nečak
Dijana Matković
»dej kej povej. avto, reci avto,« prigovarjam svojemu leto in nekaj mesecev staremu nečaku, ko peljem majhen avtomobilček levo-desno. »aaavto, reci aaavtooo.«
nekoliko neumno se počutim ob tem, morda zato, ker me nečak gleda, kot da sem neumna, pri čemer vztrajno ne reče nobene.
»aaavtooo, reci avtooo.«
»noče govort,« zaskrbljeno zavzdihne njegova mama. »ne vem, zakaj.«
»ker je pameten. tudi jaz bi na njegovem mestu molčala,« rečem.
potem kodrolasi deček zakoraka proti meni – približno tako nesiguren v svoje korake, kot je bil nesiguren dedek, kadar je pil –, mi vzame nesrečni avtomobilček in ga z glasnim brrrrrnenjem zapelje čez mizo, od koder pade na tla.
»brrrrrr,« reče in s prstom kaže na avtomobilček.
»brrrrrr,« ponovim za njim in mali se zmagoslavno nasmehne.
Pogovor o tekstu
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.

Komaj čakam na knjigo. 🙂