Sedem mikrozgodb

Prevod: Primož Čučnik

Zvonko Karanović

Sekunde groze so trajale

 

Sedela sem na sovoznikovem sedežu in prižigala cigarete. Človek, ki sva ga čakali, človek, čigar ime sva dobili v posebnem klicu, ki nama ga je poslala intuicija, človek, ki sva ga nameravali najti in se mu vreči pod noge, se ni pojavil. 

Čeprav za to ni bilo razloga, sva ob povratku drvele, kot da naju kdo preganja. Zakaj bi kdo preganjal dve pesnici? Zakaj bi dve pesnici bežali pred komerkoli ali bili besni zaradi najbolj navadnega nesporazuma? Zakaj?

O Glorija, daj, dovoli svojemu malemu plastičnemu srcu, da poje, naju je zapeljeval globoki glas igralca v radijski drami, ki sva jo poslušali v avtu. Brezglavo sva drveli skozi najbolj črno noč na ozki vaški cesti, ko se je iz nekega grmovja, preplašena od soja žarometov, nenadoma dvignila jata ptic in treščila v vetrobransko steklo. 

Ona je v istem hipu spustila volan in začela kričati. Zleteli sva s ceste. Avto se je odbijal sem in tja po travniku in hitro so se približevala neka drevesa. Sekunde groze so trajale. Z rokami sem si pokrila obraz in čakala, da poezija naredi nekaj za naju. 

 

 

 

Stela 

 

Stela je mrtva. To že vsi vejo. Nekaj je treba narediti z njenimi koleni. Upravni odbor je odločil, da ostanejo na reklamnih panojih, vsaj dokler se ne najde zamenjava. Čudi me, da mnogi mislijo, da sem jaz kriva za to, kar se je zgodilo. Na vhodu v upravno stavbo me je ustavil stražar in rekel: »Navodila so brez vrednosti. Naslednica ne bo dobila nobene informacije.« Ljudje res ne vejo, kaj govorijo. Nimajo pravih informacij. Stela je na primer sovražila dolgolase moške. Kdo bi to verjel? »Zime, polne zaledenelih izkušenj,« je govorila s prezirom. Morala sem ji kriti hrbet. Oljke iz njenih martinijev so običajno končale v mojem kozarcu. Upravni odbor me ni plačeval na lepe oči. Čeprav se je od mene pričakovalo samo to, da ji delam družbo pri šopingu in tračarjenju in ji tu in tam preberem misli, sem počela veliko več od tega. Boginje na avtocesti je ustvarila na podlagi moje zamisli. To je bil njen največji hit. A mojih zaslug ni omenila niti v enem intervjuju, v nobeni teve oddaji, kjer je gostovala. Mojega imena ni bilo nikjer. Vse to sem dala v poročilo. Naj bo vse zapisano. Seveda sem natančno opisala vse tri nesreče z avtomobilom. In najino običajno stavo. Tokrat je vozila ona, ne jaz. Tako je bilo in tako piše tudi v policijskem zapisniku. Ampak to zdaj ni več pomembno. Stela je mrtva in nekdo jo bo moral zamenjati. Ob dvanajstih je velika tiskovna konferenca. Upravni odbor bo objavil odločitev, kdo je njena naslednica. Upam, da bodo upoštevali vse moje zasluge in ne bodo podlegli pritisku javnosti. Ne nazadnje sem jaz tista, ki je preživela.

 

 

 

Držanje ravnotežja

 

Pri kosilu je na moji srajci opazila umazan ovratnik. Začela je jokati. Krokar z njene zapestnice se je potopil v juho. Roke sem spustil v krožnik. Naredil sem vse, da bi obdržal ravnotežje.

 

 

 

Zadnji dan na planetu

 

Zadnji dan na planetu so bili vsi pijani od veselja. Zverinsko so pričakali spominjanja, ki so se poskušala vrniti. Ne pomnimo takšnega masakra spominov. Ti so bili neznosno breme. Visok in ozek labirint, iz katerega smo komajda izstopili. 

