izbira pa le najprestižnejše vrste kakava, nobenih ponaredkov, goljufij s sladkorjem, pretiravanj z vaniljo in vsemi mogočimi aromami, samo prvinski okusi. Ko iščem sestavine za svoje karpače, terine, juhe, brodete, testenine, pireje, esence in emulzije, ko delam eksperimente z ostrigarji, bučami, kostanjem, koromačem in divjo hrano, mu v tem sledim. Izbiram butično in najboljše. Toda ni samo jed tista, ki jedca razoroži. Gianfraco Ricci je chef, z obetajočo se prihodnostjo, talent, ki na krožniku sestavi zmes, ki je ob okusu zmožna frapirati tudi z videzom, vse skupaj pa vedno podkrepi z izbiro imena. Zadnja mojstrovina je bila Lolita, mladostni seksapil dobesedno na krožniku. Zdi se mi, da Ricci svoje umetnije pogosto poimenuje po knjigah, imeli smo že Tri mušketirje, Vojno in mir, Miss Marple, Kristus se je ustavil v Eboliju, pa verjetno še kaj. Nisem posebno zagret bralec, v nasprotju s kuhanjem o literaturi ne vem skoraj ničesar, a Riccijeve sladice mi vedno vzbujajo radovednost. Njegova zgodba na krožniku je živa in polna, zmožna je pričarati občutek, kakor bi večerjal s samimi literarnimi junaki. Zavidam mu to mojstrstvo, in kljub temu da poskušam skrivaj nadoknaditi in prebrati vsaj tisto, s čimer so navdahnjene njegove specialitete, imam pogosto občutek, da je zaradi zajetnega kupa prebranih knjig Ricci vedno v znatni prednosti, medtem ko sam zgolj capljam na obrobju tega vzporednega sveta. Talent, ni kaj. Pa tudi zelo organiziran. Na njegovi strani pulta vedno vlada sterilen red. Pred začetkom dela je vse razporejeno na robu delovne površine, sestavine so zložene in označene, orodja za pripravo sladic razstavljena, očiščena do potankosti čakajo na svoj trenutek. Med delom ni nič prepuščeno naključju, kakor tudi končni izdelek ne. Ustvarja ga toliko časa, dokler ni popolnoma zadovoljen in dokler niso vse sestavine uležane tako, da tvorijo harmonično celoto. Sicer pa je tudi v zasebnem življenju pri Ricciju vse prignano do popolnosti. Snežno bele Armanijeve srajce brez sleherne gube, nevpadljiv, a zmeraj prisoten Guccijev parfum, Rolexova ura, športna Alfa v marin modri. Knjige in redni obiski galerije Uffizi so pravzaprav le nekaj, kar sodi v njegovo do pike izdelano podobo, da bi izpadel kar se da uglajen.

Mene pa njegov klišejski šik zabava in prav rad mu kontriram. Kličem taksiste, ki me osvobajajo lastnega avtomobila, kupujem cenen jeans in flanelaste srajce, na Rolexov ponaredek, točno istega modela ure, ki ga nosi Ricci, pa sem naletel nekoč pri nekem ilegalnem prodajalcu sredi ulice. Takoj sem ga kupil, hotel sem provocirati, čeprav se me je na koncu ura kar nekako prijela, celo tako zelo, da sem se spozabil in je na nekem eminentnem dogodku nisem snel, kar me je spravilo v precejšnjo zadrego. V nasprotju z Riccijem nisem obremenjen s prestižem. Beležke in recepte si še vedno zapisujem na priložnostne papirčke, celo brisačke ali vizitke, ki jih na koncu spnem s povsem navadno sponko, medtem pa si Ricci na poličko nad pultom nastavi svojo digitalno igračko, računa sestavine in zapisuje recepture, jih dopolnjuje in briše z elegantnim elektronskim svinčnikom, da ne bi s prsti pomazal bleščečega zaslončka. Toda v enem sva si enaka – kar gre iz kuhinje, mora biti vrhunsko in dovršeno, premišljeno do zadnje pike oljne emulzije, v tem ne popuščam niti sam, in k sreči tukaj literatura in nagnjenja niso odločujoči.

