Neuko krdelo

Nemirni fant v prevelikih hlačah.
Ko se zgrne nadte oblak praznine
in prične deževati truma deročih misli.
Zakorakati drugam. Zakorakati stran.

Zankasti hudourniki bingljajo
kot svarila iz nedosegljivih višav.
Korakati skozi noč podivjanih prisluhov,
ko trop sestradanih volkov ječi v daljavi.
Kakšen svet se skriva za prekati
pretečih kulis, ki jih lahko le slutiš?

Razpelo dvojnosti,
križ pogube in odrešitve,
stičišče danega, pečat pripadnosti.
Z eno samo gesto si pahnjen v usodo,
bolj se otepaš, globlje padaš.
In tista grozna slutnja, da bi lahko bilo drugače.
Slap dere, težnost mečka upanje.
Nerodni pingvini, preliti z zlatom,
oznanjajo skromnost skozi hlinjenje,
tam onkraj bo drugače, tam onkraj boš ti.
Tiktakanje sumničave mišice,
ritem sosledja, ko ne verjameš,
da so psalmi vesla, ki te bodo
pripeljala onkraj, na drugi breg.

Odet v temo lastnih dvomov
se stapljaš z ničem, raztapljaš se.
Grmijo strahovi, bliskanje razdalje,
med zapovedano podobo
in naivnim hotenjem, ki razžira.
Kislina bivanja, plodovi, ki udrihajo,
povzpneš se angelu na hrbet,
zarjoveš, kot rjovejo demoni,
saj veš, da lahko strpaš v obleko
veliko več kot to, kar ti je dano.

Slikali so zlato nebo,
da je vsiljiva svetloba,
ki se je odbijala od ploske površine,
meglila um in parala živce.
Nakar je nekdo izvlekel nož
in zarezal v zapovedano platno,
da je na plano pricurljala odrešujoča modrina.