LUD Literatura

Paradoks

Kaja Teržan

Pes mi spi v naročju.
Po tresljajih sodeč – ima nekaj nepredelanih akcij.
Moj prijatelj je nekoč omenil – epilepsijo
v navezavi na ples. Zakaj bi človek
tresel svoje telo, ko bi zato ne obstajal motiv
neke bolezni (zakaj bi metali kamenčke v mirno jezero
in saj jezero nikoli ni povsem mirno).
Deviantne reči so še posebej privlačne.
Mogoče je Hitler iztrebil, čemur se ni zmogel upreti (simboli – simbolom).
Podčrtujem in barvam vse, kar se zdi pomembno
– da slučajno ne pozabim.
Ampak to ni mogoče. Otroške zaobljube so večne.

Opozarjajo nase z neuspelo lažjo ali z umikom neke ljubezni.
Jesen se obnavlja vsako jesen.
Da se zacelijo vprašanja – izvrtane luknje minulega dne.
Prostor bi bil osebno prizadet, če bi vedel,
kaj sem storila …
Zato sem jih prekrila z laneno tkanino in upam,
da poletja še ne bo – prav kmalu.

O avtorju. Kaja Teržan (1986) je zgodnje otroštvo preživela v Škofji Loki in predmestju Stockholma. Da imajo kraji poseben pomen, je spoznala skozi izkušnjo plesnega prostora, kjer je telo bolj ali manj avtonomno in lahko svobodno razmišlja. Tudi študij umetnostne zgodovine in sociologije je kot podrejen tej izkušnji kmalu poniknil med nepomembne izseke osebne … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Moje pesmi nimajo naslovov

    Urška Bračko

    veste, to je bila včasih Ajdovščina / ker je bilo tam polje z ajdo

  • gimme shelter

    Veronika Šoster

    nobenega objema / nobenega zavetja

  • *

    Lara Gobec

    Ljubica jezika sem in to sem povedala že / ničkolikokrat.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.