Prepelice s tartufovo peno torej. Napotim se do hladilnika po že pred dnevi marinirano in zato dobro uležano prepeličje meso. Spotoma vržem oko na Riccija. Pripravlja vodno kopel, na kateri bo stopil čokolado. Zdi se povsem zaverovan v delo, a predobro ga poznam. Ni to. Distanciran je. Ponavadi dobro sodelujeva, toda zaradi Giulie so se zadnje dni razmere v kuhinji in med nama zaostrile.

S someljejko neke manjše družinske restavracije iz rimskega predmestja smo se spoznali na eni od domačih chefovskih zabav. Pridružila se nama je sredi napete debate o molekularni kuhinji. Z Riccijem sva se ravno zakadila vsak na svoj breg, ko je prišla mimo z dom perignonom. S pladnja sva vzela zadnja dva kozarca in Ricci je takoj izkoristil priložnost, da jo je s koketnimi komentarji zadržal v družbi. Razložila nama je družinsko tradicijo, pri tem pa pokazala zavidljivo znanje o peninah in bila dovolj očarljiva, da smo se na koncu sklenili odpeljati še na pokušino v njeno domačo vinoteko. A ne brez obveznosti. Ravno toliko sva se hvalisala, da je želela degustiranje oplemenititi tudi s kakim prigrizkom izpod najinih rok. Seveda sva zagrabila. Ricci je ponudil prevoz in tako smo se vsi trije pogreznili v kremasto udobje alfinih usnjenih sedežev. Giulia je sedela spredaj. Večkrat si je popravila šminko, čeprav za to ni bilo posebne potrebe, saj so njene ustnice izstopale tudi brez krvavo rdečega odtenka. Z Riccijem sta se ves čas spogledovala. Zadaj sem se počutil prav bedasto, kot kakšen majhen otrok sem bil posajen na zadnjo klop, od koder sem opazoval njune osvajalske igrice, zato mi je odleglo, ko smo končno prispeli do njenega stanovanja.

Kar takoj naju je odvedla v vinoteko, ki si jo je uredila iz manjšega kabineta. Bila je lepo urejena zbirka. Gianfranco se je navdušil nad unikatnimi oznakami na buteljkah in vojaškim redom, sam pa nisem mogel mimo multietničnega izbora. Vina in penine so bili nabrani z vseh celin. Evropski, ameriški, avstralski in nekaj afriških primerkov – impresivno za tako miniaturno vinoteko. Izbrala je kalifornijsko vino in stopili smo v kuhinjo. Tam sva prišla na vrsto midva. Če sva pri vinih lahko izdahnila le olala, je bilo z zalogami hrane precej drugače – skromnejše in bolj ceneno, da so ob uborno založenem hladilniku vrhunski letniki v njeni vinoteki izpadli prav vulgarno. Našla sva nekaj sira, konzerve z vloženim sadjem in zelenjavo, zavitek prekajene postrvi, poceni šunko, špinačo in pol plastičnega zabojčka češnjevih paradižnikov. Premetala sva tudi omaro s suho hrano, toda Giulia ni imela tam nič posebnega, nobenih specialnih čokolad, ničesar, kar sva iskala, še navadnega kakava ne. Skoraj privoščljivo sem pomislil, da so tokrat moje možnosti boljše od Gianfrancovih. Po hitrem pregledu sestavin sva zavihala rokave in začela ustvarjati. Lotil sem se slanega izbora, Gianfranco pa je tuhtal, kaj storiti s sladico. Giulia se je motala okoli naju, za njo se je vlekla črta opojnega parfuma. Iz slabih sestavin ni mogoče delati čudežev, naredil sem, kar sem lahko, odločil sem se za preproščino, paštetko iz prekajene postrvi, opečene zeliščne kruhke, solato s špinačo, čebulo, ovčjim sirom, češnjevci in koprom, a Gianfranco: iz ene same pločevinke je naredil cel šov! Ananas je opekel na živem ognju in frapiral Giulio. Prinašala je že tretjo buteljko, postajalo je vroče, od ognja, od alkohola, od Giulie, ki je imela na sebi vedno manj obleke in je poskrbela, da sva se z Riccijem vnemala kot tisti njegov flambirani ananas. Na tihem sva najbrž oba računala na kako trofejo, toda punca je naredila presenetljiv preobrat. Sredi pogovora in še ne docela popitega vina naju je nenadoma odslovila. Bila sva tako zaprepadena, da se niti upreti nisva uspela, samo kimala sva povabilu, da čez en teden ponovimo. Ricci me je odpeljal domov in šele kasneje, ko sem premleval dogodek, sem pomislil, da bi bilo, brez sleherne ironije, pametneje vzeti taksi, ko sva proti jutru, opijanjena od Giulie in vina, vijugala po rimskih ulicah.

