Izza

Še hoja se transformira
v poenostavitev geste, ki zavojuje:

samota kot madež na senci,
samota kot list v možganih: zataknjen,
znova izdrt, prelomljen, zlorabljen

v branje in vsako novo omembo –
nihče me ne bo iztrgal iz peskovnika paralize,
peskovnika opazovanja, ki boso ločuje življenje

od mojih lobanjskih konstruktov – in vendar
se stavbe in trupi, ki jih vzpostavljam z dlanmi,
nenehno preslikujejo v drvenje, brsteče

zunaj robov! Kako preskakujejo meje zavzete
gramofonske igle! Spet rišem z njimi sled
v neka usta, usta prihodnosti, s slino,

ki še ni potekla. – Je verižnost teh
sopostavljenih svetov pogojena z začetkom?
Zaganjanje. Slinaste uzde v čeljust in nebo.

Ničesar ne posnemam: toda meja med sprejetjem
in vrnitvijo, dejanjem in ukazom, sinapso in gesto
se zabriše, ko se ulične svetilke v noči

preobrazijo v javne delavce in z nemimi metlami brišejo
peščeno reko, sled objestnosti mojega obstoja,
sled umorov, ki sem jih zagrešil s hojo izza uma

v dnevu, ki bremeni, zlorablja, obenem usmišlja
njihovo razgrnjeno noč: kako nedoumljiva je oranžna svetloba,
ki se razblinja v betonu! Kako neposvečena je ta

simulacija dneva. Ničesar ne sliši. Zamislim si sestre
in brate, ki bodo pričali o moji odprtosti, »čisti
pravičnosti«, strpnosti ogabnega brata – iskrena želja,

ki jo kontekst preobraža v dih izkoriščanja. Vselej ločnica.
Obrnem pest, zataknjeno v gobcu psa, da lahko zadiham,
da lahko zbeži. Da se cepetanje šap raztrešči po pepelu

skoraj-jutra, skoraj slutnje dneva, ko bom vstal, zapustil
krožno hojo v drobovju peskovnika, drobovju sveta, iztrgal
možganske preplete iz nujnosti spoja, izničil razliko.

Shodil. V prvem koraku, v prvi besedi, ubežal
linearnosti, grajeni po principu uboja.

(Peruti se trgajo iz peska. Mokro stopalo
drhti. Gležnji se izvijajo iz zemlje. Roke
mi drevenijo od petja.)