Peter Rezman in Marko Rop: Žvalinjak

Žvalinjak ni sinonim za zverinjak, ampak se piše z veliko začetnico in je ime otoka. Poseljenega z živalmi, kajpada, ki živijo v miru in slogi, dokler mednje ne pride človek, in to ne kakršenkoli, pač pa lovec. Potem se seveda začne divja jaga. Žvalinjak, prav tako pisano z veliko začetnico, je tudi ime pesniške zbirke Petra Rezmana za otroke oziroma mladež (izšla je namreč v zbirki Mladež). Ali, morda bolje rečeno, pesnitve, saj gre za prejkone enovito »pripoved« o Jagovih lovskih podvigih in živalski reševalni akciji, členjeni s posameznimi naslovi. Tema ni nič posebej novega (čeravno so nekatere kitice lepo dinamične), prav tako ne nauk, ki bralca pričaka na koncu: »Kaj uči nas Žvalinjak? / Svet je kakor vrtiljak. / Kdo lovi in kdo je plen? / Krog življenja se vrti, / ni porazov in ni zmag. / Vsi smo lovci. / Plen je vsak!« Vmes pa – glede na obseg knjige vsekakor preveč slovničnih napak, ki so posledica bodisi površnega lektorskega ali korektorskega dela (na prvo napako bralec naleti že na knjižnem hrbtu, kjer za dvopičjema manjkata presledka). Poleg tega bi se dalo na nekaj mestih ločila postaviti nekoliko bolj preudarno, tako da bi verzi bolj gladko tekli oz. se bolj naravno brali. Tudi izbira velikih tiskanih črk se ne zdi najbolj logična, kajti bralec, od katerega se pričakuje, da ve, kaj pomeni »de fakto« in »de jure« (petelin namreč modruje: »Zdaj zaprt je Jago. / T’ko de fakto, / kot de jure!«), zna gotovo brati male tiskane; zanje pa velja, da so za tiste, ki so jih usvojili, prijetnejše od velikih tiskanih (mimogrede, font, uporabljen v naslovih, in font verzov tudi nista najbolj kompatibilna). Tako so pravzaprav še najbolj zanimiv in privlačen del Žvalinjaka celostranske ilustracije Marka Ropa, enkrat igrive in duhovite, drugič bolj umirjene.