Točno čez en teden sem stal na metroju in se z zvrhano vrečo delikates iz svoje najljubše špecerije peljal k Giulii. Imel sem načrt. Sklepal sem, da se Ricci s svojo alfo najbrž gnete v kakem prometnem zamašku, in nisem se motil. Ko sem prispel do Giulie, ga še ni bilo. Zamudil bo. Rimski zamaški so neskončni, na to sem se lahko zanesel.

Giulia se je razveselila, kakor da se vmes ne bi zgodil cel teden. Kitila se je v obleki z odprtim hrbtom in noro dišala. Ugnezdil sem se v kuhinji, in ko se je vrnila z aperitivom, je bilo že vse v neredu, hrana, posode, deske in noži, vse hektično razsuto naokoli. Potem me je pustila samega in izginila v jedilnico. Navila je muziko in ob žvenketu pribora včasih tudi sama kaj zamrmrala. Ovčji sir sem narezal na tanke rezine in iz slanice vzel olive. Mini bombetke so še hrustale, ko sem jih zlagal v košarico. A to je prišlo na vrsto nekoliko kasneje; za sam začetek, samo za naju, pravzaprav le zanjo, sem pripravil krekerje z gosjo pašteto. Ozrl sem se med vrata. Nisem videl, kje se suka, slišal sem le njeno pritajeno popevanje. Iz žepa sem potegnil škatlico in predrl ovoj. Vzel sem žlico in tabletke zdrobil v fin prah, ki sem ga zamešal v dobro začinjeni gosji namaz. Premazal sem kruhke. Mudilo se je, ničesar nisem pospravil za seboj, v tistem trenutku pač nisem mislil na Gianfrancovo togoto, ko bo zagledal razsulo v kuhinji. Odnesel sem pladenj, da bi prigrizke ponudil Giulii. Ravno je menjala glasbo. S hrbtom je bila obrnjena proti meni. Ni me opazila, trznila je, ko sem se nenadoma znašel ob njej. Iz nekakšne zadrege je takoj pograbila ponujene krekerje. Nato mi je pomignila, odšla sva do zofe, mali pladenj sem odložil na nizko mizico, poleg njenega kozarca. Giulia je s sebe zbrcala čevlje s peto, špičasto kakor šivanka, in se razpotegnila po zelenem žametu. Grickala je krekerje in sproščeno razpredala, sam pa sem predvsem pil in jo opazoval. Bil sem napet, nisem hotel, da bi Ricci kmalu pozvonil, in na srečo tudi ni. Medtem je postajal Giulijin glas vedno bolj razvlečen in neartikuliran, zrkla so se ji motno obarvala, veke nizko povesile. Nenadoma je omahnila z glavo in se pogreznila v zofo. Kreker, v katerega je napol zagrizla, ji je zdrknil iz rok in se ujel v pregib obleke. Prva, čeprav precej bizarna stvar, na katero sem v tistem hipu pomislil, je bila zgodbica o Sneguljčici, a že takoj zatem me je zajela panika. Pogrizljala je pol pladnja. Vse se je zgodilo zelo hitro in učinek me je presenetil. Nisem bil več prepričan, ali je bil to res moj namen. Tukaj se je načrt končal. Zmedel sem se, nagonsko sem zgrabil svojo jakno in odhitel iz stanovanja. Upal sem, da ne bom srečal Gianfranca. Bil sem prestrašen, pešačil sem križem-kražem po ulicah, srce mi je nabijalo, vmes me je Ricci večkrat klical, a se nisem oglasil, čeprav me je na smrt skrbelo. Pustil sem jo in niti njenega utripa nisem preveril. Bilo je pozno, bil sem neskončno utrujen in izgubljen nekje na obrobju Rima. Usedel sem se na bankino in poklical taksi. Ko sem prispel domov, je bila pred hišo parkirana modra alfa. Ni mi preostalo drugega kakor soočiti se. Ko me je Ricci zagledal, je takoj skočil iz avtomobila. Pomahal mi je z napol praznim ovojem tablet. »Koliko tega si ji natresel?« je preteče zažugal proti meni. Najboljša izbira so bili jasni in iskreni odgovori. »Dve celi,« sem rekel. Pihnil je skozi nos: »Srečo imaš, chef Martini. Malo je bila omotična, ampak se je zbudila.« Uspavala mi je zalučal v naročje in skočil nazaj v alfo. Sunkovito je speljal in kmalu izginil v ulici.