 

 

 

Zdelo se je, da je vse uredu

 

Hodila sem vedno dlje in globlje na neznano območje. Okolica se je neverjetno hitro spreminjala. Začela sem se bati. Skušala sem se izviti mračni slutnji, ki me je vse bolj prevzemala, ko se je pred mano pojavila neka ženska. Ni bila videti kot normalna oseba. Trdno sem stiskala stvari, ki sem jih imela pri sebi; avtomobilske ključe, vzglavnik, veliko kuverto s pesmimi, telefon s spominsko kartico, ki je skrivala moje najbolj dragoceno premoženje: na tisoče fotografij obrazov. Obrazi, pokriti z lasmi, rokami, obrazi v senci, obrazi, obrnjeni stran od kamere. Poskušala sem se ji izogniti, ampak ta ženska me je takoj napadla. Najprej mi je iz rok iztrgala vzglavnik. Dala sem ji list papirja, na katerem so bile pesmi, in se začela pogovarjati z njo, ves čas razmišljujoč o tem, kako naj rešim svoj telefon. Na koncu sem ji dala tudi ključe od avta in rekla, da je njihov obesek iz čistega zlata. Nekako mi jo je uspelo pretentati, se izvleči in pobegniti. Brezglavo sem tekla vso pot do doma. Umirila sem se šele, ko sem bila na varnem. Vhodna vrata hiše so bila odklenjena. Vstopila sem in že na hodniku zavohala vonj po hrani. Na jedilni mizi se je kadila juha. Kosilo je bilo postreženo, čeprav sem živela sama. Naložila sem si poln krožnik in pustila hrano, da se ohladi. Začela sem pregledovati fotografije v telefonu. Vse so bile tu. Nikogar nisem mogla vprašati, kaj se dogaja, ampak zdelo se je, da je vse uredu. 

 

 

 

Portret pesnice v mladih letih

 

Vse je bilo že od vsega začetka zelo vznemirljivo. Jasno, imela sva veliko ljubezensko zgodbo in vse, kar spada zraven, ampak bila sva si tako različna. On je bil trideset let starejši od mene. In bil je zelo čuden. Tega takrat še nisem vedela. Nekam je odšel in se vrnil šele čez tri tedne. To sem težko prenašala. Bila sem zelo mlada, še dvajset let nisem imela. Vem, da me ni hotel prizadeti, ampak to je počel. Nikoli nisem vedela, kje je. Ne vem, zakaj se ni oglašal. Mogoče je imel drugo. Ampak to ne. Vračal se je s kupi knjig. Ni me zanimalo, kje jih je našel. Včasih je prinesel torbo, polno pesniških zbirk, in jih raztresel po postelji. Hotel je, da se valjava po njih. Kako naj grem? Valjanje po takšnem kupu pesmi je bil prevelik izziv za mlado dekle. Tukaj v bistvu ni bilo dileme.

 

 

 

Tehnika lirskega romana (incident)

 

Dvakrat je močno zažvižgala in njen avtomobil se je sam od sebe odpeljal s policijskega parkirišča in prišel ponjo. Zapisnik o tem incidentu je bil dolg več kot tisoč strani. 

 

O avtorju. Zvonko Karanović (1959) se je rodil v Nišu in se kot avtor podpisal pod naslove devetih pesniških zbirk in treh romanov. Za njegovo pisanje je značilen vpliv ameriškega beata, filma in popkulture. V Srbiji ima status kultnega pesnika urbanih generacij. Čeprav je, predvsem po zaslugi svoje romaneskne trilogije, postal del … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Trije nasveti za življenje

    Aljoša Toplak

    Zvečer te bo obiskala ženska, priplazila se bo skozi okno v kopalnici, celo slišal boš hrup, pa se ne boš zmenil, dalje boš bral knjigo, napol pokrit z odejo, z bosimi nogami na ograjici postelje – dokler ne boš začutil vetra in se bo prikazala nad tabo. Njene oči bodo kot oči zveri, ne, da bi bile jezne, zgolj na neki ne docela opredeljiv način bodo spominjale na oči zveri.

  • Njegova fotografija

    Aljaž Krivec

    »Boš kmalu?« je vprašal Aleš. Vid mu ni odgovoril, buljil je v urejevalnik videoposnetkov, za katerim je čepel že ves dan. »Kdaj, misliš, da nam bodo končno … →

  • Zvok odrešitve

    Arjan Pregl

    Tuuut. In potem tišina. Na tleh se je nekaj premaknilo. Počasi in previdno. Kot žival, bitje noči. Kot da pozdravlja temo, starega prijatelja, in skupaj … →

Izdelava: Pika vejica