Z Riccijem se morava pomiriti. Še vedno je jezen, dober teden po tistem z Giulio, z mano še zmeraj skoraj ne govori. To nama zelo zapleta delo v kuhinji. Vidim, da pripravlja nekaj novega. Čokolado vliva v modelčke. Nagnem se, da bi bolje videl, kaj nastaja. Vse skupaj bi moral nekako obrniti na humor ali sarkazem, toda pogum mi plahni. Vem, da sem ga polomil, zato bleknem nekaj o imenu sladice. Ricci me pogleda izpod čela, da bi preveril, ali se šalim ali sem resnično tako skesan. »Quignarda sem izbral.« Preučuje moj odziv. »Teraso v Rimu.« Trudim se, da bi bil videti čim manj bebav. »Kakšno ljubosumje, chef Martini,« doda, »presenetil si me.« Najraje bi ga z njegovimi knjigami vred poslal v pekel, če bi vedel, da mi potem ne bo oponesel s kakim Dantejem. Vsaj te zmage pa mu le nisem privoščil. Šel sem, da bi se lotil prepeličjega mesa.

O avtorju. Teja Močnik (1982) je na Filozofski fakulteti v Ljubljani doktorirala iz antropologije otrok in otroštva. Piše kolumne, eseje in kratko prozo. Leta 2021 je pri založbi LUD Literatura izšla njena kratkoprozna zbirka Kamni z Marsa.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Boki pravi:

    Hm, zgodba je po mojem mnenju polna prikaza pisanja, vendar ima zelo malo vsebine. To je tako, vtis na hitro. To bi sodilo v kakšno kuharsko knjigo.

  • Andrej Hočevar pravi:

    Po mojem je pa prav nasprotno. Kuharske reference predstavljajo okvir, znotraj katerega se odvija zgodba posameznikov, in ni sam sebi namen. Takšno branje bi bilo pač preveč površinsko. Ne nazadnje ima zgodba tudi literarne reference, pa je zaradi tega še ne bi umestil v literarnoteoretično monografijo. Prej bi rekel, da je pripovedovalec s tem uspel ustvariti zelo sugestivno vzdušje.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kovček iz Moskve

    Teja Močnik

    Prišla je samo s tem kovčkom. Sprva si je izposojala še moje pletene puloverje, saj je bila njena edina obleka tista, v kateri je izstopila … →

  • Zakajčki

    Tatjana Knapp

    Oma ima na dvorišču psico in fuksije. Jaz se smejim, ker imajo fuksije smešno ime. Oma se spozna na fuksije. Psica jih voha in glasno … →

  • Mara snahe ni marala

    Janez Grm

    Lepa in krepka Kusova Barbara je pri osemnajstih letih stopila v zakonski stan. Njen novi dom je postala Príbančeva domačija, njen ženin pa šest let … →

Izdelava: Pika vejica